Jedro

Ker je tožnik z eno tožbo iztoževal vrnitev dvanajstih posojil, gre za objektivno kumulacijo zahtevkov z različnimi dejanskimi podlagami v smislu drugega odstavka 41. člena oz. drugega odstavka 182. člena ZPP. V takih primerih (sporih) je za določitev stvarne pristojnosti sodišča in za pravico do revizije pomembna vrednost vsakega posameznega posojila (oziroma zneska). Noben od iztoževanih posameznih zneskov posojil pa ni presegal vrednosti enega milijona tolarjev (ker je najvišje posamezno posojilo znašalo 5.000 DEM, to je manj kot 600.000 tolarjev ob vložitvi tožbe).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko vrednost 49.000 DEM z obrestmi, kot se v Gorenjski banki d.d., Kranj obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled, ker je ugotovilo, da je tožnik z več zneski izročil tožencu 49.000 DEM skupaj kot posojilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec, ki je uveljavljal vse revizijske razloge in predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji ponavlja, da je ves čas postopka zatrjeval, da so v glavnicah posojil zajete tudi oderuške obresti. Razlogov o zavrnitvi teh trditev sodbi sodišč nižjih stopenj ne vsebujeta. Zmoten pa je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da v sodbi sodišča prve stopnje ni nasprotij o odločilnih dejstvih. Zato je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kršeno je tudi materialno pravo, ker sta sodišči dovolili anatocizem.

Toženec ni priznal resničnosti vsebine potrdil o posojilih, potrdil je le verodostojnost teh potrdil. Vendar pa potrdila o posojilu vsebujejo tudi obresti iz prvotne pogodbe iz leta 1990, ki so po tedanjem dogovoru znašale 30 %. Potrdilo z dne 01.06.1999 zajema glavnice in obresti iz potrdil za posojila iz leta 1991, 1992 in 1993 ter je z njim spremenjena tudi obrestna mera od začetka navedenih pogodb dalje in to namesto 30 % letno 5 %. Sodišče druge stopnje se ni izjavilo o kršitvah 557. člena ZOR. Toženec je tožniku že vrnil 40.000 DEM, zaradi oderuških obresti pa je dolg naraščal. Postopek je kršen tudi zato, ker izpodbijana sodba nima razlogov o oderuških obrestih.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo med pravdnima strankama več posojilnih razmerij. Tako je bilo ugotovljeno, da je toženec že vrnil tožniku 40.000 DEM posojila in da je tožnik ob vrnitvi posojila raztrgal zadevna potrdila (zadnji odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje). Nadalje je bilo ugotovljeno, da sta stranki z dogovorom z dne 01.06.1999 zajeli v skupnem znesku 60.000 DEM vsa posojila, ki jih je toženec dobil od tožnika v letih 1991, 1992 in 1993. Končno pa je bilo še ugotovljeno, da tožnik v tej pravdi iztožuje vrnitev posojil v skupnem znesku 49.000 DEM, ki jih je dal tožencu s potrdili z dne 15. in 29.6.1994, 20.10.1994, 07.11.1994, 06.04.1995, 29.11.1995, 08.07.1996, 29.09.1996, 06.10.1996, 15.11.1996, 25.07.1998 in 22.04.1999. Predmet spora v tej pravdi je tako zahtevek za vrnitev dvanajstih posojil v skupnem znesku 49.000 DEM, od katerih znaša najmanjši 1.000 DEM in največji 5.000 DEM. Ker je tožnik z eno tožbo iztoževal vrnitev vseh dvanajstih posojil, gre za objektivno kumulacijo zahtevkov z različnimi dejanskimi podlagami v smislu drugega odstavka 41. člena oz. drugega odstavka 182. člena ZPP. V takih primerih (sporih) je za določitev stvarne pristojnosti sodišča in za pravico do revizije pomembna vrednost vsakega posameznega posojila (oziroma zneska). Noben od iztoževanih posameznih zneskov posojil pa ni presegal vrednosti enega milijona tolarjev (ker je najvišje posamezno posojilo znašalo 5.000 DEM, to je manj kot 600.000 tolarjev ob vložitvi tožbe).

Dovoljenost revizije se v premoženjskih sporih v takih primerih kot je obravnavani, določa na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP. Po tem določilu je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanih delov pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Ker - kot je že navedeno - nobeno posamično posojilo ni preseglo navedene vrednosti, revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (377. člen ZPP). V skladu s sprejeto odločitvijo revizijsko sodišče ni moglo ocenjevati v reviziji uveljavljenih razlogov in zato nanje tudi ni moglo odgovoriti.