Jedro

Zakon sicer določa, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo (tretji odstavek 400. člena ZPP). Vendar to le ob pogoju iz prvega odstavka 400. člena ZPP, se pravi, da gre za sklep, s katerim je postopek končan. Za slednje pa ni šlo, ker izpodbijani prvostopni sklep o tem, da mora tožnik popraviti tožbo, ne pomeni končanja postopka, marveč le poseg sodišča, da bi lahko postopek sploh tekel.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2.2.1996 vlogo - predlog tožnika za obnovo postopka vložene in zavržene njegove vloge kot tožbe vrnilo tožniku v popravo, s sklepom z dne 23.2.1996 pa je to vlogo zavrglo, ker je tožnik ni popravil. Višje sodišče je tožnikovo pritožbo proti prvemu sklepu zavrglo kot nedovoljeno, pritožbo proti drugemu pa zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti odločbi višjega sodišča je tožnik vložil revizijo, v kateri predlaga, naj vrhovno sodišče naloži sodišču prve stopnje, naj ugotovi pravno razmerje, ki je predmet tožbe.

Revizija ni dovoljena.

Tožnik je opredelil kot predmet pravdnega postopka, ki ga je začel, ugotovitev vrednosti pravice na stanovanjski hiši po 187. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP). Šlo naj bi torej za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve (tretji odstavek 382. člena ZPP). Revizija v takšnih sporih je dovoljena, če vrednost spornega predmeta (VSP) presega v tem predpisu določen znesek, ki ga je tožnik navedel v tožbi kot VSP.

Tožnik je v tožbi, ki jo je vložil 3.6.1992 navedel VSP 5.000,00 SIT. Z zakonom o spremembah ZPP (Uradni list SFRJ, št. 20/90) se je mejna vrednost iz tretjega odstavka 382. člena ZPP, poprej določena v višini 800,00 din, zvišala na 8.000,00 SIT (1. člen tega zakona). V tožbi navedena VSP torej ne presega te meje, kar pomeni, da si tožnik ni zagotovil pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 186. člena ZPP).

Revizija je bila torej vložena zoper sklep, zoper katerega je po zakonu ni mogoče vložiti. Takšna revizija je nedovoljena (drugi odstavek 389. člena v zvezi z drugim odstavkom 400. člena ZPP). Povedano velja za izpodbijanje tistega dela sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je tožnikovo pritožbo proti sklepu z dne 23.2.1996 zavrnilo in ga potrdilo. S tem drugostopenjskim sklepom je bil namreč postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP).

Revizija pa ni dovoljena niti proti tistemu delu sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba proti sklepu z dne 2.2.1996. Zakon sicer določa, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo (tretji odstavek 400. člena ZPP). Vendar to le ob pogoju iz prvega odstavka 400. člena ZPP, se pravi, da gre za sklep, s katerim je postopek končan. Za slednje pa ni šlo, ker izpodbijani prvostopni sklep o tem, da mora tožnik popraviti tožbo, ne pomeni končanja postopka, marveč le poseg sodišča, da bi lahko postopek sploh tekel. Po povedanem je revizija nedovoljena tako glede ene kakor druge odločitve sodišča druge stopnje, zaradi česar jo je bilo potrebno zavreči (392. člen ZPP).