Jedro

Pravica do nujnega deleža izhaja iz zakona, zato ni treba, da nujni dedič s tožbo zahteva razveljavitev darilne pogodbe, s katero je bil nujni delež prikrajšan. Nujni dediči lahko zahtevajo nujni delež v pravdi, če zapuščinske obravnave ni bilo, ker je zapustnik vse svoje nepremično premoženje podaril tožencu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se darilo, ki ga je pokojni F. M. dal toženi stranki na podlagi darilne pogodbe z dne 9.9.1992 in obsega nepremičnine, stanovanjsko hišo v Ljubljani, ulica X, vknjiženo pod vl. št. 107 k.o. ... s pripadajočo pravico uporabe zemljišča, na katerem stoji, to je parcele št. 532, vknjižene v vložno št. 106 k.o. ...., vrne v zapuščino po pok. F. M. v obsegu 1/4 zaradi izplačila nujnega deleža tožnikoma P. M. in M. M., vsakemu do deleža 1/8 in v obsegu 1/16 zaradi izplačila nujnega deleža tožniku T. M., do deleža 1/16 ter je toženec dolžan tožnikom izstaviti za vkjižbo lastninske pravice ustrezno listino na podlagi katere se bodo tožniki vknjižili kot lastniki navedene nepremičnine s pripadajočo pravico uporabe in sicer prva dva tožnika vsak do deleža 1/8 v razmerju do celote, tretji tožnik pa v razmerju 1/16 do celote, sicer bo sodba nadomestila takšno listino. Odločilo je še, da mora toženec tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 560.684,00 SIT v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do dneva plačila.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila.

Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tč. 1.in 2. izreka razveljavi ter tožbo zavrže, vse na stroške tožeče stranke. V obrazložitvi pritožbe navaja, da imajo nujni dediči sicer pravico uveljavljati nujni delež v pravdi, vendar le, če s tožbenim zahtevkom uveljavljajo pravico do nujnega deleža in sočasno vtožujejo anuliranje razpolaganj, s katerimi je bil njihov nujni delež prikrajšan, vse pa skupaj z zahtevkom na vrnitev darila v zapuščino. Tožbeni zahtevek mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj. Gre za to, da se razveljavi darilo in doseže izročitev oziroma vrnitev darila v zapuščino. Tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče odločilo, pa teh elementov nima, ker se v njem sploh ne zahteva razveljavitev darilne pogodbe z dne 9.9.1992 v obsegu, s katerim je bil prikrajšan nujni delež tožnikov, temveč se zahteva kar neposredna vrnitev dela darila v zapuščino in nato sočasno tudi izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin, na temelju katerih bi se tožniki lahko vknjižili kot solastniki dela vrnjenega darila, kar pa spet ni možno, saj je treba darilo vrniti v zapuščino in nato to zapuščino šele razdeliti v opravljenem zapuščinskem postopku. Toženec graja izpodbijano sodbo tudi zato, ker je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, ne da bi tožniku priznalo njegova vlaganja v smislu solastninskega deleža v povečani vrednosti nepremičnine, ki je predmet spora, zaradi toženčevih vlaganj po smrti zapustnika. Ugotovljeno procentualni delež v višini 6,5 % vrednosti vlaganj, po mnenju toženca, ne predstavlja le neznatnega dela v odnosu do vtoževanega stvarnopravnega zahtevka tožnikov, zato ni utemeljen zaključek, da ima toženec do tožnikov eventualno le obligacijski zahtevek na vrnitev vlaganj v nepremičnino. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških. Stroški tožečih strank so odmerjeni bistveno previsoko. Ni jih možno preizkusiti, ker v sodbi niso obrazloženi. Vsekakor pa niso odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, strankam se lahko priznajo le potrebni stroški postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je namen pritožbe zgolj zavlačevanje postopka. Napačno je stališče pritožnikov, da bi se nujni delež lahko dodelil samo v zapuščinskem postopku. Opozarja na dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenke Č. in njena ugotovitev, da je celotna vrednost nepremičnine 14.103.732,00 SIT, toženčeva vlaganja pa tako znašajo le 6,08 %. Predlaga, da sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbi v delu, ko meni, da bi morala tožeča stranka s tožbo uveljaviti tudi razveljavitev darilne pogodbe z dne 9.9.1992 in zahtevati vrnitev darila v zapuščino. Nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati. To pravico nujnim dedičem daje zakon, konkretno 1. odstavek 26. člena Zakona o dedovanju (ZD). Zapustnik lahko razpolaga le z ostankom zapuščine, njenim razpoložljivim delom (3. odstavek 26. člena ZD). Ni torej treba, da bi nujni dediči, ki uveljavljajo nujni delež, predhodno zahtevali anuliranje razpolaganja, s katerim je bil nujni delež prikrajšan. Prav tako nima prav pritožba v delu, ko meni, da bi morali tožniki zahtevati vrnitev darila v zapuščino. V pravni teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da imajo nujni dediči pravico uveljaviti nujni delež v pravdi, med drugim takrat, če zapuščinske obravnave ni bilo, bodisi zato, ker so bile v zapuščini samo premičnine, dediči pa niso zahtevali obravnave, ali pa zato, ker zapuščine sploh ni bilo, ker jo je zapustnik razdal za življenja, nujni dedič pa zahteva vrnitev daril zato, da bi dobil nujni delež (člen 203/1, 2. ZD, primerjaj dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, Ur. list RS 1991, stan 215). Tožbeni zahtevek, kot so ga postavili tožniki, ustreza zahtevi, da mora tožbeni zahtevek na uveljavitev nujnega deleža imeti oblikovalni in dajatveni značaj.

Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je, po zaključku, da predstavlja toženčev vložek v nepremičnino neznatni del, tožnikom prisodilo uveljavljeni stvarnopravni zahtevek v celoti. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, takega materialnopravnega zaključka ne omogočajo. Tisto, kar je toženec vložil svojega v nepremičnino, ki je bila predmet pogodbe z dne 9.9.1992, ni darilo, ampak je premoženje last toženca (29. člen ZD).

Ta del premoženja je treba odšteti od celotne nepremičnine, ker v tem delu ne gre za neodplačno razpolaganje očeta oziroma starega očeta pravdnih strank, nato pa nujni delež ugotoviti v deležu od preostanka celote. Za ugotovitev tega deleža, ob pravilnem upoštevanju materialnega prava, bo sodišče prve stopnje moralo opraviti novo glavno obravnavo.

Na tej bo moralo ponovno oceniti izvedene dokaze, predvsem pa upoštevati izvedeniško mnenje izvedenke M. Č., vključno z obema dopolnitvama in sicer z dne 17.8.1994 in 18.10.1994 tudi v delu, ko je izvedenka korigirala prvotni izračun vrednosti stavbnega zemljišča (list. št. 48 spisa), na kar opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo.

Ker sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ni pravilno in popolno ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Razveljavitev odločbe o stroških je posledica dejstva, da je bila odločitev o glavni stvari razveljavljena. Odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasila le tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, pa je po določbi 3. odstavka 166. člena ZPP pridržana za končno odločbo.