Jedro

Pritožnik se v pritožbi ne more sklicevati na pomanjkljivosti dokaznega postopka, če tega ni navedel že pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: V tej pravdi gre za uveljavljanje regresnega zahtevka zoper toženca, ki naj bi prometno nezgodo povzročil v alkoholiziranem stanju (oziroma pod domnevo alkoholiziranosti). Tožeča stranka je oškodovancem izplačala odškodnino.

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo vtoževanega zneska. Obenem ji je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni in zahtevek zavrne bodisi jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotili pritožbenega sodišča v prejšnjem razveljavitvenem sklepu. V sodbi naj ne bi obrazložilo in sprejelo zaključkov glede vzročne zveze.

Pritožba dalje trdi, da sodišče ni izvajalo dokazov, s katerimi naj bi se na podlagi poškodb obeh vozil ocenila hitrost vožnje obeh vozil. Opozarja na izvedensko mnenje, ki o hitrosti govori v pogojniku. Na podlagi navedenega se zdi pritožniku nezanesljiv zaključek o tem, da naj bi toženec izsilil prednost pred zavarovancem tožeče stranke. To naj bi tudi ne bilo logično, če bi upoštevali lokacijo poškodb na obeh vozilih.

Pritožnik vztraja pri svoji doslejšnji tezi o nastanku nezgode. Njen sestavni del je trditev, da naj bi voznik iz nasprotne smeri vozil najmanj 100 km/h. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče sprejeti stališče o sokrivdi nasprotnega voznika.

Poleg tega navaja, da je bil toženec v prometni nezgodi poškodovan po glavi in je bil takrat v šoku. Zaradi udarca je bil omotičen in nesposoben za normalno komuniciranje. To je bil razlog, da ni prišlo do preizkusa z alkotestom.

Nazadnje pa pritožba še pravi, da sodišče ni sprejemalo dokazov glede utemeljenosti zahtevka po višini. Ni namreč strokovne ocene o višini nematerialne škode. Sodišče torej po stališču pritožbe ni ugotavljalo, ali je ocena nematerialne škode, ki jo je zavarovalnica izplačala oškodovancem, ustrezna.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišča sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Dokazna ocena je večplastna, ustrezno povezuje vse izvedene dokaze ter se ustrezno opredeljuje do nasprotujočih si rezultatov dokazovanja (predvsem do izpovedbe toženca, ki je sodišče ne sprejema). Ob prepričljivi dokazni oceni je pritožbeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja neprepričljivo, bolj ali manj pavšalno, s sklepno besedo: neutemeljeno.

Toženec se v pritožbi zoperstavlja dvema sklopoma ugotovljenega dejanskega stanja. Osrednji del se nanaša na samo nezgodo. V pritožbi vztraja pri svoji dejanski tezi o nastanku nezgode. Vendar je bila ta teza v dokaznem postopku ovržena. S strokovnimi argumenti je njeno verjetnost ovrgel izvedenec. Ni jasno, katere dokaze naj bi sodišče izvajalo za ocenjevanje hitrosti vožnje, upoštevaje poškodbe na vozilih. Dokazni postopek je bil zaključen, stranki na zadnjem naroku zoper to nista navedli ničesar. To pomeni, da sta se z zaključkom dokazovanja obe stranki strinjali ter temu sedaj v pritožbi več ne moreta oporekati (286.b člen ZPP (1)).

Osrednji objektivni (strokovni) dokaz je bil dokaz z izvedencem. Ta je po opravljeni analizi podal mnenje, da je do trka prišlo pri razmeroma nizki hitrosti. To seveda ovrže toženčevo drugačno dejansko tezo (katere osrednji del je trditev, da naj bi nasprotni voznik v križišče pripeljal z visoko hitrostjo; toženec jo ocenjuje na 100 km/h). Ne gre torej za nobeno ugibanje o hitrosti s strani izvedenca. Vse trditve so strokovno argumentirane.

Drugi dejanski sklop pa se nanaša na vprašanje, zakaj naj bi toženec odklonil alkotest. Toženec v pritožbi ponavlja zgodbo, ki jo je ponudil že v postopku na prvi stopnji. Do teh navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo na šesti strani izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Ker ti razlogi odgovarjajo tudi na pritožbene očitke, se v odgovoru na pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče nanje sklicuje.

Uvodna pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, ne drži. Prav tako ne drži, da sodišče ni obrazložilo vprašanja vzročne zveze. Obrazložitev, kako je do nezgode prišlo in kdo je zaradi kršitve cestno-prometnih pravil (pravila srečanja), zanjo odgovoren, predstavlja osrednji del izpodbijane sodbe ter se nanaša prav na vprašanje vzročne zveze. V tem primeru je slednja vzpostavljena po teoriji o ratio legis vzročnosti.

Morebitnega pomanjkljivega dokazovanja glede višine nematerialne škode toženec zaradi pravila iz 286.b člena ZPP, v pritožbi ne more uveljavljati. Zaključku dokaznega postopka namreč ni nasprotoval. Sodišče je navedlo razloge, zakaj meni, da je tožeča stranka oškodovancema izplačala ustrezen znesek odškodnine. Glede obsega škode pa se je sodišče sklicevalo na predloženo listinsko dokumentacijo. Glede na neobrazloženo prerekanje tožene stranke tem dejstvom, je takšna metoda v regresni pravdi ustrezna.

Pritožba ni utemeljena. Podani niso tudi razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s pooblastilom iz 353. člena ZPP, je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 do Ur. list RS, št. 45/2008).