Jedro

Dejstvo, da komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ne odloči v zakonsko postavljenem roku, ne pomeni, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita odpravita sklep tožene stranke št.: ... z dne 11. 3. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št.: ... z dne 13. 4. 2011; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje na podlagi sklepa z dne 11. 3. 2011 ni prenehalo in še vedno traja, da ga je tožena stranka dolžna prijaviti nazaj v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje in ga pozvati nazaj na delo po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi v roku 8 dni, pod izvršbo, mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestilo plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od njega odvesti davek in prispevke, nato pa mu ga izplačati v ustreznem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto nadomestila plače od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter druge prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti v plačilo dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da je absolutna bistvena kršitev določb postopka podana s tem, ko sodišče prve stopnje predlaganih prič A.A., A.B., A.C. in A.D. ni zaslišalo. S tem je kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je tožnik ugovarjal že ob zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov. Zaradi kršitve pravice do izjave in kontradiktornosti je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Tožnik je naroku za glavno obravnavo predložil izjavo A.A., iz katere izhaja, da je A.A. sam storil kaznivo dejanje, ki se v odpovedi očita tožniku. Sodišče prve stopnje bi z zaslišanjem te predlagane priče lahko ugotovilo, na kakšen način je ta kaznivo dejanje izvršila, tako pa je dejansko stanje glede očitka storitve kaznivega dejanja ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Nadalje se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bil sklep Komisije za pritožbe izdan 13. 4. 2011, torej v 30 dnevnem roku in da samo dejstvo, da je bil sklep tožniku vročen šele 28. 4. 2011, na samo zakonitost ne vpliva. S takim stališčem se tožnik ne strinja, saj se je že sodna praksa postavila na stališče, da mora komisija o pritožbi odločiti najkasneje v roku 30 dni torej skladno z 39. členom ZJU. Ker pa je tožnik sklep prejel šele 28. 4. 2011, je po njegovem mnenju očitno, da je komisija odločitev sprejela kasneje. Iz tega razloga je tožnik predlagal zaslišanje prič, ta njegov predlog pa je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo in mu s tem zopet kršilo pravico do izjave. Prav tako se tožnik ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s kaznivim dejanjem seznanjena 22. 7. 2010, s storilcem pa šele 16. 2. 2011, ko naj bi s strani Službe generalnega direktorja prejela obvestilo, da je bil zoper tožnika vložen obtožni predlog. Ker iz obtožnega predloga izhaja, da je datiran s 26. 1. 2011 in ga je sodišče prejelo 10. 2. 2011, je bila tožena stranka najkasneje v januarju z njim že seznanjena, še posebej, ker je pri pripravi obtožnega predloga glede na organizacijo Policije tudi sodelovala. Tožena stranka pa je bila seznanjena tudi z vabilom tožniku z dne 9. 12. 2010, ki ga je tožniku izročil višji policist A.A.. Sodišče je sledilo priči A.B., s čemer pa tožnik ne more soglašati, saj je ta priča zainteresirana za izid pravde. Po stališču tožnika je bistveno, kdaj je predstavnik delodajalca, v konkretnem primeru A.B., dejansko izvedel, da je tožnik osumljen kot storilec kaznivega dejanja, in se ni mogoče sklicevati na pričetek teka subjektivnega roka šele z dnem, ko je bil o tožniku kot o osumljencu uradno obveščen. Poleg tega pa tožnik še poudarja, da se je A.B. pred vložitvijo obtožnega predloga s strani Vrhovnega državnega tožilstva zagotovo neformalno pogovarjal s tožilstvom, videl pa je tudi vsa vabila na zaslišanje in je lahko sklepal, da je zgolj tožnik vabljen kot osumljenec. Tožnik pa se ne strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni prišlo do postopkovnih kršitev v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ni bil seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da lahko skladno z njimi pripravi svojo obrambo. V tem primeru je bila pisna obdolžitev tako nejasna, da je tožnik lahko zgolj ugibal, kaj se mu očita in mu tako ni bilo omogočeno, da bi se uspešno zagovarjal. Navaja še, da je bil zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. I Kd 86452/2010 vložen predlog za obnovo postopka, ker je tožnik šele po pravnomočnosti te sodbe uspel pridobiti nov dokaz, da ni storilec spornega kaznivega dejanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in je zaradi te kršitve pravice do izjave ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, saj ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik. Zatrjevana kršitev je podana, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, torej kadar stranka nima možnosti, da se pred sodiščem izjavi. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, kar pa nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze in se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ker pravico stranka uresničuje s pisnimi vlogami ter navajanjem na glavni obravnavi, ta z odločitvijo sodišča, da predlaganega dokaza ne izvede, ne more biti prekršena.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi. Po drugem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) mora stranka izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s storitvijo kaznivega dejanja ponarejanje listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 66/2008 in nadaljnji) in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 seznanjena dne 22. 7. 2010, vendar takrat še ni vedela, kdo je storilec tega kaznivega dejanja. To je izvedela šele, ko je 11. 2. 2011 prejela obvestilo, da je bil zoper tožnika vložen obtožni predlog. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je bila tožena stranka že najkasneje v januarju seznanjena z obtožnim predlogom, ki je datiran s 16. 1. 2011, še posebej, ker je pri njegovi pripravi sodelovala tudi Policija, da bi na podlagi vabila na zaslišanje z dne 9. 12. 2010, ki ga je tožena stranka kot delodajalec vročila tožniku, morala vedeti, da je tožnik osumljen storitve tega kaznivega dejanja in da se je gotovo vodja Centra za ... A.B. neformalno pogovarjal z Vrhovnim tožilstvom RS, preden je to vložilo obtožni predlog zoper tožnika. Tožena stranka se je dejansko kot delodajalec s tem, da je storitve tega kaznivega dejanja osumljen tožnik, seznanila šele, ko je dne 11. 2. 2010 Služba generalnega direktorja Policije prejela obvestilo vrhovnega tožilstva. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30 dnevnega roka po 2. odstavku 110. člena ZDR, saj je bil sklep izdan 11. 3. 2011, pravilna.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožena stranka v obrazložitvi pisne obdolžitve navedla, katero sporno dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, se tožniku očita in katere delovne obveznosti je s tem kršil, zato so pritožbene navedbe, da je tožnik lahko zgolj ugibal, kaj se mu očita in mu s tem ni bilo omogočeno, da bi se uspešno zagovarjal, neutemeljene. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je iz obvestila in vabila (A4) jasno razvidno kaj se tožniku očita in sicer storitev kaznivih dejanj po 251. in 1. in 2. odstavku 259. člena KZ-1 in kršitev določb 35., 31. in 32. člena ZDR. Natančno je opisan način storitve kršitve ter zakonske določbe, na podlagi katerih je bil zoper tožnika uveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da je bila odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13. 4. 2011 o tožnikovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi z dne 11. 3. 2011 tožniku vročena šele 28. 4. 2011, nima vpliva. V primeru, da komisija ne odloči v 30 dnevnem roku po 39. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) ima javni uslužbenec možnost zahtevati sodno varstvo po drugem odstavku 25. člena ZJU, nikakor pa dejstvo, da komisija o pritožbi delavca ne odloči v zakonsko postavljenem roku, ne pomeni nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

So pa utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. I K 86452/2010 z dne 9. 5. 2011 potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 86452/2010 z dne 6. 10. 2011, s katero je bil spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1, vložil zahtevo za obnovo postopka (priloga C7), ker je šele po pravnomočnosti te sodbe uspel pridobiti nov dokaz (priloga C8), da ni storilec tega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje ni preverilo, v kateri fazi je postopek v zvezi z zahtevo za obnovo postopka. V primeru, da je bilo tej zahtevi ugodeno, o krivdi tožnika ni bilo pravnomočno odločeno, zato bi moralo sodišče prve stopnje v takem primeru zaslišati predlagano pričo A.C.. Ker je sodišče prve stopnje tako o zadevi odločilo preuranjeno, dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno, zaradi tega pa pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni razpisalo pritožbene obravnave, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera sklenilo, da dokaznega postopka samo ne bo dopolnjevalo. Pri tem je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Ocenilo je, da bi postopek na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi, da bo moralo sodišča prve stopnje, v primeru, če je bilo tožnikovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka ugodeno, po dopolnjenem dokaznem postopku, kot je že navedeno, vnovič opraviti temeljito dokazno oceno in tako ponovno celovito ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih tožeča stranka ni priglasila.