Jedro

Po 99. čl. ZTSPOZ/90 je imela zavarovalnica regres za plačilo škode po nezavarovanem vozilu od voznika tega vozila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 7.751.077,00 SIT s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je ugotovilo, da naj bi bila podana odgovornost tožene stranke, da je tožena stranka imela možnost sodelovati v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti in da tožena stranka ne izpolnjuje pogojev za uporabo 191. člena ZOR. Iz priloženih listin ne izhaja, da bi tožena stranka dobila obvestilo o pravdi, temveč samo, da je bil sporočen naslov sodišču. Nerazumljiv je zaključek sodišča, da je toženec imel možnost sodelovati v postopku, ko iz predloženih listin izhaja, da je bilo obvestilo sodišču datirano 4.5.2000, glavna obravnava pa zaključena

24.5.2000. Sodišče zaključuje, da tožena stranka ni ugovarjala višini ne obrestim, ko pa je prerekala tožbeni zahtevek po temelju in višini. Sodišče ugotavlja, da toženec ni izkazal šibkega premoženjskega stanja in kot dokaz uporabi sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. To je zmotno, saj so standardi za oprostitev taks drugi kot za uporabo 191. člena ZOR. Znesek odškodnine je bistveno višji od zneska sodnih taks. Sodišče bi moralo navesti plačo tožene stranke in sicer njegovo premoženjsko stanje, če bi želelo to uporabiti kot dokaz.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga za rešitev tega spora (ki je sodišče prve stopnje ni navedlo!) je 99. člen Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 17/90, ki je veljal v času, ko je bila prometna nesreča. Ta določba je bila pravna podlaga odločanja o pasivni legitimaciji Zavarovalnice X d.d. v pravdi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti (P, priloga A2). Takrat veljavni zakon je v primeru povzročitve škode z uporabo nezavarovanega vozila dajal možnost oškodovancu, da zahteva odškodnino od zavarovalne organizacije, ki opravlja obvezno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti in ima sedež na območju republike, na katerem je nastala škoda (1. odstaek 99. člena). Zavarovalna organizacija, pri kateri je bil vložen zahtevek iz 1. odstavka, je morala izplačati odškodnino, kot da je bila sklenjena zavarovalna pogodba (2. odstavek 99. člena).

Zavarovalna organizacija, ki je oškodovancu izplačala odškodnino, je vstopila v njegove pravice proti osebi, odgovorni za škodo in sicer za izplačani znesek, obresti in stroške (99. člen, 3. odstavek zakona). To pomeni, da je na podlagi izplačila, ki ga je Zavarovalnica X d.d.opravila v tem primeru na podlagi pravnomočno dosojene odškodnine oškodovanki, sedanja tožeča stranka vstopila v pravice oškodovanca nasproti sedanjemu tožencu. Po uveljavitvi Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS št. 70/94), v tem primeru sicer odgovarja Slovenski zavarovalni biro, ki pa tudi ima pravico izplačano odškodnino skupaj z obrestmi in stroški izterjati od lastnika motornega vozila, za katerega ta ni sklenil zavarovalne pogodbe (41. člen ZOZP). Tako je podana aktivna legitimacija tožeče stranke in tej pritožnik ni ugovarjal. Pritožnik je ugovarjal, da je slabega premoženjskega stanja in da škode ni naredil namenoma ali iz hude malomarnosti (skliceval se je na določbo 191. člena ZOR) in to v pripravljalnem spisu (list. št. 34) še navajal, da ni kriv za nastalo škodo, ker je bil takrat odvisen od alkohola in mamil, bil od tega zasvojen in šel pozneje na zdravljenje v Francijo. Opisoval je popivanje oziroma jemanje marihuane in o tem predlagal dokaze (list. št. 34). Le pavšalno je ugovarjal višini tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje pa ni sledilo ugovoru toženca, da v času nesreče ni bil razsoden, ker je iz pravnomočne sodbe bilo ugotovljeno, da je vozil pod vplivom alkohola (1,56 g/kg) in da ni bilo ugotovljeno, da bi bil pod vplivom mamil. Napisalo je še, da je toženec imel možnost sodelovati v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti in da ni sodeloval.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem, ko je zavarovalnica vstopila v pravice oškodovanca, ob tem, da je bila obveznost zavarovalnice, kot da bi bila sklenjena zavarovalna pogodba (99. člen citiranega zakona), toženec ni izgubil ugovorov, ki jih ima v takem primeru. Zato bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na njegove navedbe, da v trenutku nastale škode ni bil razsoden oziroma, pojasniti zakaj predlaganih dokazov ni izvajalo. Pritožbeno sodišče opozarja, da gre v tem primeru za smiselno zatrjevano nezmožnost razsojanja neodgovorne osebe iz 159. člena ZOR. Pri tem je pomemben tudi 2. odstavek 159. člena ZOR, ki pravi, da kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v tako stanje. O tej pravni podlagi v zvezi s toženčevo obrambo pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pri tem je treba poudariti, da ni pravno odločilno dejstvo, kot zmotno meni sodišče, da naj bi bil toženec o pravdi obveščen in da naj bi s tem izgubil možnost ugovorov v tej pravdi.

Takoimenovani intervencijski efakt v pravdi še ne pomeni, da tožena stranka ne more v mejah podanih navedb in predlaganih dokazov zatrjevati drugačnih pravno odločilnih okoliščin.

Sodišče v tej pravdi ni vezano na sicer pravnomočno sodbo sodišča v Murski Soboti.

Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je to narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je podan ugovor tožene stranke, da ni bil v trenutku nesreče sposoben razsojati. Odgovornost je namreč tudi pri povračilnih zahtevkih potrebna, saj gre v tem primeru za subrogacijski zahtevek na podlagi zakona. Zahtevku je mogoče ugoditi, če je bil toženec kriv za nastalo prometno nesrečo in element odgovornosti je tudi razsodnost. Sicer pa je treba pritožbi odgovoriti, da nima prav v delu, ko graja napadeno sodbo, ki ugotavlja, da toženec ni ponudil dokazov glede prerekanja višine škode. Tožena stranka je le pavšalno navedla v odgovoru, da prereka tožbeni zahtevek, pri tem pa o sami višini (izpodbijanje izplačanega zneska po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti, na katero to sodišče ni vezano!), tožena stranka v tej pravdi pravočasno ni podala in ni navajala, da ni imela možnosti brez svoje krivde navajati teh dokazov.

Pač pa ima pritožba prav v delu, ko trdi, da je sodba zmotno uporabila pravni standard šibkega premoženjskega stanja iz inštituta oprostitve plačila sodnih taks in ga uporabila pri pravnem standardu šibkega premoženjskega stanja v pomenu

191. člena ZOR. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je višina plačila takse popolnoma drugačna od izplačila odškodnine v tej pravdi. Seveda pa je za uporabo 191. člena ZOR tudi treba dokazati, da škoda ni nastala zaradi hude malomarnosti (v konkretnem primeru je bilo zatrjevano, da naj bi toženec vozil po nasprotnem voznem pasu in pri tem trčil v vozilo oškodovanke, ki je čakala pred križiščem).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi

166. člena ZPP.