Jedro

Po določbi 3. odst. 34. člena ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Upniku pri tem ni potrebno izkazovati, da je izvršba z novimi izvršilnimi sredstvi oziroma na novih predmetih potrebna zato, ker naj bi bila izvršba z že dovoljenimi sredstvi oziroma predmeti neuspešna ali nezadostna za poplačilo njegove terjatve. Upnik lahko namreč predlaga nova sredstva ali predmete izvršbe vse dotlej, dokler njegova terjatev ni v celoti poplačana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom v prvi točki izreka odločilo, da se ugovoru dolžnika z dne 6.10.2005 zoper sklep o dovolitvi novih sredstev izvršbe z dne 22.9.2005 ugodi za sredstvo izvršbe - rubež in cenitev osebnega avtomobila Citroen C3 in sklep o dovolitvi novega sredstva izvršbe pod prej navedeno opravilno številko razveljavi, v drugi točki izreka je odločilo, da se ugovor zavrne za dovoljeno sredstvo izvršbe, rubež in prodajo ostalih premičnih stvari ter rubež in prodajo nepremičnin, vpisanih v vl. št. X k.o. B, X1 k.o. B in X2 k.o. G, v tretji točki izreka pa je odločilo, da je dolžnik dolžan povrniti upniku nadaljnje stroške tega izvršilnega postopka v višini 113.935,06 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa daje do plačila.

Zoper drugo in tretjo točko izreka navedenega sklepa se je pravočasno pritožil dolžnik. Pravi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti del, s katerim je z ugovorom uspel in mu za sorazmerni del zmanjšati stroške postopka, ki mu jih je odmerilo. Ker tega v izreku ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in napačno uporabilo materialno pravo. Pravi, da ni bil seznanjen z izvršiteljevo oceno vrednosti njegovega avtomobila in da zato nanjo ni mogel podati ugovora. Zato ga podaja šele v tej pritožbi, saj meni, da je avto vreden veliko več in da se lahko upnik poplača iz njega. Ker izvršitelj ni cenilec z ustrezno licenco, bi bil potreben cenilec primerne stroke, sodišče prve stopnje pa zato ne bi smelo tako določene vrednosti njegovega vozila uporabiti pri izdaji sklepa o nadaljevanju izvršbe z novimi sredstvi. Sodišče prve stopnje tudi ni samo pregledalo vozila, niti ni usposobljeno o njegovi vrednosti ceniti. Ker pa je uporabilo vrednost, ki jo je nestrokovno navedel izvršitelj, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v zvezi s sklepom o izvršbi opr. št. In 2005/00057 z dne 22.9.2005 dovolilo izvršbo z novimi izvršilnimi sredstvi v skladu z določbo 3. odst. 34. člena ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 40/2004). Po tej določbi lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Upniku pri tem ni potrebno izkazovati, da je izvršba z novimi izvršilnimi sredstvi oziroma na novih predmetih potrebna zato, ker naj bi bila izvršba z že dovoljenimi sredstvi oziroma predmetni neuspešna ali nezadostna za poplačilo njegove terjatve. Upnik lahko namreč predlaga nova sredstva ali predmete izvršbe vse dotlej, dokler njegova terjatev ni v celoti poplačana. Dolžnik pa tega, da je bila upnikova terjatev poplačana že v izvršilni zadevi opr. št. I 2005/00235 ali pa kako drugače, v ugovoru zoper sklep z dne 22.9.2005 ni ne zatrjeval ne izkazoval. Dolžnik tudi ni predlagal, da bi sodišče omejilo izvršbo na sredstva oziroma predmete, s katerimi bi se upnikova terjatev lahko poplačala (2. odst. 34. člena ZIZ). Ker upnikova terjatev tako še ni poplačana, za odločitev o tem, da se izvršba nadaljuje še z drugimi sredstvi in predmeti izvršbe, ni pomembna vrednost dolžnikovega osebnega vozila Volvo, zarubljenega v izvršilni zadevi opr. št. I 2005/00235, dolžniku pa s tem, da ni bil seznanjen z izvršiteljevo oceno vrednosti tega avtomobila, tudi ni bila kršena pravica do ugovora.

Tudi sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ker vrednosti zarubljenega avtomobila ni ocenil cenilec z ustrezno licenco oziroma zato ker ni samo pregledalo tega vozila.

Vrednost dolžnikovega zarubljenega vozila v zadevi opr. št. I 2005/00235 namreč ne predstavlja odločilnega dejstva za izpodbijano odločitev - tudi če bi dolžnik izkazal, da vrednost zarubljenega vozila presega znesek upnikove terjatve, z ugovorom zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi ne bi mogel uspeti, saj s tem še ne bi izkazal, da je upnikova terjatev v celoti poplačana.

Neutemeljena je tudi pritožba dolžnika v delu, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je v tretji točki izreka izpodbijanega sklepa dolžniku naložilo, da upniku povrne nadaljnje stroške izvršilnega postopka v višini 113.935,06 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da te stroške predstavljajo stroški izvršiteljice v zadevi In 2005/00235, ki je bila s sklepom opr. št. In 2005/00057 z dne

23.9.2005 pridružena predmetni izvršilni zadevi, ter upnikove stroške za sodno takso za odgovor na ugovor. Iz računa izvršiteljice v zadevi opr. št. I 2005/00235 (list. št. 11) izhaja, da znašajo njeni stroški za opravo rubeža dolžnikovih premičnin 112.035,60 SIT. Ker iz spisa opr. št. I 2005/00235 ne izhaja, da bi upnik temu obračunu ugovarjal, velja ta obračun za dokončnega (2. odst. 38.c člena ZIZ). Ker tudi dolžnik v pritožbi obračunanemu znesku stroškov izvršiteljice ni ugovarjal, je bilo potrebno njegov ugovor v zvezi s temi stroški zavrniti. Ti stroški namreč niso stroški, ki jih je upnik imel zaradi dolžnikovega ugovora, s katerim je dolžnik delno uspel, ampak so nadaljnji stroški izvršilnega postopka, ki jih je dolžnik v skladu z določbo 5. odst. 38. člena ZIZ dolžan povrniti upniki v celoti. Prav tako je dolžnik dolžan v celoti povrniti upniku sodno takso za odgovor na ugovor v znesku 1.900,00 SIT. Dolžnik je z ugovorom sicer delno uspel. Ker pa bi moral upnik enak znesek sodne takse plačati tudi v primeru, ko bi odgovoril le na tisti del dolžnikovega ugovora, s katerim dolžnik ni uspel (3. točka tar. št. 1. Zakona o sodnih taksah), so bili stroški sodne takse upnikovega odgovora na ugovor v znesku 1.900,00 SIT v celoti potrebni, dolžnik pa je tudi te stroške v skladu z določbo 5. odst. 38. člena ZIZ dolžan povrniti upniku v celoti.

Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.