Jedro

Toženec z ustanovitvijo samostojnega podjetništva in z njegovim poslovanjem ni kršil konkurenčne klavzule. Drugih poslov razen tistih, pri katerih je sodeloval s tožnico, v relevantnem času veljavnosti konkurenčne klavzule ni bilo. Po obvestilu bi mu tožnica morala izplačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, česar ni storila. Tožnica je bila torej tista, ki ni izpolnila svoje obveznosti, kar je po pozivu k izpolnitvi obveznosti 2. 12. 2022 utemeljilo odstop od konkurenčne klavzule na podlagi 103. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po odstopu od konkurenčne klavzule 19. 12. 2022 le-ta toženca ni več zavezovala, zaradi česar je nebistveno, ali bi s kasnejšim poslovanjem (v okviru 27. 12. 2022 ustanovljene družbe C. d. o. o.) prišlo do kršitev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati znesek v višini 36.236,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2023 do plačila. Tožnici je naložilo, da tožencu plača pravdne stroške v višini 2.576,46 EUR, in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2.Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da toženec (že zgolj) z registracijo samostojnega podjetništva 1. 11. 2022 ni kršil konkurenčne klavzule. Zaradi kršitve mu tožnica ni izplačevala nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je deloma uresničil abstraktni dejanski stan konkurenčne klavzule s tem, ko je toženec registriral samostojno podjetništvo, nato pa zmotno meni, da do kršitve ni prišlo, ker je dejavnost Druge inženirske dejavnosti in tehnično svetovanje široko opredeljena. Registracija samostojnega podjetništva je bila opredeljena že sama po sebi kot kršitev konkurenčne klavzule, poleg tega v tem času še ni poslovanja, ki bi ga lahko primerjali s poslovanjem tožnice. Sodba in sklep VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2024 se nanaša na konkurenčno prepoved, relevantna so stališča v sodbah Pdp 1562/99 z dne 8. 3. 2001 in Pdp 366/99 z dne 15. 3. 2001. Tožnica ne more nositi bremena dokazovanja glede poslovanja samostojnega podjetništva, saj je to prikrito. Sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, zakaj bi bila konkurenčna klavzula, kot je bila dogovorjena, nasprotna prisilnim predpisom ali iz katerega koli drugega razloga neveljavna. Zmotno jo je razlagalo, kot da kljub izrecni prepovedi dopušča registracijo samostojnega podjetništva z enako dejavnostjo. Dejansko opravljanje dejavnosti bi bilo relevantno, če bi tožnica uveljavljala kršitev po drugi alineji. Toženec enostransko ni mogel razvezati konkurenčne klavzule. S tem ko je tožnico obvestil o registraciji samostojnega podjetništva, ni bil oproščen spoštovanja konkurenčne klavzule. Z vidika pravne varnosti je treba šteti, da je tožnica utemeljeno štela, da je z registracijo samostojnega podjetništva kršil konkurenčno klavzulo. Toženec njeni pravni veljavnosti ni nikoli oporekal. Kršil jo je že prvi dan po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo kasnejših kršitev. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo tožnice prereka njene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice za plačilo pogodbene kazni, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi med pravdnima strankama, utemeljeno zavrnilo na podlagi pravilne ugotovitve, da toženec konkurenčne klavzule ni kršil. Z izpodbijano sodbo ni presodilo, kot mu neutemeljeno očita tožnica v pritožbi, da bi bila med pravdnima strankama dogovorjena konkurenčna klavzula nasprotna prisilnim predpisom in zato (ali iz katerega koli drugega razloga) neveljavna. Nasprotno; upoštevalo jo je kot veljavno.

6.Skladno s prvim odstavkom 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) se, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi dogovorita za prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula). Konkurenčna klavzula mora biti določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca (četrti odstavek 40. člena ZDR-1).

7.Sodišče prve stopnje je pravilno, da je lahko ugotovilo, ali je prišlo do zatrjevane kršitve konkurenčne klavzule, povzelo pogodbeno določbo, ki jo citira tudi tožnica v pritožbi. Tretji odstavek 25. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2019, sklenjene za delovno mesto Tehnični direktor, se v relevantnem delu glasi: "Delavec v roku, za katerega je dogovorjena konkurenčna klavzula, ne sme: - za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja družba in pomenijo ali bi lahko pomenili za družbo konkurenco; - ustanoviti podjetja, nastopati kot družbenik, direktor, prokurist ali član uprave ali član nadzornega sveta druge družbe, ki je konkurenčna družbi ali ki opravlja sorodno dejavnost kot družba; - skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali pogodbe o avtorskem delu v drugi delovni organizaciji oziroma pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco." Kot je razvidno že iz povzete pogodbene določbe in kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, konkurenčna klavzula (v 2. alineji tretjega odstavka 25. člena pogodbe o zaposlitvi) kot kršitev ne določa zgolj registracije samostojnega podjetništva (ustanovitve podjetja), ampak mora biti izpolnjen tudi pogoj, da je samostojno podjetništvo (podjetje) konkurenčno tožnici oziroma da opravlja sorodno dejavnost kot tožnica.

8.Toženec je 1. 11. 2022 (naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici) registriral samostojno podjetništvo. Tožnica v pritožbi neutemeljeno oporeka pravilni presoji sodišča prve stopnje, da s tem konkurenčne klavzule ni kršil. Ta presoja ne temelji na tem, da je bilo toženčevo samostojno podjetništvo registrirano za opravljanje dejavnosti 71.129 Druge inženirske dejavnosti in tehnično svetovanje (enako, kot jo tožnica), ki je široko opredeljena, ampak na ugotovitvi, da samostojno podjetništvo ni bilo konkurenčno tožnici oziroma ni opravljalo sorodne dejavnosti kot tožnica.

9.Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je bilo toženčevo samostojno podjetništvo konkurenčno tožnici oziroma je opravljalo sorodno dejavnost, izhajalo iz neprerekanih navedb tožnice, da prodaja opremo in naprave za področje HVAC ter dekontaminacije zraka, ob tem pa ponuja storitve projektiranja in načrtovanja oziroma tako imenovani inženiring ter storitve vzdrževanja. Za toženca (samostojno podjetništvo) je ugotovilo, da je v relevantnem času veljavnosti konkurenčne klavzule dokončal posel, na katerem je delo opravljal še v času zaposlitve pri tožnici (projekt A.; za navedeno ga je tožnica izrecno odvezala spoštovanja konkurenčne klavzule), in posredoval pri drugem poslu v dogovoru s tožnico (projekt B.); navedeno potrjujejo listine v spisu (samostojno podjetništvo je imelo od 1. 11. 2022 do 31. 12. 2022 prihodke v višini 2.400,00 EUR, kar je enako višini izdanega računa za projekt A.; v letu 2023 so bili izdani še trije računi, dva za projekt A. in eden za projekt B.). Drugih poslov ni bilo.

10.Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da ne more nositi bremena dokazovanja za dejstva, povezana s poslovanjem samostojnega podjetništva; ker uveljavlja kršitev konkurenčne klavzule, je dolžna podati navedbe (in dokazati), da je s strani toženca prišlo do kršitve. Kot dokaz je v prvi pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2025 predlagala sodišču, da tožencu naloži predložitev bilanc za samostojno podjetništvo, tožencu pa naloži predložitev izdanih računov. Toženec je račune predložil in jih je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstev, bistvenih za odločitev, upoštevalo, prvi navedeni dokazni predlog pa je tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 22. 1. 2026 umaknila (toženec je predložil obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti, iz katerega je razvidno poslovanje).

11.V pritožbi tožnica prikazuje, kot da je sodišče prve stopnje štelo, da je bil toženec s tem, ko jo je obvestil o registraciji samostojnega podjetništva, oproščen spoštovanja konkurenčne klavzule. Takšnega stališča v izpodbijani sodbi ni zavzelo; na podlagi neprerekanih navedb toženca (sicer potrjenih s predloženo izjavo), da je naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja tožnico pisno obvestil o registraciji samostojnega podjetništva, ter da ga spoštovanje konkurenčne klavzule omejuje pri opravljanju dejavnosti in pridobivanju primerljivega zaslužka tistemu, kar je prejemal v času zaposlitve, je pravilno presodilo, da je bil izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 25. člena pogodbe o zaposlitvi za izplačevanje nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

12.Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (prvi odstavek 41. člena ZDR-1).

13.Toženec z ustanovitvijo samostojnega podjetništva in z njegovim poslovanjem ni kršil konkurenčne klavzule. Drugih poslov razen tistih, pri katerih je sodeloval s tožnico, v relevantnem času veljavnosti konkurenčne klavzule ni bilo. Po obvestilu bi mu tožnica morala izplačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, česar ni storila. Tožnica je bila torej tista, ki ni izpolnila svoje obveznosti, kar je po pozivu k izpolnitvi obveznosti 2. 12. 2022 utemeljilo odstop od konkurenčne klavzule na podlagi 103. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po odstopu od konkurenčne klavzule 19. 12. 2022 le-ta toženca ni več zavezovala, zaradi česar je nebistveno, ali bi s kasnejšim poslovanjem (v okviru 27. 12. 2022 ustanovljene družbe C. d. o. o.) prišlo do kršitev. Slednjega sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo.

14.Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča; v sodbi Pdp 366/99 z dne 15. 3. 2001, v kateri je bila (med drugim) uveljavljana odškodnina za konkurenčno prepoved, je pritožbeno sodišče v obrazložitvi povzelo ugotovitev, da je delavec po prenehanju delovnega razmerja postal ustanovitelj in lastnik podjetja, ki je bilo ustanovljeno za enako dejavnost, kot jo je opravljal delodajalec, vendar je bil kljub temu zahtevek delavca zavrnjen, saj je opravljal enako dejavnost kot delodajalec. Podobno je pritožbeno sodišče razlogovalo v drugi s strani tožnice navedeni sodbi Pdp 1562/99 z dne 8. 3. 2001, v kateri je bilo bistveno, da delavec ni bil upravičen do odškodnine zaradi konkurenčne prepovedi, ker je po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu opravljal enako dejavnost, kot jo je delodajalec.

15.V prejšnji točki obrazložitve povzeti sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča sta tako temeljili na drugačnih dejanskih okoliščinah, kot so bile ugotovljene pri tožencu.

16.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnica, ki sama krije svoje stroške, ker v pritožbenem postopku ni uspela, je dolžna tožencu plačati utemeljeno priglašene, za pravdo potrebne stroške po Odvetniški tarifi (OT), in sicer 875 točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 653,31 EUR.

-------------------------------

1Povzeta določba tretjega odstavka 25. člena pogodbe o zaposlitvi je jasna.

2Tožnica v pritožbi navaja, da v času registracije samostojnega podjetništva še ni poslovanja (ki bi ga lahko primerjali z njenim poslovanjem). Če ni poslovanja, potem tudi do kršitve konkurenčne klavzule ne more priti.

3V sodbi in sklepu VIII Ips 125/2013 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da lahko že sama ustanovitev podjetja pomeni konkurenco, vendar je pri tem poudarilo, da je šlo za dejavnost, s katero se je na trgu ukvarjalo malo gospodarskih subjektov, in so bili za opravljanje dejavnosti predpisani posebni, strožji pogoji.

4Glede na neobstoj poslov tožnica v pritožbi po nepotrebnem poudarja, da bi v primeru poslov šlo za kršitev dogovorjene konkurenčne klavzule po 1. alineji tretjega odstavka 25. člena pogodbe o zaposlitvi.

5Navedena določba pogodbe o zaposlitvi se glasi: "Denarno nadomestilo se prične izplačevati šele, ko delavec predloži pisno izjavo, da ni zaposlen ali kje se je zaposlil, ter se zaveže o vsaki spremembi zaposlitve oziroma dohodka v času izplačevanja nadomestila obvestiti delodajalca."

6Na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava (določb OZ) napotuje prvi odstavek 13. člena ZDR-1. V sklepu VIII Ips 173/2017 z dne 5. 2. 2018, ki ga je citiralo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče RS ni sprejelo stališča pritožbenega sodišča, da je institut konkurenčne klavzule popolnoma urejen z zakonom, ki ureja delovna razmerja (sedaj ZDR-1; saj ne določa možnih posledic kršitev oziroma nespoštovanja klavzule).