Jedro

Pred pričetkom del v zvezi z namestitvijo MHE na razbremenilnikih je potrebno pridobiti vodnogospodarsko soglasje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1355/96-9 z dne 9.12.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.8.1996. Z njo je tožena stranka ugodila njegovi pritožbi in odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje, Enote v K. z dne 4.6.1996 odpravila (1. točka izreka) ter odločila, da si mora tožnik, še preden prične z deli vgraditve naprav in opreme za proizvodnjo električne energije v razbremenilniku Z.G., R. in Z., pridobiti vodnogospodarsko soglasje (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je tožnik s posegom v vodnogospodarske objekte sistema dovoda R. v B. jezero, posegel v vodni režim in nasilno prekinil dovod dotoka vod v jezero, kar lahko, glede na podatke upravnih spisov, vpliva na porušenje naravnega ravnotežja v jezeru. Za navedeni poseg, s katerim se utegne vplivati na spremembo vodnega režima glede kakovosti vode, količine vode in odtočnih razmer, tožnik ni pridobil vodnogospodarskega soglasja, ki se zahteva po določbi 1. odstavka 45. člena in 1. odstavka 47. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV). Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku na navedeni pravni in dejanski podlagi odredi ukrep inšpekcijskega nadzorstva, in sicer, da si mora preden prične z deli za potrebe namestitve MHE na razbremenilnikih pridobiti vodnogospodarsko soglasje. Njena odločitev je v skladu tudi z določbama 1. in 2. člena Strokovnega navodila o tem, za katere posege je potrebno vodno-gospodarsko soglasje in kaj se šteje za manjše spremembe vodnega režima (Uradni list SRS, št. 27/84, v nadaljevanju Navodilo).

Vodnogospodarsko soglasje je samostojen upravni akt, ki ga mora investitor v okoliščinah iz 45. in 47. člena ZV imeti pred posegom v vodni režim, neodvisno od ustreznega dovoljenja po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, da je tožena stranka z 2. točko izreka v upravnem sporu izpodbijane odločbe posegla v dokončni akt drugega upravnega organa in sicer v odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 7.1.1993 ter v gradbeno dovoljenje z dne 16.5.1995. Limonološka postaja B. Hidrometeorološkega zavoda Republike Slovenije je za potrebe obravnavanega inšpekcijskega postopka v okviru svojih pristojnosti pripravila poročilo o škodi, ki jo lahko povzroči nestrokovno upravljanje s sanacijskimi napravami. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je bil Limonološki postaji s tem, ko je sodelovala v upravnem postopku, priznan položaj stranke.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ugotavljalo, ali je bila z izvedenim posegom v vodni režim dejansko spremenjena količina, kakovost, prostorska ali časovna razporeditev voda, za kar ZV predpisuje vodnogospodarsko soglasje. Zato je bila določba 1. odstavka 45. člena ZV nepravilno uporabljena. Sodišče se tudi ni opredelilo do določbe 2. odstavka 46. člena ZV, po kateri vodnogospodarsko soglasje ni potrebno za gradnjo posameznih objektov in naprav po sprejetih izvedbenih prostorskih aktih in za manjše spremembe vodnega režima, če se z njimi ne povzroča škoda drugim. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da z odločbo tožene stranke ni poseženo v drug dokončni upravni akt. Navaja, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni popolno ugotovljeno, saj ni pravnomočno dokazano, da je njegov izvajalec nasilno odstranil ključavnici obešanki na zapornicah za dovod vode iz dotoka R. v B. jezero. Sodišče svoje odločitve tudi ne bi smelo opreti na poročilo Limonološke postaje, saj le-to ni podpisano in ne opremljeno z žigom. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 45. člena ZV je vodnogospodarsko soglasje potrebno za vsako spremembo vodnega režima, ki lahko nastane z rabo in z izkoriščanjem vode, z gradnjo in rekonstrukcijo vodnogospodarskih in drugih objektov in naprav ter z drugimi posegi v naravni in umetni vodotok in vodna zemljišča, s katerimi se spreminja količina, kakovost, prostorska ali časovna razporeditev voda oziroma se spreminjajo razmere na vodnih in priobalnih zemljiščih. Po določbi 5. alinee 2. člena Navodila se za poseg v vodni režim, za katerega je potrebno vodnogospodarsko soglasje, šteje tudi enkratni poseg, vendar pod pogojem, da utegne vplivati na spremembo vodnega režima glede kakovosti vode, količine vode in odtočnih razmer. Pomeni, da zadostuje že obstoj verjetnosti, da bi zaradi posegov v vodni režim prišlo do navedenih posledic. Če dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, drži, lahko vsakršna zapora zapornic v sistemu dovoda R. v B. jezero vpliva na spremembo vodnega režima, tako glede količine kot kakovosti vode v jezeru. Zadošča že enkratna prekinitev dotoka v jezero, za kar v obravnavani zadevi gre. Zato je glede na navedeno pravno in dejansko stanje odločitev tožene stranke, da se tožniku odredi ukrep inšpekcijskega nadzorstva, in sicer pridobitev vodnogospodarskega soglasja pred pričetkom del v zvezi z namestitvijo MHE na razbremenilnikih, pravilna in na zakonu utemeljena.

To pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje in na tej dejanski in pravni podlagi utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo ter navedlo pravilne razloge za svojo odločitev, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o nepravilni uporabi določbe 1. odstavka 45. člena oziroma o neuporabi 46. člena ZV.

Ugovor, da je tožena stranka z odločbo izpodbijano v upravnem sporu posegla, v druge dokončne upravne akte, je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje in navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Zato z navedenim ugovorom, ki ga tožnik v pritožbi ponavlja, ne more uspeti.

Pritožbeni ugovor, ki se nanaša na nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik, kot izhaja iz predloženih spisov, ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi pa sme tožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (1. odstavek 71. člena ZUS). Tega pa tožnik v pritožbi ne izkazuje, zato pritožbeno sodišče tega ugovora ni presojalo.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.