Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ni izpolnjen pogoj dovoljenosti revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če vprašanje, ki ga zastavlja revident, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. To je tudi tedaj, ko je predmet presoje odločba o uvedbi razlastitvenega postopka, vprašanje pa se nanaša na sprejeti lokacijski načrt, ki pa ni predmet konkretnega upravnega spora.

Ker spor o začetku razlastitvenega postopka ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, tudi ni izpolnjen pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V uvodu revizije navaja sporno vrednost v višini 22.000,00 EUR. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica z dne 16. 3. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 5. 7. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. S slednjo je bil v skladu z ugotovitvijo o izkazani javni koristi na zahtevo Občine Radovljica začet postopek razlastitve za del tam navedene nepremičnine in odločeno o zaznamovanju začetka postopka v zemljiški knjigi, o prepovedi prometa in bistvenih sprememb te nepremičnine (z izjemo prodaje razlastitveni upravičenki), o dovolitvi parcelacije v obsegu, dovoljenem s tam navedenim lokacijskim načrtom, o stroških postopka ter da bo o razlastitvi te nepremičnine, o pridobitvi posesti v korist Občine Radovljica, izbrisu zaznambe postopka in vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi ter o višini odškodnine oziroma nadomestila odločeno v nadaljevanju postopka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revident kot pomembno izpostavlja vprašanje, ali določitev trase nove ceste v lokacijskem načrtu (ki izkazuje javno korist) hkrati pomeni tudi, da je razlastitev zaradi opredelitve trase v lokacijskem načrtu nujno potrebna v smislu izpolnitve drugega pogoja po drugem odstavku 92. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Kot izhaja iz utemeljitve dovoljenosti revizije in revizijskih razlogov, revident meni, da bi moral upravni organ pri preizkusu izpolnjenosti pogojev za razlastitev iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 nujno potrebnost ugotavljati tudi s presojo, ali je za dosego javne koristi nujno potrebno cesto graditi prav po trasi, zarisani v lokacijskem načrtu.

7. V tej zadevi je izpodbijana upravna odločba o začetku razlastitvenega postopka, ki je izdana na podlagi 100. člena ZUreP-1, po kateri upravnih organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona, kakršen je tudi obravnavani primer, ugotovi, ali je javna korist izkazana, in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1 je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Takšno stališče je tudi ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2007 z dne 31. 3. 2010, I Up 192/2005 z dne 29. 3. 2007, I Up 486/2008 z dne 15. 10. 2008). Tudi v obravnavani zadevi iz sodbe sodišče prve stopnje izhaja, da je zemljišče, glede katerega je z izpodbijano odločbo začet razlastitveni postopek, potrebno za gradnjo javne ceste, to je gospodarske javne infrastrukture, in je kot tako zajeto v občinskem lokacijskem načrtu, ki pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Glede na navedeno, vprašanje, ki ga zastavlja revident, ni pomembno po vsebini obravnavne zadeve.

8. Če revident z navedbo sporne vrednosti (22.000,00 EUR) v uvodu revizije, uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da v obravnavani zadevi revizije ni mogoče dovoliti po navedeni določbi ZUS-1. Po tej določbi je revizija sicer dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi gre za spor o zakonitosti odločbe o začetku razlastitvenega postopka. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 359/2010 z dne 26. 1. 2011, X Ips 127/2011 z dne 14. 4. 2011, X Ips 2/2008 z dne 20. 10. 2010, X Ips 83/2010 z dne 17. 3. 2010) to ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010. 9. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.