Jedro

Izjava očeta o priznanju očetovstva in izjava matere o soglasju k temu priznanju nista preklicljivi (20. člen ZMatR). Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s spremembami izjav. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva, na podlagi hipotetične koristi mladoletne deklice, je tožnik dosegel natančno to. To pa je v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Tožniku je treba odreči sodno varstvo, ker je njegovo ravnanje v času, ko si je našel drugo partnerico in začel uveljavljati ničnost izjave o očetovstvu po splošnih in obče sprejetih pravilih nepošteno, ugoditev tožbenemu zahtevku pa nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Priznanje očetovska mladoletni A. A., rojeni ..., ki ga je na zapisnik pri CSD X 6. 7. 2011 podal tožnik B. B., rojen ..., in s katerim se je strinjala tudi mati C. C., rojena ..., je nično," zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.004,00 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 386,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15, dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je nična izjava tožnika z dne 6. 7. 2011, s katero je priznal očetovstvo za mladoletno A. A., rojeno ..., na zapisnik pri Centru za socialno delo X, s katerim se je strinjala tudi mati C. C. (I. točka izreka). Posledično je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 755,46 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija prvotožena stranka po odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da je bila prikrajšana za pošteno sojenje, ker je sodišče odločilo arbitrarno, odločitev sodišča pa ne temelji na določilih Obligacijskega zakonika ali Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da ne obstajajo ničnostni razlogi po OZ, je tožbenemu zahtevku ugodilo na nekih domnevni hipotetični koristi mladoletne deklice, da bi poznala svojega biološkega očeta, za katerega sodišča ugotovi, da se zanjo ne zmeni. Sodišče ne pove, kako je lahko v korist deklice, če ostane brez priznanega očeta in preživnine, drugega pa ne dobi. Nekritično je sledilo koristim tožnika, ki je vložil tožbo samo zato, da bi se izognil plačilu preživnine. OZ hipotetičnih in domnevnih koristi otroka ne uvršča med razloge za ugotovitev ničnosti. Sodišče je ugotovilo, da je bilo priznanje očetovstva v korist deklice in da sta oba starša ob priznanju ravnala skrbno. To je sodba presenečenja, ker se odločitev sodišča opira na temelj, ki strankam ni bil poznan in ga zakon kot ničnosti razlog ne določa. Za predmetni pravdni postopek ima ekonomski interes samo tožnik, ki se želi izogniti plačilu preživnine, tožena stranka pa na podlagi izpodbijane sodbe ostaja brez očeta in preživnine pa tudi biološki oče ni bil ugotovljen. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Gre za temeljno zahtevo tako po Konvenciji o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP), kot po Ustavi RS (v nadaljevanju URS), pa tudi po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in ZPP. Načelo največje koristi otroka iz 3. člena KOP se odraža v petem odstavku 5.a člena ZZZDR, po katerem morajo starši, druge osebe, državni organi in nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Takšna zahteva je naslovljena med drugim tudi na sodišče. 6. Utemeljen je očitek pritožbe, da je v tej zadevi izostal skrben preizkus glede varstva koristi devetletne deklice, pa tudi skladnosti procesnega razpolaganja strank s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili. Celovita presoja dekličinega položaja je narekovala ne samo preverjanje skladnosti s prisilnimi predpisi ZPP, ampak tudi z morebitni prisilnimi predpisi z drugih področij, in to prav iz razloga, ker spor zaradi ničnosti priznanja očetovstva ni urejen niti v ZPP, niti v ZZZDR.

7. Očetovstvo opredeljuje določeno lastnost otrokovega osebnostnega stanja in se vpiše v matično knjigo oziroma matični register, kadar je izjava o njem dana na v zakonu predpisan način. V tej zadevi je tožnik dal izjavo o priznanju očetovstva pred matičarjem (88. člen ZZZDR) in ob soglasju otrokove matere – sedanje prve toženke (prvi odstavek 90. člena ZZZDR), kar je bilo podlaga za vpis v matični register, da je tožnik oče mladoletne druge toženke.

8. Izjava o priznanju očetovstva je enostranski zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna upravičenja. Kot tak je tudi podvržen presoji ničnosti pravnega posla ob analogni uporabi 86. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sporno vprašanje očetovstva ne nasprotuje URS in prisilnim predpisom, ker je bilo dano v skladu s citiranimi zakonskimi določbami ZZZDR in da s takšnim priznanjem niso bile v ničemer ogrožene koristi deklice. S priznanjem je dobila očeta, ki je že na podlagi zakona (ZZZDR) dolžan skrbeti za njeno varstvo in vzgojo ter preživljanje.

9. V pritožbenem postopku ni sporno, da deklica ve, da tožnik ni njen biološki oče in v kakšnih okoliščinah je prišlo do priznanja očetovstva. Zastopana po skrbniku za poseben primer, pa se je v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku uprla. Tožnik je z deklico in njeno materjo živel v družinski skupnosti vse do takrat, ko je partnerski odnos med dekličino materjo in tožnikom razpadel, ker si je tožnik ustvaril novo družino in se iz tedanjega skupnega prebivališča odselil. Vse do takrat je za deklico skrbel in izpolnjeval vse očetovske dolžnosti. Po drugi strani biološki oče za deklico nikoli ni skrbel in je ni obiskal, niti z njo ni imel stikov. Tudi zato se priznanje očetovstva ne kaže za nezakonito in nemoralno niti ob dejstvu, da sta tako oče kot mati ob priznanju očetovstva vedela, da tožnik ni naravni oče in da je biološki oče deklice tretji. Priznanje očetovstva je bilo podano izključno z namenom varovanja najboljših koristi deklice, saj deklica vse do navedenega priznanja ni imela urejenega očetovstva. Priznanje je imelo podlago, ni bilo navidezno in zato nično iz razloga po 32. členu OZ.

10. Izjava očeta o priznanju očetovstva in izjava matere o soglasju k temu priznanju nista preklicljivi (20. člen ZMATR). Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s spremembami izjav. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva, na podlagi hipotetične koristi mladoletne deklice, je tožnik dosegel natančno to. To pa je v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Tožniku je treba odreči sodno varstvo, ker je njegovo ravnanje v času, ko si je našel drugo partnerico in začel uveljavljati ničnost izjave o očetovstvu po splošnih in obče sprejetih pravilih nepošteno, ugoditev tožbenemu zahtevku pa nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

11. Podpisnice KOP so se zavezale, da bodo spoštovale otrokovo pravico do ohranjanja lastne identitete, vštevši državljanstvo in družinska razmerja, v skladu z zakoni, brez nezakonitega vmešavanja (prvi odstavek 8. člena KOP). Iz zakonsko oziroma konvencijsko urejenih načel sledi, da je predvsem otrok tisti, ki ima pravico do svoje identitete. V tem duhu je zato urejeno ugotavljanje in izpodbijanje očetovstva po ZZZDR, kjer veljajo za vse druge, razen za otroke, kratki roki za vložitev tožb. Pravica otroka, da pozna svoje starše (8. člen KOP) že sama zase zgovorno razkriva, da je na otroku aktivna vloga (dokler je mladoleten tudi s pomočjo zakonitega zastopnika oziroma skrbnika) ukreniti vse za uresničevanje pravice ni pa to sredstvo, da se oče, ko razpade partnerski odnos razbremeni vseh starševskih dolžnosti. Takšen postopek deklici ne prinaša nikakršnih koristi, saj naravnega očeta ni dobila. Če sodišče tožbenemu zahtevku na ničnost izjave o priznanju očetovstva ne bi ugodilo, pa to tudi ne bi bila ovira, da deklica ne bi mogla po sodni poti uveljavljati očetovstva biološkega očeta, če bi se tako odločila.

12. Čeprav je pritožbo vložila samo prvotožena stranka, se učinki njene pritožbe raztezajo tudi na mladoletno drugo toženko, ker je zaradi zakonskih določb oziroma narave pravnega razmerja spor mogoče rešiti le enotno (196. člen ZPP). Zato je sodišče na podlagi določila 351. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo kot sledi iz izreka te sodbe.

13. Spremenjena odločitev je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), ki jih mora sedaj glede na uspeh tožene stranke le tej povrniti tožeča stranka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je prvotožena stranka v pritožbenem postopku uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Vsi stroški so odmerjeni skladno z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (drugi odstavek 155. člena ZPP).