Jedro

Ker se je tožnik štiri dni preden bi moral nastopiti delo oglasil v delavnici tožene stranke in sporočil, da za delo ni sposoben, da se bo zoper odločbo (s katero je bilo odločeno, da bo v določenem časovnem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno) pritožil in da ga na delo ne bo, pri tem pa je bil prisoten pomočnik vodje servisa, tožniku ni moč očitati, da je kršil določbe obveščanja svojega delodajalca o razlogih za svojo odsotnost. Zato je tožena stranka tožniku neutemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 19. 11. 2012 podala tožena stranka tožniku in jo razveljavilo; ugotovilo je, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje dne 19. 11. 2012 ni prenehalo in še traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati in vrniti na delo na delovno mesto avtomehanik, ga za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki oz. mu za obdobje, ko je bil začasno nezmožen za delo, obračunati nadomestilo plače v predpisani višini, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevek ter tožniku izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 619,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil postopek izredne odpovedi pravilno izpeljan, vendar je bila izredna odpoved nezakonita zaradi vsebinskih razlogov, ker tožena stranka ni dokazala, da tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Meni, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da je izredno odpoved podala po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ne le po 3. alineji 1. odstavka 111 člena ZDR. Tožena stranka je namreč v postopku zatrjevala, da je izredno odpoved podala po 2. in po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, kar je razvidno tudi iz izredne odpovedi. Poudarja, da je za opredelitev odpovednega razloga pomemben opis kršitve, ki ga delodajalec očita delavcu. Tožena stranka je tožniku vse čas očitala isto kršitev, tako v vabilu na zagovor in v pisni obdolžitvi, ter tudi v izredni odpovedi. Ista kršitev pa lahko predstavlja razlog za izredno odpoved po več alinejah 1. odstavka 111. člena ZDR. Pomanjkljiv sklic na eno, namesto na dve alineji, pa ne more vplivati na zakonitost odpovedi, če je iz obrazložitve razvidno, da je delodajalec odpovedni razlog pravilno opredelil. Ker je tožena stranka v obrazložitvi navedla, da tožniku očita hujše kršitve iz delovnega razmerja, je s tem zajela opis razloga za izredno odpoved po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Iz sodbe tudi ni razvidno, zakaj sodišče šteje, da je tožnik delodajalca obvestil o razlogih za svojo odsotnost. A.A. o odsotnosti tožnika in razlogih za le-to ni bil seznanjen, ne glede na to, pa tudi v primeru, če bi A.A. res bil seznanjen s temi podatki, to še vedno ne bi pomenilo, da je bila tožena stranka o odsotnosti tožnika in o razlogih za le-to obveščena. A.A. je pomočnik vodje servisa in nima pooblastil za nedomeščanje B.B., zato tudi sporočilu A.A. ali kateremukoli drugemu sodelavcu, razen B.B., ne predstavlja obvestila delodajalca kot to zahteva 34. člen ZDR. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je A.A. pomočnik vodje servisa in nima pooblastil za nadomeščanje B.B.. Vse priče so povedale, da so o svoji bolniški odsotnosti vedno obveščale B.B., A.A. pa nikoli ni bil omenjen kot delavec tožene stranke, kateremu se sporoča bolniška odsotnost. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče ocenilo, da naj bi tožnik izpolnil svojo obveznost obveščanja s tem, ko naj bi razloge za odsotnost pojasnil A.A. (čeprav jih sploh ni) in zakaj je sodišče štelo, da je imel A.A. takšen položaj, da bi obvestilo njemu predstavljalo obvestilo delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da je priča C.C. povedala, da je bil pogovoru med tožnikom in sodelavci dne 11. 10. 2012 v poslovni enoti v D., navzoč tudi A.A., pomočnik vodje servisa. Sodišče je tako štelo, da naj bi bil A.A. prisoten pri pogovoru, v katerem je tožnik sodelavcem pokazal nogo in povedal, da še vedno ni za službo, kar pomeni, da je sodišče štelo, da je A.A. tudi slišal pogovor med tožnikom in sodelavci. Vendar pa iz pričanja C.C. ne izhaja, da bi A.A. zagotovo moral vedeti, kdo je tožnik, saj je iz prepisa zvočnega posnetka razvidno, da je bil C.C. negotov in neprepričan v svoje prepričanje in je zgolj izražal svoje mnenje. Sodišče prve stopnje ni sledilo neprepričljivemu pričanju A.A., pri tem pa ni pojasnilo, zakaj je njegovo pričanje štelo za neprepričljivo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je pričanje C.C. štelo za prepričljivejše. Sodišče prve stopnje je bilo prepričano, da je A.A. vedel, da je tožnik delavec servisa tožene stranke in zavzelo stališče, da A.A. ne more verjeti, da tožnika ni poznal in je zaradi tega v tej točki podalo svojo dokazno oceno, zakaj meni, da je A.A. moral vedeti kdo je tožnik. Vendar pa ob tem sodišče spregleda, da je A.A. že na začetku pričanja povedal, da je to dejansko vedel, poleg tega pa je sodišče spregledalo tudi, da je tožnik sam izpovedal, da naj bi se A.A. dne 11. 10. 2012 predstavil. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno tudi zaključilo, da naj ne bi bil izpolnjen pogoj za podajo izredne odpovedi po 110. členu ZDR. Tega pogoja ni ugotavljalo, čeprav bi ga moralo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožena stranka, in ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeneni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je tudi ustrezno obrazložena. Glede na razlog, zaradi katerega je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pri presoji, katera dejstva so za odločitev pomembna, izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Pritožbene navedbe pomenijo dejansko le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno o tem, katera dejstva je treba šteti za odločilna.

Sodišče na podlagi 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Torej take, kot jo je podal delodajalec, kar pomeni tudi, da presoja utemeljenost tistega razloga, ki ga je delodajalec navedel v odpovedi in ki ga mora v sodnem postopku dokazati (1. odstavek 82. člena ZDR). Sodišče pri tem ni vezano na pravno kvalifikacijo, temveč na dejanske opredelitve v odpovedi. Vezano pa je na opredelitev razloga, kot ga navede delodajalec.

Če delodajalec poda delavcu izredno odpoved iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, sodišče presoja le utemeljenost tega razloga. Ne ugotavlja pa sodišče, ali pomeni ravnanje delavca kakšen drug razlog za odpoved, kot to zmotno zatrjuje pritožba in sicer, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je podana, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz vabila na zagovor, kakor tudi iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (A2 in A4) jasno izhaja, da je tožena stranka tožnika vabila na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR (ki jo tudi citira), ker delavec 15. 10. 2012 ni prišel na delo in se o svoji odsotnosti ni dogovoril z delodajalcem. Enako izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da je tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji 1. odstavka ter 2. odstavka 111. člena ZDR in sicer, ker je delavec neopravičeno izostal z dela najmanj 5 dni od 15. 10. 2012 do 16. 11. 2012 in o svoji odsotnosti delodajalca ni obvestil, čeprav bi moral in mogel storiti. Nikjer torej ni podane obrazložitve odpovednega razloga, na katero se sklicuje pritožba, da bi naj torej tožnik storil kršitev po 2. alineji oz. da naj bi tožnik obveznosti iz delovnega razmerja kršil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Zgolj stavek, na katerega se sklicuje pritožba „ker so v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazane hude kršitve iz delovnega razmerja, ob upoštevanju vseh okoliščin, z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka“ nikakor ne kaže na obrazložitev odpovednega razloga iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, temveč predstavlja le obrazložitev tožene stranke, zakaj ni mogoče s tožnikom nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Iz uvoda, izreka in obrazložitve izredne odpovedi jasno izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ki jo tudi v uvodu in izreku izrecno navede, navedeno pa tudi izhaja iz obrazložitve izredne odpovedi. Glede na to, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. X Ps 3299/2012 z dne 8. 5. 2013 ugotovljeno, da je bil tožnik od 15. 10. 2012 do 8. 5. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, pa bi bil tudi neutemeljen odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, saj tožniku ne bi bilo mogoče očitati, da je huje kršil delovne obveznosti z neopravičenim izostankom z dela. Tožnik je v upravnem postopku za to obdobje naknadno pridobil odločbo o upravičeni odsotnosti z dela, zato mu tudi sicer kršitve delovne obveznosti po tej določbi ne bi bilo mogoče očitati.

Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je neopravičeno izostal z dela najmanj 5 dni oz. od 15. 10. 2012 do 16. 11. 2012 in da o svoji odsotnosti delodajalca ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Nadalje je navedla, da so v postopku tožniku dokazane hude kršitve iz delovnega razmerja in ob upoštevanju vseh okoliščin s tožnikom ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem očitkom sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo citirano določbo 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer: - da je bil prvi dan začasne odsotnosti tožnika od dela 24. 8. 2009, ker je bil tožnik nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu; - da se je tožnik med bolniškim staležem redno javljal pri toženi stranki, prinašal bolniške liste in se ob tej priliki s sodelavci pogovarjal; da je bilo njegovo zdravstveno stanje glede poškodovane noge še vedno slabo, noga tožnika je bila ob teh prilikah zatečena; - da naj bi delavci tožene stranke načeloma svojo odsotnost z dela obveščali v tajništvu tožene stranke, vendar je bila praksa drugačna in sicer, da je večina delavcev o svoji odsotnosti vedno najprej obveščala nadrejene; - da je tožnik o svoji odsotnosti vsa leta obveščal nadrejenega delavca vodjo servisa B.B.; - da se je tožnik dne 11. 10. 2012 oglasil pri toženi stranki v poslovni enoti v D., se ob tej priliki pogovarjal s sodelavci in jim pokazal zatečeno nogo ter jim povedal, da še vedno ni za v službo. Ob pogovoru je bil navzoč tudi A.A., pomočnik vodje servisa, ki je prisostvoval pogovoru tožnika s sodelavci in glede na izpovedbe prič slišal, da je tožnik povedal, da zaradi težav z nogo še ni sposoben za delo in ga na delo ne bo, da se bo zoper odločbo po kateri bi moral nastopiti delo z dne 15. 10. 2012 pritožil. Ker tega dne vodje servisa ni bilo, je o razlogu za nezmožnost za delo seznanil pomočnika vodje servisa A.A.. A.A. pa je pojasnil, da je le videl, da je bil tožnik v krogu sodelavcev, da je imel dvignjeno hlačnico in kazal poškodovano nogo mehanikom; - da je tožnik med bolniškim staležem večkrat obiskoval delavnico oz. servis, je izpovedal vodja servisa B.B., kakor tudi, da je glede na situacijo, kakršno je imel tožnik na nogi, njegova laična ocena takšna, da tožnik s takšno nogo resnično ni mogel funkcionirati in da mu je dne 10. 11. 2012, ko se je tožnik pri njem oglasil dejal, da ga s tako nogo ne more spustiti v delavnico in da bo moral naslednji dan, če bo ponovno prišel na delo, najprej na pregled k pooblaščeni zdravnici.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče je zaključilo, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost v spornem obdobju delodajalca obvestil in sicer dne 11. 10. 2012, čeprav se mu je bolniški stalež iztekel šele 14. 10. 2012, ponovno pa zopet dne 10. 11. 2012. Po dokazni oceni sodišča prve stopnje je bilo toženi stranki popolnoma jasno, da je tožnik v dalj časa trajajočem bolniškem staležu od 24. 8. 2009 dalje, prav tako pa je vedela, da je bil tožniku bolniški stalež najprej zaključen s 14. 10. 2012 in odločeno, da je od 15. 10. 2012 do 31. 10. 2012 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Prav tako je vedela, da je bila kasneje odločitev spremenjena in sicer, da tožnik od 15. 10. 2012 do 31. 10. 2012 ni zmožen za delo, od 1. 11. 2012 do 14. 11. 2012 pa, da je tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno in od 15. 11. 2012 dalje zmožen za delo. Tožena stranka je prav tako vedela, saj jo je o tem obvestil tožnik, da se je zoper navedene odločbe pritožil, ker je to na razgovoru dne 11. 10. 2012 v servisu tožene stranke v D. povedal sodelavcem in pomočniku vodje servisa A.A., ob tej priliki pa tudi sodelavcem in A.A. pokazal zatečeno poškodovano nogo.

Neutemeljen je pritožben očitek tožene stranke, ki izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišče ne preostane drugega, kot da na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije, sprejme eno od različic. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza. Kot bolj verodostojno je sodišče prve stopnje sprejelo izpoved tožnika, ker njegov opis logično sledil zaporedju dogajanja, ki se je odvijalo v delavnici dne 11. 10. 2012, ob prisotnosti drugih delavcev, med katerimi je bil prisoten tudi C.C., ki je v celoti potrdil izpoved tožnika, medtem ko so v opisu A.A., pomočnika vodje servisa, določena protislovja. Glede na to, da je priča C.C., kakor tudi vodja servisa B.B. skladno izpovedala, da se je tožnik vsak mesec oglašal na servisu in prinašal bolniške liste, sodišče ni verjelo izpovedbi A.A., da v skoraj petih mesecih zaposlitve pri toženi stranki ni vedela, da je tožnik zaposlen na servisu, in da ga vsak mesec obiskuje kot bolniško odsoten delavec tožene stranke. Utemeljeno je dokazno zaključilo, da je pomočnik vodje servisa A.A. vedel, da je tožnik delavec servisa tožene stranke (nenazadnje se mu je dne 11. 10. 2012 tudi tožnik osebno predstavil). Ni namreč logične povezave v tem, da je bil A.A. prisoten ob pogovoru tožnika s sodelavci, ko je povedal, da ne bo prišel na delo, ker za delo ni sposoben, ob tem jim je pokazal nogo in da so bo pritožil zoper odločitev, s katero mu je bil delno zaključen bolniški stalež z dnem 14. 10. 2012. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik obvestil toženo stranko, da ga na delo ne bo.

Te ugotovitve sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni moč očitati, da tožene stranke ni obvesti o razlogih za svojo odsotnost. Kršitev po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR delavec stori, če najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Te določbe ni mogoče interpretirati na način, kot to zmotno zatrjuje pritožba in sicer, da je bil tožnik dolžan o razlogih za svojo odsotnost obvestiti svoje nadrejene - zgolj vodjo servisa B.B., ne zadostuje pa, da je to sporočil A.A., njegovemu pomočniku (ker vodja servisa dne 11. 10. 2012 ni bil na delu). Kršitev po navedeni določbi delavec stori, če o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da tožnik ni storil očitane kršitve po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Ker se je tožnik že 11. 10. 2012, torej štiri dni preden bi moral nastopiti delo, oglasil v delavnici tožene stranke in sporočil, da za delo ni sposoben, da se bo zoper odločbo (s katero je odločeno, da je od 15. 10. 2012 do 31. 10. 2012 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno), pritožil in da ga na delo ne bo, pri tem pa je bil prisoten pomočnik vodje servisa A.A., tožniku ni moč očitati, da je kršil določbe obveščanja svojega delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku neutemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.