Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust tudi za čas po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej za celotno obdobje s pravnomočno sodbo za nazaj priznanega delovnega razmerja.

Obdobje za prenos letnega dopusta v tej zadevi ne vpliva na pravico do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Sodba, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj, je postala pravnomočna dne 12. 5. 2016. Tega dne je tožnica šele pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova koriščenja dopusta, ki je toženka ni izpolnila, tedaj pa je začel teči tudi zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leta 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015 plačati odškodnino v skupni višini 3.271,62 EUR, in sicer za 5 dni letnega dopusta za leto 2011 znesek 194,33 EUR, za 20 dni letnega dopusta za leto 2012 znesek 795,40 EUR, za 20 dni letnega dopusta za leto 2013 znesek 758,40 EUR, za 20 dni letnega dopusta za leto 2014 znesek 764,13 EUR in za 20 dni letnega dopusta za leto 2015 znesek 759,36 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska od 1. 2. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 790,81 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče neizpolnitev obveznosti delodajalcu neutemeljeno očita za čas, ko med strankama ni obstajalo pogodbeno razmerje. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nastanku premoženjske škode kot elementu odškodninske odgovornosti. Sodišče se tudi ni konkretizirano opredelilo do ugovora toženke, ki se nanaša na neupravičeno obogatitev oziroma ugovora dvojnega plačila. Pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja premoženja, v ničemer ni bila prikrajšana, saj ji je bil za celoten čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačano nadomestilo plače, kar pomeni, da je bila obravnavana enako kot delavec, ki ves čas dela. Tožnica ne more prejeti več, kot če bi bila v delovnem razmerju. Reparacija je bila v celoti izvedena. Zmotno je stališče, da terjatev tožnice ni zastarala, saj bi kot trenutek nastanka škode sodišče moralo upoštevati potek vsakega posameznega obdobja za prenos neizrabljenega letnega dopusta. Napačna je ugotovitev, da tožnica po ponovnem nastopu dela ni mogla koristiti dopusta. Tožnici ni bilo do koriščenja letnega dopusta, temveč je zasledovala zgolj interes po pridobitvi nadomestila za neizrabljen dopust. Zahteve za koriščenje dopusta ni podala. Glede na to so neutemeljeni očitki, kaj vse bi delodajalec moral storiti, da bi tožnica lahko koristila dopust. Zmoten je zaključek, da tožnica letnega dopusta ni mogla koristiti po krivdi tožene stranke. Sodišče pri odločitvi tudi ni upoštevalo delnega umika tožbenega zahtevka v višini 130,08 EUR in tega zneska ni upoštevalo pri uspehu strank v postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek zavrne, podredno pa naj sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tudi tožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pooblaščencu tožnice ni priznalo stroškov odsotnosti iz pisarne in stroškov kilometrine. Sklicuje se na judikat VSL II Cp 325/2021. Okoliščina, da ima pooblaščenec tožnice sedež pisarne v drugem kraju kot prvo sodišče, ni odločilna, saj ima stranka pravico, da si prosto izbere odvetnika. Prav tako sodišče neutemeljeno tožnici ni priznalo nagrade za pripravljalni narok, posveta in študija listin. Pri tem se sklicuje na obvezne razlage Odvetniške zbornice z dne 9. 2. 2016, 28. 4. 2017 in 10. 4. 2019. Stroški so posledično nepravilno odmerjeni. Priglaša pritožbene stroške.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnice, pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbah in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi toženke povsem pavšalno očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost zahtevka tožnice za plačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leta 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015. Podlagi za ta zahtevka sta v 164. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ter 179. členu ZDR-1 (oziroma 140. členu Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07- UPB). Skladno s 164. členom ZDR-1 je neveljaven sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Po določbi 140. člena ZJU oziroma 179. člena ZDR-1 pa mora delodajalec delavcu, če mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec delavcu povzročil s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim toženka v pritožbi ne nasprotuje, izhaja, da je toženka tožnici dne 10. 11. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V sodnem postopku je bilo 12. 5. 2016 pravnomočno ugotovljeno, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ugodeno je bilo tudi zahtevkom tožnice za reintegracijo in reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila pozvana nazaj na delo in je pri toženki še vedno zaposlena. Toženka je tožnici izdala sklep o odmeri letnega dopusta za leto 2011 in za leto 2016, medtem ko ji dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (za leta 2012, 2013, 2014 in 2015) ni bil odmerjen, niti toženka tožnici ni omogočila, da bi ga koristila, kar (glede koriščenja) velja tudi za 5 dni za leto 2011. K pritožbi tožene stranke:

10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust tudi za čas po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej za celotno obdobje s pravnomočno sodbo za nazaj priznanega delovnega razmerja.1 Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila reparacija v konkretnem primeru v celoti izvedena s tem, ko je tožnica za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prejela nadomestilo plače, kot če bi delala, in bi bila zato v primeru priznanja odškodnine za neizkoriščen letni dopust obogatena. S tem, ko je tožnica za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prejela nadomestilo plače, toženka ni v celoti izpolnila svojih zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja in tožnice ni izenačila z delavcem, ki bi v tem času delal. Ena od njenih zakonskih obveznosti je namreč tudi zagotovitev koriščenja vsakokratnega letnega dopusta. Tožnici je bila zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi odvzeta možnost opravljanja dela. Če ne bi bilo nezakonite odpovedi delodajalca, bi tožnica v obdobju po tej odpovedi lahko delala in izvrševala svojo pravico do letnega dopusta, zato je potrebno to obdobje izenačiti z obdobjem dejanskega dela.2 V takih primerih tudi ne velja, da je koriščenje dopusta omejeno z referenčnim obdobjem, kot to neutemeljeno vztraja toženka v pritožbi. Delavec v takih primerih ne izgubi pravice do plačanega letnega dopusta, ampak mora delodajalec nositi posledice svojega nezakonitega ravnanja.3 Temu sledi tudi naša sodna praksa.4 Toženka napačno enači položaj tožnice s položajem delavca, ki bi enako obdobje delal in vmes koristil letni dopust. Položaj tožnice je namreč enak položaju delavca, ki bi celotno obdobje delal, pri tem pa iz objektivnih razlogov oziroma razlogov na strani delodajalca ne bi mogel koristiti letnega dopusta. Tak delavec je poleg plače (oziroma nadomestila plače) tudi upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust (oziroma odškodnine, če dopusta ni mogel koristiti zaradi protipravnega ravnanja delodajalca), zato so toženkine navedbe, da je tožnica obogatena, ker bo prejela dvojno plačilo, neutemeljene. Do tovrstnih navedb toženke se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo v tč. 7 obrazložitve, zato ne drži pritožbena navedba, da se do tega ugovora ni konkretizirano opredelilo.

11. Kadar je delavec v delovnem razmerju, ni upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, temveč do izrabe oziroma koriščenja dopusta. Ko je v sodnem postopku ugotovljeno, kot v konkretnem primeru, da izraba dopusta delavcu protipravno ni bila omogočena, je slednji upravičen do odškodnine, ki v takšnem primeru pokrije škodo, ki je nastala, ker delavec ni dobil tistega, kar mu je zagotovljeno z delovnopravno zakonodajo.

12. Delavec, ki mu delovno razmerje ni prenehalo (oz. mu je bilo ponovno vzpostavljeno) in mu delodajalec med trajanjem delovnega razmerja ne omogoči izrabe letnega dopusta, ima pravico do ustrezne odškodnine zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v času trajanja delovnega razmerja,5 kar je, glede na podane trditve, vtoževala tudi tožnica. Tako upravičenje izhaja tudi iz stališč sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) v zadevah C-214/16 in C-684/16, čeprav se nanašata na vprašanje plačila nadomestila za neizrabljen dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Iz slednjih tako izhaja stališče, da mora delodajalec konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati pouči na posledice, če ga ne izrabi. Ob tem je še izrecno poudarilo, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec pa to pravico lahko izgubi šele, če delodajalec v zvezi s tem predloži dokaz, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja.

13. Glede na navedeno in ugotovljeno dejansko stanje tožnici pripada odškodnina za neizrabljen dopust. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, toženka tožnici ni omogočila, da bi po ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja dopust, do katerega je bila upravičena in za katerega vtožuje plačilo, koristila. Tega toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, niti tega ne trdi v pritožbi. Toženka ni zatrjevala, da bi tožnico poučila o njeni pravici glede izrabe dopusta, da je konkretno poskrbela, da je imela dejansko možnost koristiti plačan letni dopust, da jo je kakorkoli pravočasno vzpodbudila, da naj to stori. Še več. Tožnici za leta 2012, 2013, 2014 in 2015 ni izdala niti sklepa o odmeri letnega dopusta, s čimer je jasno izkazala, da ji pravice do (koriščenja) letnega dopusta, ki ga je tožnica pridobila s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja za ta leta, ne priznava. Iz sodne prakse Sodišča EU (C-619/16, C-684/16) izhaja, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti niti v primeru, če ni podal prošnje za izrabo dopusta. Glede na navedeno toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni podala zahteve za koriščenje dopusta, temveč zgolj zahtevo za izplačilo nadomestila. Že na podlagi takšne zahteve tožnice, bi toženka tožnici morala omogočiti koriščenje dopusta za sporno obdobje. Ker je bila s tem v zvezi popolnoma neaktivna in je opustila svojo pojasnjevalno dolžnost, in ker ni zatrjevala niti izkazala razlogov na njeni strani, ki bi jo razbremenili odgovornosti, ki jo ima delodajalec, je moč zaključiti, da je ravnala protipravno. Zaradi tega pa je tožnici nastala škoda,6 saj pravica do plačanega letnega dopusta poleg same odsotnosti z dela (dejanske izrabe dopusta) vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica je povsem premoženjska, zato je tožnica upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo v višini nadomestila plače, ki bi ji bilo izplačano, če bi koristila letni dopust.7

14. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovor zastaranja. Obdobje za prenos letnega dopusta v tej zadevi glede na stališča, zavzeta v sodni praksi sodišča EU v združenih zadevah C-762/18 in C-37/19, ne vpliva na pravico do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Sodba, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj, je postala pravnomočna dne 12. 5. 2016. Tega dne je tožnica šele pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova koriščenja dopusta, ki je toženka ni izpolnila, tedaj pa je začel teči tudi zastaralni rok. Tožba, vložena dne 8. 1. 2021 je zato pravočasna.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženke, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Delni umik tožbenega zahtevka v višini 130,08 EUR (ki ni bil posledica izpolnitve) ni vplival na pravilno odločitev sodišča glede povračila stroškov postopka. Resda je sodišče napačno zapisalo, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela v celoti, saj to velja le za zahtevek po delnem umiku. Ker pa je tožnica v preostalem delu zahtevka uspela (3.271,62 EUR), z delom, ki ga je umaknila (v tem delu torej ni uspela), pa niso nastali posebni stroški postopka, je sodišče pravilno odločilo, da je toženka tožnici stroške postopka dolžna vrniti v celoti. Pri tem pa je relevantno tudi, da se višina točk v zvezi z nagrado za posamezno procesno opravilo glede na prvotno in naknadno vrednost spornega predmeta ni spremenila in je torej tudi v tem smislu odločitev sodišča pravilna.

K pritožbi tožeče stranke:

16. Odmera stroškov tožeče stranke, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, je pravilna. Posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa (v nadaljevanju: OT) ne vsebuje. Narok je sestanek na sodišču. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo na enem sestanku opravilo dve procesni dejanji in je stranki vabilo hkrati na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 26. 9. 2023, kar je skupaj trajalo dvajset minut (od 8.30 do 8.50). Dvojna tematika, determinirana z izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, lahko povzroči dalj časa trajajoč narok, kar se odrazi pri vrednotenju časa, potrebnega za zastopanje (urnina - 6. člen OT).8 Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožeča stranka za pristop na narok dne 26. 9. 2023 upravičena le do povrnitve odvetniških stroškov v vrednosti 300 odvetniških točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo (3. točka tar. št. 16 OT).

17. Niti posvet s stranko niti študij listin, kar so opravila, ki jih odvetnik opravi pred vložitijo tožbe (ali vloge) nista samostojni opravili, za kateri bi bil odvetnik upravičen obračunati stroške. Nagrada za ti dve opravili je zajeta v nagradi za sestavo tožbe oziroma vlog.9

18. Sodišča obvezna razlaga tar. št. 20, prve alineje 1. točke tar. št. 39 ter 2. točke prvega odstavka tar. št. 39 Odvetniške tarife, ki jo je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije sprejel dne 10. 4. 2019, 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017, ne veže. Za sodišče bi bile te razlage zavezujoče le, če bi bile (enako kot OT) objavljene v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje (19. člen ZOdv), kar pa ni izkazano.10

19. Tožnici pripada pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da obstaja obveznost naložiti nasprotni stranki breme stroškov, ki nastanejo z izbiro odvetnika v kraju izven območja sodišča, pri katerem teče postopek. Sodišče mora pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, kot to določa 155. člen ZPP. Razen, če to utemeljujejo okoliščine, ki so povezane z vsebino zadeve; zapletenost, obsežnost, zahteva po specialnih znanjih. Tožnica teh posebnih razlogov za izbiro odvetnika izven območja razpravljajočega sodišča ni zatrjevala, zato potnih stroškov in urnine njenega pooblaščenca ni mogoče naložiti v povračilo toženki. Tudi sicer je v sodni praksi zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča.11

20. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker stranki s pritožbama nista uspeli in ker odgovora na pritožbo nista bistveno pripomogla k rešitvi spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP).

1 Prim. sodbo VSRS VIII Ips 24/2021. 2 SEU C-762/18 in C-37/19. 3 Sodba sodišča EU C-762/18 in C-37/19. 4 Glej VIII Ips 38/2021. 5 Prim. sodbo VSRS VIII Ips 42/2019. 6 Škoda je enaka koristi, ki bi jo tožnica dosegla, če bi toženka svojo zakonsko obveznost pravilno izpolnila. 7 Prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 23/2022. 8 Podobno: VSL Sklep I Cp 193/2021 in VSL Sklep I Cp 2017/2020. 9 VSL Sklep I Cp 698/2022. 10 VSL Sklep I Cp 193/2021. 11 Glej primere iz sodne prakse: II Cp 1644/2019, I Cp 1446/2021, I Cpg 241/2021, II Cp 876/2022 , II Cp 1496/2022, Pdp 447/2022, VSRS I Ips 75/2005, I Ips 360/2003, idr.