Jedro

Glede vsakega posamičnega ravnanja, ki ga je tožnica izpostavila kot trpinčenje, in tudi glede presoje vseh teh ravnanj kot celote je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in podrobne odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožnica ni bila trpinčena. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR z obrestmi od 17. 1. 2020 do plačila. Tožnici je naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške postopka.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijano sodbo ob nespremenjeni dejanski in dokazni podlagi tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, medtem ko mu je v prvem sojenju delno ugodilo. Ker obstaja objektiven videz pristranskosti sodnice sodišča prve stopnje, naj jo pritožbeno sodišče izloči. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča. Odločilo je arbitrarno in pristransko, ker je dejanske ugotovitve spremenilo, ne da bi izvedlo nove dokaze. Ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Storilo je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je prezrlo ključna ravnanja trpinčenja in ker je ta namesto kumulativne presoje obravnavalo izolirano. Spregledalo je, da pri trpinčenju velja obrnjeno dokazno breme, saj mora delodajalec dokazati, da ni ravnal protipravno. Zmotno je zaključilo, da so bila ravnanja toženke zakonita, čeprav je v prvem sojenju ugotovilo, da je bilo tožnici nezakonito odrejeno čakanje na delo, da je bil direktor toženke do nje žaljiv, da ji je nalagal nesmiselne naloge v nerazumnih rokih, jo sankcioniral brez pravne podlage ter ji sistematično onemogočal opravljanje dela. Tožnica k pritožbi prilaga primerjalno tabelo ugotovitev obeh sodb.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je prvostopenjsko sodbo razveljavilo v delu, ki se je nanašal na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja (7. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR‑1), ter vrnilo zadevo v ponovno sojenje z napotilom, ki se je nanašalo zlasti na popolno ugotovitev dejanskega stanja (Pdp 540/2024 z dne 15. 1. 2025 v zvezi s Pd 108/2021 z dne 21. 6. 2024). Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka. Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

6.Zmotno je uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba jo utemeljuje z očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je v ponovljenem sojenju ocenilo dokaze drugače kot v prvem sojenju (ko je odškodninskemu zahtevku delno ugodilo). Pritožbeni očitek ni utemeljen. Glede vsakega posamičnega ravnanja, ki ga je tožnica izpostavila kot trpinčenje, in tudi glede presoje vseh teh ravnanj kot celote je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in podrobne odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožnica ni bila trpinčena. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo ključne dogodke (čakanje na delo, pisno opozorilo z dne 19. 8. 2019, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2019, zahteva za nesorazmerno poročanje, snemanje pred tožničinim domom). Našteta dejanja, s katerimi je tožnica utemeljevala trpinčenje, so predmet obrazložitve v točkah 11, 12, 13, 26 in 27 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje obravnave teh dejanj tudi ni iztrgalo iz konteksta, kot to posplošeno zatrjuje pritožba in v zvezi s tem neutemeljeno očita kršitev 22. člena Ustave RS (URS).

7.Napačna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Obsežne razloge o tem vsebuje 3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. Dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra sodišče prve stopnje ni zavrnilo, kot to zmotno navaja pritožba. Ta dokaz, ki ga je tožnica predlagala v zvezi z višino zahtevka, je izvedlo, vendar nanj utemeljeno ni oprlo izpodbijane sodbe, saj ni ugotovilo že temelja zahtevka. Glede na to ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila po pritožbeni navedbi podana zaradi neupoštevanja izvedenskega mnenja.

8.Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ob enakem dejanskem in dokaznem stanju izdalo vsebinsko drugačno sodbo kot v prvem sojenju, ko je odškodninskemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju dokazni postopek dopolnilo tako, da je skrbno in celovito ovrednotilo izvedene dokaze ter nato ponovno presodilo (ne)obstoj zatrjevanega trpinčenja. Očitek o kršitvi 362. člena ZPP je napačen, saj je pri tem upoštevalo vse napotke pritožbenega sodišča: pri presoji zahteve direktorja po pisanju poročil o tožničini delovni obremenjenosti in njenem poročanju o vsakodnevnem delu je poleg ostalih izvedenih dokazov ocenilo tudi elektronska sporočila med tožnico in direktorjem v času od 11. 8. do 20. 8. 2019; glede direktorjevega obvestila tožnici, da ji 14. 8. 2019 ni treba priti na delo, je poleg ostalih izvedenih dokazov upoštevalo, da je tožnica za ta dan prejela 100 % nadomestilo plače v skladu s 137. členom ZDR-1; pri presoji pisnega opozorila z dne 19. 8. 2019 je upoštevalo vsa izhodišča, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče in opravilo celovito presojo tožnici očitanih ravnanj; pri projeciranju in komentarju direktorja glede obsega tožničinih nalog je upoštevalo, da je seznam teh nalog pripravila tožnica sama ter da komentar ni presegel meje sprejemljivega, saj se je nanašal na njeno delo; glede izredne odpovedi z dne 19. 12. 2019 je upoštevalo, da je bila nezakonita iz formalnega razloga (bila je podana prepozno) in obrazložilo, zakaj odpovedi ni mogoče šteti za šikanozno ravnanje.

9.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju upoštevaje trditve obeh strank in po dopolnitvi dokaznega postopka vse bistvene dokaze ocenilo skrbno in analitično, ovrednotenje posameznega dokaza primerjalo z drugimi dokazi (tako z izpovedmi strank in prič kot tudi z vsebino listin), nato pa je vse izvedene dokaze povezalo v dokazno uravnoteženo, prepričljivo obrazloženo in logično celoto. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene navedbe, da dokazna ocena ne ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, da je sodišče prve stopnje odločilo arbitrarno ter pristransko in kršilo 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 22. in 23. člen URS. Prvotna sodba je bila z vidika dokazne ocene pomanjkljiva in je vsebovala materialnopravno zmotne zaključke, ustrezna dopolnitev dokaznega postopka, ki je bila skladna z napotili pritožbenega sodišča, pa utemeljuje zavrnilno odločitev.

10.Tožnica bi izločitev sodnice prve stopnje lahko predlagala kvečjemu v prvostopenjskem postopku (drugi odstavek 72. člena ZPP). Njenemu tovrstnemu predlogu, ki ga podaja v pritožbi, ni mogoče ugoditi. Tudi sicer ni mogoče govoriti o pristranskosti, na katero pritožba opira predlog za izločitev, in ki naj bi bila pri sodnici sodišča prve stopnje podana zaradi sprejete dokazne ocene.

11.Ker je predmet pritožbene presoje izpodbijana sodba, ki je bila izdana v ponovljenem sojenju, je neutemeljeno pritožbeno izpostavljanje ravnanj, v katerih je sodišče prve stopnje v prvem sojenju prepoznalo znake trpinčenja (čakanje na delo, pisno opozorilo, nesmiselne in časovno neizvedljive naloge, sankcioniranje brez pravne podlage itd.). Dejanskih ugotovitev, na katere je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju glede vsakega posamičnega zatrjevanega ravnanja trpinčenja in glede vseh teh ravnanj skupaj oprlo presojo, da toženka ni trpinčila tožnice, pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Zgolj posplošeni pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja zato ne more biti utemeljen, pritožbeno sodišče pa soglaša, da ugotovljena dejstva utemeljujejo zavrnitev odškodninskega zahtevka.

12.Pritožba zmotno uveljavlja napačno uporabo 7. in 47. člena ZDR-1, ki jo utemeljuje z navedbo, da za presojo trpinčenja ni odločilno posamezno (izolirano) ravnanje, temveč kumulativna presoja vseh ravnanj. Kot je bilo že obrazloženo, sodišče prve stopnje v posamičnih ravnanjih, ki jih je zatrjevala tožnica, utemeljeno ni prepoznalo trpinčenja. Tudi z vidika ocene vseh očitanih ravnanj kot celote je utemeljeno ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja. Sklepno je pravilno zaključilo, da toženka v okviru vodstvene oblasti delodajalca ni zlorabila svojih pooblastil zoper tožnico, temveč je le organizirala delo, opravljala nadzor oziroma kontrolirala rezultate njenega dela.

13.Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prezrlo obrnjeno dokazno breme, ki velja v primeru trpinčenja (tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je raziskalo vsa ravnanja, s katerimi je tožnica utemeljevala trpinčenje, pri tem pa pravilno upoštevalo, da je toženki v dokaznem postopku uspelo ovreči domnevo o trpinčenju tožnice.

14.Tožnica je v podkrepitev trditve o arbitrarni prvostopenjski spremembi dokazne ocene pritožbi priložila t. i. primerjalno tabelo ugotovitev obeh sodb, v kateri ponavlja kršitve, ki jih je očitala v pritožbenih navedbah. V tabeli npr. navaja, da je glede trpinčenja v prvem sojenju sodišče ugotovilo sistematična ponižujoča ravnanja, usmerjena v degradacijo tožnice, v ponovljenem sojenje pa zakonito izvajanje delodajalčevih pravic; priče so bile v prvem sojenju ocenjene za verodostojne, v ponovljenem sojenju pa za neverodostojne ali nepomembne; v prvem sojenju je bila tožnici prisojena odškodnina, v ponovljenem sojenju pa ne itd. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se z navedbami v tej tabeli pritožnica neutemeljeno zavzema, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe. Kot je bilo že obrazloženo, glede izpodbijane sodbe ni podan noben od pritožbenih razlogov. Bistvene kršitve določb postopka niso bile ugotovljene, glede očitanih ravnanj je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, ob njegovem upoštevanju pa je bil sprejet pravilen materialnopravni zaključek o neobstoju trpinčenja.

15.Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije je bil pravnomočno zavrnjen že v prvem sojenju. Neutemeljene so zato s tem zahtevkom povezane pritožbene navedbe v ponovljenem sojenju (vključujoč kršitev 6. člena EKČP in 23. člena URS).

16.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spora, ki ga izpodbija pritožba, pripada toženki 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom ji tožnica dolguje tudi obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila.