Jedro

Tožnik je sklepal poravnavo o višini odškodnine za škodo, v katere obseg spadajo tudi duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti zaradi inkotinence. Poravnavo je sklenil z izjavo, katere vsebina pomeni, da je z dogovorjenim zneskom dobil satisfakcijo za vso škodo. Zato bi morebitna razmejitev deležev med posledicami nesreče v letu 1982 in nesreče dne 8. 3. 2001 prišla v poštev le, če bi inkotinenca nastopila kot nova škoda, za katero tožnik ob sklepanju poravnave ni vedel in je tudi ni mogel pričakovati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti drugi toženi stranki E. d. d. Š. v stečaju revizijske stroške v znesku 826,20 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri delu za drugo toženo stranko utrpel dve telesni poškodbi, prvo 18. 3. 1982, ko ga je poškodovalo padajoče drevo, drugo pa 8. 3. 2001 ob delu s strojem za izdelavo lesenih letev. Za škodo, ki mu je nastala 8. 3. 2001, je tožnik s toženo zavarovalnico (prvo toženo stranko) 27. 5. 2003 sklenil poravnavo, po kateri je za vse odškodninske zahtevke za škodo nastalo 8. 3. 2001 prejel odškodnino v znesku 800.000 SIT (3.338,34 EUR).

2. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal odškodnino za novo škodo, ki mu je nastala v posledici škodnega dogodka z dne 8. 3. 2001. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nove škode v znesku 3,200.000 SIT in 1,100.000 SIT zavrnilo z razlago, da je ob sklepanju poravnave dne 27. 5. 2003 tožniku bila vsa škoda že znana.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, delno pa je ugodilo pritožbi druge toženke in delno spremenilo odločitev o pravdnih stroških.

4. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v obsegu zavrnitve njene pritožbe in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je tožnik ob sklepanju poravnave s prvo toženo stranko že vedel za težave z inkotinenco, zaradi česar naj bi ne dokazal obstoja nove škode. V svojem odškodninskem predlogu z dne 28. 8. 2002 je sicer tožeča stranka navedla tudi težave, ki se pojavljajo pri tožniku ob odvajanju in zadrževanju vode in blata, vendar pa so te motnje takrat bile skoraj neopazne. Na to kaže tudi že izplačana višina odškodnine v znesku 800.000 SIT. Šele na zdravniškem pregledu 20. 11. 2003 so bile ugotovljene motnje v hujšem obsegu, tožnik pa je šele od tedaj dalje moral začeti nositi plenice, ki jih prej ni potreboval. Gre torej za obliko nove škode. Sodišči druge in prve stopnje se nista opredeliti do vprašanja dejanske vzročne zveze za nastanek inkotinence in v tem pogledu nista pravilno presodili mnenja izvedenca dr. M. C. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na oceno tega mnenja s stališča, da bi izvedenca bilo treba zaslišati zaradi natančne določitve, za kolikšen delež se je tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo zaradi poškodbe z dne 8. 3. 2001. Revident torej vztraja pri stališču, da je tožniku nastala nova škoda, ki ni zajeta v poravnavi z dne 27. 5. 2003, ker takrat sploh še ni bila predvidljiva.

5. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankama, pri čemer je nanjo odgovorila druga tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na meje razlogov, ki so v njej navedeni, kar glede obsega odločanja tudi pomeni, da je vezano na okvir revizijske trditvene podlage (371. člen ZPP). Tožeča stranka je novo škodo, nastalo pri sklenitvi poravnave dne 27. 5. 2003, tožbeno zatrjevala v širšem obsegu, v reviziji pa se je omejila na grajo zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za novo škodo, nastalo tožniku zaradi pojava inkotinence (zadrževanja urina in blata). Pri tem pa v povzetku vsebine razlogov izpodbijane sodbe kot napačno sklepanje citira ugotovitev, da omenjena škoda ni v vzročni zvezi z nesrečo dne 8. 3. 2001 in da naj bi ta povzročila le poslabšanje stanja, nastalega tožniku po nesreči v letu 1982. 8. Navedeni citat ni povsem v skladu z dejanskimi ugotovitvami, kakršne sprejema izpodbijana sodba. Gre namreč za vprašanje, ali je ob sklepanju poravnave s prvo toženo stranko dne 27. 5. 2003 tožnik za novo škodo vedel in ali je kljub temu v poravnavo odškodnine za vso škodo pristal, zaradi česar odškodnino sedaj neutemeljeno ponovno uveljavlja. Pravna presoja, sprejeta v izpodbijani sodbi, ne zanika vzročne zveze med poškodbo dne 8. 3. 2001 ter tožnikovo inkotinenco. Tožbeni zahtevek zavrača s sklicevanjem na veljavno poravnavo, v kateri je tožnik izjavil, da bodo po izplačilu zneska 800.000 SIT „vse pravne in fizične osebe proste vsakršnih odškodninskih in drugih obveznosti“. Sprejema namreč v sodbi sodišča prve stopnje izčrpno obrazloženo dokazno oceno, torej tudi tisti del razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zapis dr. Petra Jeršeta, opravljen v zdravstvenem kartonu tožnika dne 24. 3. 2003 (dva meseca pred sklenitvijo poravnave) o nekontroliranem odvajanju vode in blata. Potemtakem je 27. 5. 2003 tožnik sklenil poravnavo in 30. 5. 2003 prejel odškodnino tudi za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti zaradi inkotinence. Opisana dokazna ocena temelji tudi na tožnikovi izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka, predvsem pa na „predlogu in prošnji za zvišanje odškodnine“, naslovljenem na prvo toženo stranko, v katerem je po svojem pooblaščencu povišanje odškodnine utemeljeval tudi z nezadrževanjem vode in blata.

9. Tožnik je torej sklepal poravnavo o višini odškodnine za škodo, v katere obseg spadajo tudi duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti zaradi inkotinence. Poravnavo je sklenil z izjavo, katere vsebina pomeni, da je z dogovorjenim zneskom dobil satisfakcijo za vso škodo. Zato bi morebitna razmejitev deležev med posledicami nesreče v letu 1982 in nesreče dne 8. 3. 2001 prišla v poštev le, če bi inkotinenca nastopila kot nova škoda, za katero tožnik ob sklepanju poravnave ni vedel in je tudi ni mogel pričakovati. Sodišče prve stopnje torej izvedenca medicinske stroke o navedeni razmejitvi deležev niti ni bilo treba spraševati.

10. Revizija sicer opozarja na diagnozo inkotinence, ki jo je podal zdravnik urolog 20. 11. 2003, torej po sklenitvi poravnave. Vendar navedena diagnoza pravne presoje ne more menjati. Tožnik je imel težave zaradi nezadrževanja blata in urina že pred in tudi med sklepanjem poravnave. Revizijske trditve, da so te težave tedaj bile še blage in da so le kot take zapisane v odškodninskem zahtevku z dne 28. 8. 2002, pa pomenijo poskus prevrednotesnja dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Odškodnina za vtoževano škodo je torej tožniku že bila povrnjena (131. člen OZ), zaradi česar je bilo treba revizijo, ki neutemeljeno napada pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, zavrniti (378. člen ZPP).

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora drugi toženi stranki, ki je vložila odgovor na revizijo, povrniti njene revizijske stroške. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.