Jedro

Ker je na gradbišču delovalo večje število podizvajalcev, je bil zavarovanec prve toženke kot organizator oziroma glavni izvajalec del dolžan poskrbeti za to, da bodo delavci različnih podizvajalcev lahko neovirano in varno izvajali delo na gradbišču na način, da drug drugega pri delu ne bodo ogrožali. Zavarovanec prve toženke je bil nosilec dejavnosti na gradbišču, ki so jo podizvajalci in njihovi podizvajalci izvajali v njegovo korist, zaradi česar je s tem prevzel tudi obveznosti iz naslova varstva pri delu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in prvo tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. točki izreka glede prve toženke in v 3. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožniku v 15 dneh plačati odškodnino v višini 3.308,00 EUR, in sicer prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 dalje, druga toženka pa od 12. 12. 2010 dalje (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek na plačilo dodatnih 2.716,00 EUR je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženki solidarno dolžni plačati tudi pravdne stroške v višini 593,50 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta pritožbo pravočasno vložila tožnik in prva toženka.

3. Tožnik v pritožbi izpodbija odločitev o plačilu pravdnih stroškov (III. točka izreka), iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče pri odločanju o stroških postopka ni upoštevalo, da so med postopkom nastali tudi stroški s postavitvijo sodnega izvedenca in sodnega tolmača. Ti stroški so bili potrebni in jih je tožnik pravočasno priglasil. Med postopkom so bili kriti iz naslova brezplačne pravne pomoči, zaradi česar bi jih moralo sodišče prve stopnje v skladu s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči upoštevati celo po uradni dolžnosti. Upoštevaje tožnikov 77,5 % uspeh v pravdi bi moralo sodišče tožencema naložiti, da v korist državnega proračuna plačata tudi stroške izvedenca in tolmača v višini 338,27 EUR. Nadalje sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno ni priznalo nagrade za sestavo odškodninskega zahtevka. Ne drži, da je ta nagrada zajeta že v nagradi za postopek. Po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi sestava odškodninskega zahtevka predstavlja samostojno opravilo. Poleg tega Zakon o odvetniški tarifi1 v tretjem odstavku opombe 3, 3. dela tarife določa, da se v primeru, če zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel, polovica te nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek. Navedeno pomeni, da nagrada za sestavo odškodninskega zahtevka znaša najmanj 192,15 EUR, in je glede na tožnikov 77,5 % uspeh tožena stranka dolžna tožniku povrniti najmanj 148,92 EUR. Sodišče bi moralo tožencema naložiti, da ta znesek plačata direktno tožniku, saj je bila storitev opravljena, preden je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč.

4. Prva toženka sodbo izpodbija v ugodilnem delu (1. točka izreka) in odločitvi o stroških (3. točka izreka), in sicer iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je bil njen zavarovanec S., d.d., glavni izvajalec del na gradbišču. Tožnik tega ni dokazal. Sodišče je o tem sklepalo na podlagi dopisa v prilogi A8, izpovedbe tožnika in F. P. Dopis v prilogi A8 nima nikakršne teže, gre zgolj za navedbe takratne odvetnice drugega toženca, ki je imela interes za prevalitev obveznosti plačila odškodnine na drugo osebo. Tudi izpovedba F. P. ni verodostojna, saj gre za zakonitega zastopnika drugega toženca, pri čemer njegove navedbe s konkretnimi dokazi niso podprte. Tožnik ni predložil nikakršnih pogodb ali drugih dokazil, ki bi kazale, da je bil zavarovanec dejansko investitor ali glavni izvajalec del. Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 207/2014 za vzpostavitev odškodninske odgovornosti zahteva ugotovitev, kdo je bil delodajalec na skupnem gradbišču v smislu varnosti pri delu. Kriteriji so, kdo je organiziral delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjal za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev. Ključna je torej opredelitev nosilca dejavnosti. V dokaznem postopku bi bilo treba ugotoviti, kdo je organiziral delo na gradbišču in ga nadziral, ter na tej podlagi graditi zaključek, kdo je bil investitor oziroma glavni izvajalec. Tožeča stranka v tej smeri ni podala navedb. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 861/2007 in II Ips 210/2010. Pasivna legitimacija prve toženke tako ni podana, saj ni izkazano, da bi zavarovanec na gradbišču sodeloval kot investitor, niti da bi deloval kot dejanski delodajalec tožnika. Nadalje je napačen zaključek, da zavarovanec odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Sodišče je navedlo, da zavarovanec ni poskrbel za pravilno organiziranje delovnega procesa in za varnost tožnika pri opravljanju dela. Ta obrazložitev se pokriva z definicijo krivdne in ne objektivne odgovornosti. Tožnik je v času poškodbe stal na lestvi v jašku in podajal material, kar samo po sebi ni nevarno delo, pa tudi sodišče ni menilo, da bi bilo takšno delo nevarno. Razloge za objektivno odgovornost je gradilo na okoliščini, da je v neposredni bližini jaška deloval bager. Po sodni praksi v primeru, ko delo postane nevarno zaradi specifičnih okoliščin konkretnega primera, ne gre za objektivno, temveč krivdno odškodninsko odgovornost. Poleg tega je ugotovitev o opustitvi pravilne organizacije delovnega procesa in tožnikove varnosti povsem nekonkretizirana. Tožnik ni podal konkretnih očitkov, v čem je zavarovanec opustil svojo dolžnost varstva pri delu, niti ni za svoje pavšalne navedbe predlagal dokazov. Po sodni praksi bi moral konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih ta moral opraviti, da bi zagotovil varno delo (odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3670/2010). Nadalje je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da za poškodbo natega vratne hrbtenice ni podana izključitev po zavarovalnih pogojih PG-odg/07-1. Napačna je ugotovitev, da sta "nateg vratne hrbtenice" in "nateg vratnih mišic" različni poškodbi. V resnici gre za isto poškodbo, ki se formalno medicinsko imenuje "nateg vratnih mišic", v laičnem pojmovanju pa se uporablja izraz "nateg vratne hrbtenice". Medicinsko gledano nateg hrbtenice sploh ni mogoč, saj je v primeru poškodbe hrbtenice moč govoriti le o njenem zvinu. Pogoji torej izključujejo poškodbo natega vratnih mišic. Zaradi natega vratnih mišic je tožnik trpel nevšečnosti, kot so slikanje s CT in nošenje vratne opornice, prispeval je tudi k trajanju in intenzivnosti bolečin. Sodišče bi tako moralo tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi nižjo odškodnino. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, podredno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik v obravnavani zadevi od toženk zahteva odškodnino za škodo iz delovne nezgode. Ta se je zgodila 7. 6. 2010, ko je snemal opaž v tri metre globokem kanalizacijskem jašku na V. Delo je potekalo tako, da je tožnik stal na lestvi in podajal material delavcu, ki je stal zunaj jaška, istočasno pa je v neposredni bližini jaška deloval bager. Jašek ni bil označen ali zaščiten. Do poškodbe je prišlo, ko je tožniku z "roke" bagra na glavo padel kamen premera 30 cm, zaradi česar je padel z lestve na dno jaška in se poškodoval. Plačilo odškodnine je zahteval od svojega formalnega delodajalca N. A., prve toženke kot zavarovalke podjetja S., d.d., ki je bilo glavni izvajalec del na gradbišču, ter druge toženke, katere delavec je upravljal z bagrom. V pritožbenem postopku je sporna le še odškodninska odgovornost prve toženke, medtem ko je bilo o tem, da sta tožniku odškodnino dolžna plačati njegov formalni delodajalec in druga toženka, že pravnomočno odločeno.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik v času nesreče opravljal delo kot "posojeni" delavec na gradbišču na V., na katerem je bil glavni izvajalec podjetje S., d. d., zavarovanec prve toženke. O vlogi zavarovanca prve toženke na gradbišču je sklepalo na podlagi dopisa druge toženke z 9. 3. 2011 (priloga A8), v katerem je tožniku pojasnila, da je bil investitor na gradbišču podjetje S., d.d., izpovedbe tožnika, da je navodila za delo prejemal od delovodje S., d.d., oziroma kogarkoli na gradbišču, saj mu je tako naročil formalni delodajalec N. A., ter izpovedbe zakonitega zastopnika druge toženke F. P., ki je pojasnil, da je njegovo podjetje delo prevzelo od G., ki je bil partner glavnega izvajalca S., d.d., ter ga naprej oddalo svojemu podizvajalcu L. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je F. P. glede na njegov položaj med (pod)izvajalci zanesljivo vedel, kdo je bil glavni izvajalec, ter je s svojo izpovedbo potrdil navedbe tožnika. V takšno ugotovitev pritožbene navedbe niso uspele vzbuditi dvoma. Pritožbeno sodišče ne sledi navedbam, da sta tako dopis v prilogi A8, kot tudi izpovedba F. P. brez teže, ker naj bi imela druga toženka interes, da se svoje odgovornosti razbremeni. Zgolj zato, ker je F. P. zakoniti zastopnik druge toženke, njegovi izpovedbi ni mogoče odreči teže, posebno ob upoštevanju, da se druga toženka s pojasnilom, kdo je bil na gradbišču glavni izvajalec, svoje odškodninske odgovornosti ni razbremenila. Enako velja glede pritožbene graje dokazne vrednosti listine v prilogi B8. Toženka zmotno meni, da bi tožnik vlogo njenega zavarovanca na gradbišču lahko dokazoval izključno s predložitvijo pogodbe ali druge listine, ki bi dokazovala, da je bil S., d.d., glavni izvajalec. V pravdnem postopku velja načelo proste dokazne ocene, kar pomeni, da sodišče pri presoji dokazov ni vezano na formalna dokazna pravila. Tako ne drži, da bi smel tožnik izključno z listinskimi dokazi dokazovati, kdo je bil glavni izvajalec. Sicer pa toženka ne pojasni, kako naj bi tožnik sploh razpolagal s pogodbami, ki jih je S., d.d., sklenil z investitorjem in podizvajalci. Nesporno namreč tožnik s podjetjem S., d.d., ni bil v pogodbenem razmerju.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi okoliščin, v katerih je prišlo do nesreče (te v pritožbenem postopku niso sporne) zaključilo, da se varnostna pravila delovanja strojev oziroma varnosti delavcev na gradbišču niso spoštovala. Tako je ugotovilo, da je bil padec kamna z bagra le eden od vzrokov povzročitve škode, drugi pa je bil v slabi organizaciji dela in neupoštevanju varnostnih ukrepov. Takšnemu zaključku pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožnica zmotno meni, da so bili tožnikovi očitki njenemu zavarovancu pavšalne narave. Očitano mu je bilo, da ne bi smel dopustiti delovanja bagerja v neposredni bližini delavcev v neoznačenem in nezavarovanem jašku, ter da je opustil dolžnost nadzora, saj sicer takšnih delovnih razmer ne bi dopustil. Gre za konkretne očitke, pri čemer je materialnopravno podlago, ki zapoveduje varne delovne pogoje in izrecno prepoveduje delo delavcev v razmerah, kot so bile obravnavane, izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritrditi je tudi nadaljnji ugotovitvi, da je bila organizacija dela na gradbišču v sferi zavarovanca prve toženke. Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožnik fizična dela opravljal kot "posojeni" delavec zavarovancu prve toženke, brez neposrednega nadzora svojega formalnega delodajalca. Ker je na gradbišču delovalo večje število podizvajalcev, je bil zavarovanec prve toženke kot organizator oziroma glavni izvajalec del dolžan poskrbeti za to, da bodo delavci različnih podizvajalcev lahko neovirano in varno izvajali delo na gradbišču na način, da drug drugega pri delu ne bodo ogrožali. Zavarovanec prve toženke je bil nosilec dejavnosti na gradbišču, ki so jo podizvajalci in njihovi podizvajalci izvajali v njegovo korist, zaradi česar je s tem prevzel tudi obveznosti iz naslova varstva pri delu. Nesporno je, da so odgovorne osebe delovale povezano preko koordinatorja gradbišča, ki je bil pooblaščenec zavarovanca. Tako so utemeljeni tudi tožnikovi očitki, da je zavarovanec prve toženke opustil dolžnost nadzora, saj je upravičeno sklepati, da sicer opravljanja dela delavcev v neposredni bližini bagra ne bi dopustil. Ker je tožeča stranka izkazala, da je bil zavarovanec prve toženke glavni izvajalec ter da je bilo delo na gradbišču nepravilno organizirano in opuščen nadzor, je bila posledično prva toženka tista, ki bi morala dokazati, da je bilo na gradbišču poskrbljeno za varnost pri delu v skladu s predpisi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je bilo ravnanje njenega zavarovanca protipravno in da je za nastalo škodo tožniku krivdno odgovoren, saj obstaja vzročna zveza med samo organizacijo dela na gradbišču ter škodnim primerom in nastalo škodo. Tudi v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 207/2014 s 27. 8. 2015, na katero se sklicuje pritožnica, je bilo pojasnjeno, da v primerih skupnih delovišč odškodninsko odgovarjajo tudi naročniki del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti del tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev.2

10. Poleg tega je pravilen zaključek, da je podana tudi objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca prve toženke. Sodišče prve stopnje je namreč dejavnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, pravilno opredelilo kot nevarno dejavnost. Pritožnica sama opozarja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se je delo opravljalo na višini - tožnik je namreč razopažanje kanalizacijskega jaška opravljal na lestvi v višini približno treh metrov, poleg tega so delavci delo opravljali v neposredni bližini delovanja gradbene mehanizacije (bagerjev). Vse navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je šlo za izvajanje dejavnosti s povečano nevarnostjo za življenje in zdravje ljudi. Nedvomno je torej podana tudi objektivna odgovornost pritožničinega zavarovanca (131., 149. in 150. člen Obligacijskega zakonika3) in posledično prve toženke (921. člen in 965. člen OZ).

11. Utemeljena pa je pritožbena graja, da dejansko stanje glede izključitve zavarovalnega kritja za zvin in nateg vratne hrbtenice po zavarovalnih pogojih PG-odg/07-1 ni bilo dovolj razjasnjeno. Sodišče prve stopnje namreč zaradi pomanjkanja strokovnega znanja ne bi smelo samo presojati, ali sta nateg vratnih mišic in nateg vratne hrbtenice isti poškodbi, temveč bi moral na to vprašanje odgovoriti izvedenec medicinske stroke. Šele na podlagi ugotovitve, ali je nateg vratne hrbtenice z medicinskega vidika sploh mogoč, bo mogoča nadaljnja razlaga besedila Splošnih pogojev, ki so izključevali zavarovalno kritje za "nateg" vratne hrbtenice. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo, kolikor se ta nanaša na obveznost plačila prve toženke, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka (355. člen Zakona o pravdnem postopku4). Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da bo glede na to, da so bili vsi preostali dokazi že izvedeni pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje lažje in hitreje dopolnilo dokazni postopek, ter je tako z vidika načela ekonomičnosti, kot tudi varstva ustavnih pravic strank do izjave in pritožbe bolj smotrno, da se dokazni postopek dopolni pred sodiščem prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje bo tako v ponovljenem postopku moralo dokazni postopek dopolniti s pridobitvijo izvedenskega mnenja medicinske stroke, nato pa vsebino Splošnih pogojev razložiti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika o razlagi pogodb. 82. člen OZ tako določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov ter določilo razumeti tako, da ustreza splošnim načelom obligacijskega prava. Če bo po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo kritje za tožnikovo poškodbo po Splošnih pogojih izključeno, bo moralo nato (s pomočjo izvedenca medicinske stroke) razmejiti obseg tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti, ki so bile vezane na to poškodbo. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju upoštevati, da sta bila na plačilo odškodnine že pravnomočno obsojena tožnikov formalni delodajalec ter druga toženka. Če bo torej ugotovilo, da je skupaj z njima za škodo solidarno (do določene višine) odgovorna tudi prva toženka, bo morala biti obveznost solidarnega plačila razvidna že iz izreka sodbe.

13. Utemeljena je tudi tožnikova graja stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje namreč tožniku za sestavo odškodninskega zahtevka neupravičeno ni priznalo nagrade za posel po tar. št. 2200 ZOdvT. Tožnik sicer zmotno meni, da mu pripada celotna nagrada za posel. V skladu s tretjim odstavkom opombe št. 3, 3. dela tarife, se namreč v primeru, ko v isti zadevi nastane tako nagrada za posel, kot tudi nagrada za postopek, polovica nagrade za posel, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek. Pravilno torej tožnik meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje za sestavo odškodninskega zahtevka priznati (najmanj) polovico nagrade za posel, kot je ta določena v tar. št. 2200 ZOdvT. Pravilno je opozoril tudi na spregled stroškov, ki so nastali s postavitvijo tolmača in izvedenca medicinske stroke in sta jih toženca v skladu s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči5 ravno tako, kot stroške tožnikovega pooblaščenca, dolžna v ustreznem delu (upoštevaje uspeh v postopku) plačati v korist državnega proračuna.

14. Tožnik je v postopku plačilo stroškov uveljavljal solidarno od obeh tožencev. V skladu s 161. členom ZPP sosporniki stroške krijejo po enakih delih, če pa so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov, vendar zaradi razveljavitve odločitve zoper prvo toženko še ni jasno, ali bosta toženki odškodnino ter stroške dolžni plačati solidarno (ali kot navadni sospornici, tj. po enakih delih). Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika ugodilo in stroškovno odločitev v celoti razveljavilo (tako glede obveznosti plačila stroškov prve toženke, kot drugega toženca) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem je poudariti, da novi stroški, ki bodo nastali v ponovljenem postopku, ne morejo bremeniti drugega toženca.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 67/2008, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOdvT. 2 Primerjaj denimo tudi odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 21/2012 s 13. 9. 2012, II Ips 861/2007 z 9. 9. 2010, II Ips 659/2007 z 2. 12. 2010, II Ips 347/2004 s 24. 2. 2005, ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3355/2012 s 14. 8. 2013. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ. 4 Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP. 5 Novela Zakona o brezplačni pravni pomoč-C, Ur. l. RS, št. 19/2015.