Jedro

Zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, medtem ko je v zvezi z Grčijo povedal, da je od tam odšel po tem, ko mu je status potekel, iz Islandije pa so ga vrnili v Grčijo, brez obstoja drugih posebnih okoliščin primera, v primeru pridržanja na območje Centra za tujce bi dopuščala možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III. To pa bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom 28. člena te uredbe.

V zvezi z očitkom, da je tožnik kot ciljno državo navedel Italijo, sodišče ugotavlja, da ta ni na mestu. Kot je že tožnik sam pravilno opozoril, je iz policijske depeše razvidno, da gre za uradni zaznamek policije o opravljenem razgovoru s skupino oseb, pri tem pa ni jasno, kdo v skupini (navedene so štiri osebe) je to izjavo dejansko podal. Tožnik je namreč povedal, da je po zapustitvi Hrvaške želel priti do Slovenije, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, same okoliščine njegovega ravnanja in gibanja po vstopu na ozemlje Slovenije pa ne nakazujejo na nasprotno sklepanje.

Ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi po presoji sodišča nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1760/2022/5 (1222-07) z dne 13. 5. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1760/2022/5 (1222-07) z dne 13. 5. 2022.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 12. 5. 2022 od 13.00 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil 27. 4. 2022, dne 12. 5. 2022 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše izhaja, da je mejo med Slovenijo in Hrvaško skupaj s še tremi osebami prestopil na nedovoljen način v bližini objekta Slovenska vas 52. Iz izvorne države je preko Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije in Bosne in Hercegovine odšel na Hrvaško, kjer ga je našla policija. Po prijetju so ga odpeljali na policijsko postajo v Zagrebu, kjer so mu odvzeli prstne odtise in ga nastanili v azilnem domu. Azilni dom je zapustil in se napotil proti Sloveniji. Ob vložitvi prošnje je povedal še, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu pred sorodniki, ki so ga preganjali, ker je spremenil vero.

3. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 24. 8. 2016 za mednarodno zaščito že zaprosil v Grčiji, 17. 3. 2019 na Islandiji in 18. 4. 2022 na Hrvaškem. Povedal je, da so mu na Hrvaškem odvzeli le prstne odtise in mu izdali osebni dokument, osebnega razgovora pa ni imel in tudi ni prejel nobene odločitve. Ker ni vedel, da naj bi osebni razgovor imel, je odšel naprej, saj je želel priti do Slovenije. Na vprašanje, ali bi za mednarodno zaščito zaprosil tudi, če ga policija ne bi našla, je povedal, da je policijo pričakoval. Povedal je, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Grčiji.

4. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Glede na merila navedene uredbe in podatke baze Eurodac, je tožena stranka hrvaškim migracijskim organom 12. 5. 2022 posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

5. V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti je ugotovila, da je tožnik vstopil v Slovenijo na nedovoljen način in pred tem za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji, na Islandiji in na Hrvaškem. Ugotovila je, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito zamolčal, da bi prošnjo vložil tudi na Islandiji in na Hrvaškem. Ker v državah, kjer je prošnjo vložil, na odločitev ni počakal, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Njegove razloge v zvezi s samovoljno zapustitvijo teh držav je zavrnila kot neutemeljene in menila, da je na podlagi njegovih preteklih ravnanj mogoče utemeljeno sklepati, da bo zapustil tudi Slovenijo in na odločitev o predaji v zanj pristojno državo članico ne bo počakal. Menila je, da je njegova navedba, da je Slovenija njegova ciljna država, v nasprotju s tem, kar je povedal pred policijo, kjer je kot ciljno državo navedel Italijo. Zato je menila, da želi Slovenijo izrabiti zgolj za tranzit, s tem pa onemogoča državam, da bi vsebinsko odločile o njegovih težavah v izvorni državi. Ugotovila je še, da je v Slovenijo vstopil na nezakonit način in da bi, v kolikor ga policija ne bi našla, pot nadaljeval v Italijo. Takšno ravnanje pa kaže na zlorabo azilnega sistema.

6. Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022 je presodila, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi ozemlje Slovenije še pred zaključkom predaje pristojni državi članici. Ker se tožnik že več let nahaja v Evropi, kjer vlaga prošnje za mednarodno zaščito, je menila, da to počne zgolj z namenom ilegalnega prehajanja mej in ne z namenom resničnega iskanja zaščite.

7. Upoštevaje tožnikova pretekla ravnanja, ko kljub vloženim prošnjam za mednarodno zaščito na odločitev nikjer ni počakal, je tožena stranka presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da izpodbijani ukrep pomeni poseg v osebno svobodo, zato ga je mogoče skladno z Ustavo, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) izreči le, če so izkazane ustrezne okoliščine. Te pa v konkretnem primeru niso bile podane. Na Hrvaškem ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, ni vedel, da je zanjo zaprosil in da bo imel osebni razgovor, zato je od tam odšel. Navaja, da mu je Grčija, kamor je prišel kot šestnajstletnik, priznala subsidiarno zašito, po poteku le-te pa se je zbal, da bi ga vrnili v izvorno državo, zato je Grčijo zapustil z namenom, da bi v kateri drugi evropski državi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Na Islandiji za mednarodno zaščito ni zaprosil, saj so ga aretirali že na letališču. Sedaj želi ostati v Sloveniji. V Slovenijo je želel priti po tem, ko je zapustil Hrvaško.

9. Tožnik nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je navedel Italijo kot ciljno državo. Policijska depeša je uradni zaznamek in ima le posredno dokazno vrednost. Prav tako Francija ni bila njegova ciljna država. Poudarja, da je želel stopiti v stik s slovenskimi policisti. Policiji se ni izogibal, saj so ga našli v strnjenem naselju, kjer je v skupini čakal, da jih najdejo. Vse to izhaja tudi z Zapisnika o omejitvi gibanja (v nadaljevanju Zapisnik).

10. Tožnik meni, da bi ga morala tožena stranka v vseh postopkih obravnavati kot ranljivo skupino, saj je iz razgovora v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito razvidno, da je pripadnik posebne družbene skupine in preganjan zaradi veroizpovedi in istospolne usmerjenosti.

11. Sklicujoče se na sodno prakso Vrhovnega sodišča tožnik meni, da za ugotovitev znatne begosumnosti ne zadošča le ugotovitev, da je posameznik že vložil prošnjo v kateri izmed držav podpisnic Uredbe Dublin III, ki jo je nato samovoljno zapustil. Dokazno breme, da je oseba znatno begosumna, je na toženi stranki, njena dokazna ocena pa mora temeljiti na individualnih okoliščinah. Vrnitvi na Hrvaško nasprotuje, ker tam ni bil ustrezno informiran o postopkih mednarodne zaščite. Prav zato se je tudi odločil, da odide v Slovenijo.

12. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi zato, ker tožena stranka sploh ni presojala, ali bi bilo mogoče cilj doseči z uporabo manj prisilnih ukrepov. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, saj ni njegova odgovornost, da tožena stranka ne more zagotoviti primernega varovanja v azilnem domu, teh pa tožena stranka ni v zadostni meri ugotovila. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

13. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Pojasnjuje, da se tožnik tam slabo počuti in je stiski. Pravni interes za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe ima, saj je zoper sodno odločitev možna pritožba in sodba še ni pravnomočna. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od verjetnosti. Javna korist pa tudi ne more biti podana v tem, da se pridržanje tožnika nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

15. Dne 24. 5. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba je utemeljena.

17. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pri tem navedena uredba močno omejuje možnost pridržanja, kot je razvidno tudi iz njene uvodne izjave 20. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena Uredba Dublin III še določa, da naj pridržanje traja čim manj časa. Nazadnje, 2.(n) člen Uredbe Dublin III zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera.

18. Ob upoštevanju navedenih izhodišč tožena stranka po presoji sodišča ni zanesljivo ocenila izkazanosti merila iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Tožena stranka je sicer, izhajajoč iz podatkov Eurodac, pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, na Islandiji in na Hrvaškem. Glede Hrvaške je na razgovoru pred toženo stranko povedal, da so ga po tem, ko so mu odvzeli prstne odtise, namestili v zaprt prostor, kjer je bil v karanteni, in da v zvezi s postopkom ni bil informiran. Te navedbe je ponovil tudi v tožbi in na obravnavi pred sodiščem. Kot je nadalje razvidno iz Zapisnika, je tožnik povedal, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil tudi v Grčiji. Kdaj in zakaj je Grčijo zapustil, pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je Grčija v letu 2016, ko je tam za mednarodno zaščito zaprosil, podelila status subsidiarne zaščite. Po poteku le-te pa je Grčijo zapustil, ker se je bal deportacije v izvorno državo, zato se je namenil, da bo za mednarodno zaščito zaprosil v kateri drugi državi članici. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka te tožnikove navedbe ni prerekala, kot tudi ne tega, kar je povedal v zvezi z Islandijo, in sicer, da so ga tam po pristanku na letališču aretirali in ga nato vrnili v Grčijo. Ker tožena stranka dejstev v zvezi s tem ni ugotavljala in je zgolj pavšalno ugotovila, da tožnik vlaga prošnje v različnih državah članicah, kjer na odločitve ne počaka, ni opravila zahtevane presoje posamičnega primera, ki je pogoj za izrek izpodbijanega ukrepa. Tako je po presoji sodišča pavšalno tudi njeno nadaljnje sklepanje, da je glede na njegova pretekla ravnanja pričakovati, da bo zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški.

19. Glede na navedeno in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022 je sodišče pri odločanju o tej zadevi presojalo še druge dodatne kvalificirane okoliščine na strani tožnika. Pri tem je štelo, da bi zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, medtem ko je v zvezi z Grčijo povedal, da je od tam odšel po tem, ko mu je status potekel, iz Islandije pa so ga vrnili v Grčijo, brez obstoja drugih posebnih okoliščin primera, v primeru pridržanja na območje Centra za tujce dopuščala možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III. To pa bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom 28. člena te uredbe.

20. Sodišče namreč v tej zadevi ni našlo drugih okoliščin, ki bi kazale na znatno begosumnost tožnika. Kot izkazujejo podatki spisa ter kot je tožnik povedal pred sodiščem, se po vstopu na ozemlje Slovenije ni skrival, takoj po prijetju s strani policije pa je zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi z nadaljnjim očitkom, da je tožnik kot ciljno državo navedel Italijo, pa sodišče ugotavlja, da ta ni na mestu. Kot je že tožnik sam pravilno opozoril, je iz policijske depeše razvidno, da gre za uradni zaznamek policije o opravljenem razgovoru s skupino oseb, pri tem pa ni jasno, kdo v skupini (navedene so štiri osebe) je to izjavo dejansko podal. Tožnik je namreč povedal, da je po zapustitvi Hrvaške želel priti do Slovenije, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, same okoliščine njegovega ravnanja in gibanja po vstopu na ozemlje Slovenije pa ne nakazujejo na nasprotno sklepanje.

21. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, medtem ko je za Grčijo povedal, da je od tam odšel, ko mu je status subsidiarne zaščite že potekel, česar tožena stranka ni prerekala, kot tudi ne, da je bil iz Islandije vrnjen v Grčijo. Vse to še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni storila.

22. Tej odločitvi v prid govori tudi ugotovitev, da je bil tožnik po prijetju s strani policije za šestnajst dni nameščen v karanteno, ki se je izvajala v azilnem domu v Ljubljani. Kot je tožena stranka pojasnila, se prosilci v tem primeru lahko gibljejo le znotraj azilnega doma, saj so v tem času varovani s strani varnostnika. Tožnik je povedal, da bi iz azilnega doma lahko kljub temu odšel, vendar je ostal, ker je želel počakati na zaključek postopka.

23. Glede na navedeno razlogi za omejitev gibanja iz 28. člena Uredbe Dublin III niso podani, kar pomeni, da je bil natančno uporabljen materialni predpis.

24. Ob takem stanju stvari je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

**K II. točki izreka:**

25. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

27. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

28. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine.

29. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi po presoji sodišča nezakonit (I. točka izreka). Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja.

30. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).