Jedro

Po 5. odst. 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Morebiten drugačen dogovor iz 2. odst. 17. člena ZOdv je v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči, ničen. Ob tako sankcioniranem drugačnem dogovoru je v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru zastopanja stranke po odločbi BPP sodišče lahko priznana le polovico točk in posledično polovico zneska, ki bi odvetniku pripadali po OT.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da je tožena stranka v 15 dneh od prejema tega sklepa dolžna tožniku plačati 109,80 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar zahteva tožnik več, se zavrne.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2017 in št. ... z dne 30. 3. 2017 (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka za tožnika dolžna povrniti 820,13 EUR stroškov postopka na račun BPP Delovnega sodišča v Celju, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik po pooblaščenem odvetniku vlaga napoved pritožbe in sočasno pritožbo zoper stroškovno II. tč. izreka sodbe, saj za sodbo iz spora o glavni stvari, izdani s skrajšano obrazložitvijo ni potrebe po izdaji sodbe z obrazložitvijo po 4. odst. 324. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Navaja, da mu je bila z odločbo BPP 7/2019 z dne 14. 3. 2019 odobrena brezplačna pravna pomoč od 11. 10. 2018 dalje za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zadevi I Ps 1920/2017. Ker je bila tožba vložena že 30. 10. 2017, stroški za sestavo tožbe v okviru brezplačne pravne pomoči ne bodo priznani, čeprav je do njih upravičen in jih je tožena stranka dolžna plačati neposredno na njegov račun. V tem delu je odločitev sodišča napačna.

Izpostavlja, da zanj stroški ne predstavljajo le zneska, ki bo pooblaščencu povrnjen iz naslova BPP v višini 50 % stroškov. Ker je toženec v sporu izgubil, bi mu moral povrniti vse stroške, pri čemer ni pomembno, da ima priznano brezplačno pravno pomoč. Odvetnik je namreč upravičen do plačila za delo in ker za BPP prejme zgolj 50 % za storitve, je preostali del do višine, ki mu gre po odvetniški tarifi upravičen izterjati od stranke. Sodišče bi zato moralo obračunati vse stroške, ki so mu nastali na podlagi odvetniške tarife in ne le 50 % na podlagi 17. člena Zakona o odvetništvu, saj je v sporu uspel. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Z delom prvostopenjske sodbe, ki je že pravnomočen, saj s pritožbo ni izpodbijan, sta odpravljeni upravni odločbi o ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti in priznani pravici na tej podlagi, saj je bilo ocenjeno, da pri tožniku več ni I. kategorije invalidnosti, zaradi katere je bil uživalec invalidske pokojnine od 3. 1. 2002 dalje. Po preizkusu izpodbijanega stroškovnega dela sodbe pa je potrebno ugotoviti, da je pritožba le delno utemeljena.

5. Iz listin sodnega spisa izhaja, da je bila tožniku z odločbo BPP 7/2019 z dne 14. 3. 2019 brezplačna pravna pomoč dodeljena od 11. 10. 2018 dalje, tožba v socialnem sporu I Ps 1920/2017 pa vložena 30. 10. 2017. Torej dejansko pred datumom odobrene brezplačne pravne pomoči. Hkrati iz obrazložitve izpodbijanega stroškovnega dela sodne odločbe izhaja, da so bili priznani vsi, na zadnji glavni obravnavi dne 12. 6. 2019 priglašeni stroški (list. št. 101)1, razen 2 x priglašenih 50 točk. Priznanih je bilo torej tudi 300 točk za tožbo po Odvetniški tarifi2 (OT), oz. skupno 1800 točk, od tega pa v skladu s 5. odst. 17. člena Zakona o odvetništvu3 (ZOdv) 900 točk po vrednosti 0,60 EUR v znesku 540,00 EUR.

6. Ob predhodno navedenem se izkaže, da je od 300 točk za tožbo dejansko priznanih 150 točk, vključno z ostalimi nagradami, stroški in DDV dosojenih 820,13 EUR ter odrejeno, da jih tožena stranka za pooblaščenega odvetnika po odločbi BPP nakaže na račun Delovnega sodišča v Celju, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožnik v sporu uspel, je zato ob pravilni uporabi 155. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP) za tožbo, vloženo pred odobreno brezplačno pravno pomočjo, upravičen še do razlike 150 točk po 0,60 EUR, povečanih za DDV, kar znese 109,80 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna plačati neposredno tožniku v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razsojeno v I. točki izreka tega sklepa.

7. V preostalem pritožba zaradi priznanja razlike stroškov od dosojenih iz naslova odvetniških storitev v višini 50 % do priglašenih 100 %, ni utemeljena ne glede na to, da je tožnik v sporu v celoti uspel. Po 5. odst. 17. člena ZOdv je namreč odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Morebiten drugačen dogovor iz 2. odst. 17. člena ZOdv je v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči, ničen. Ob tako sankcioniranem drugačnem dogovoru je v sodni praksi že zavzeto stališče,5 da v primeru zastopanja stranke po odločbi BPP sodišče lahko priznana le polovico točk in posledično polovico zneska, ki bi odvetniku pripadali po OT. Pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

8. Ker je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, je sodišče na temelju 2. odst. 154. člena ZPP hkrati sklenilo, da trpi sam povsem pavšalno in nespecificirano priglašene stroške pritožbe.

1 Gre za 50 točk za dokazni predlog z dne 15. 1. 2018 in 50 točk za predlog za preložitev naroka z dne 15. 5. 2019. 2 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017 s spremembami. 5 Npr. sklep Pdp 570/2007 itd.