Jedro

Ugotavljanje lastninske pravice na spornih premičnih stvareh bo moralo sodišče obravnavati kot predhodno vprašanje, ker ta pravica ni predmet tožbenega zahtevka (predmet zahtevka je vrnitev individualno določene stvari - 1.odst. 37 člena ZTLR). Če se bo pokazalo, da tožeča ni lastnik stvari, bo že ta ugotovitev zadoščala za zavrnitev zahteve tožeče stranke, da naj ji sodišče nudi reivindikacijsko varstvo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da so ji dolžne tožene stranke izročiti premične stvari, ki so bile predmet tožbenega zahtevka in ki so navedene v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji morajo tožene stranke v primeru, če vtoževanih stvari, ki naj bi bile last tožeče stranke, nimajo več, plačati denarno vrednost teh stvari. S sklepom je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženim strankam.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti prvostopni sodbi zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je vložila lastninsko tožbo na podlagi 37. člena ZTLR, vendar pa sodišči postopka nista vodili tako, kot bi ga na podlagi navedene zakonske določbe morali. Iz dokazov, ki so bili sodišču predloženi, jasno izhaja, da je tožnik lastnik premičnih stvari in da tožene stranke izročitev teh stvari neutemeljeno odklanjajo. Zaključki sodišč, da obstaja glede stvari, ki jih je tožnik podedoval po materi, dobrovernost toženih strank, so neutemeljeni, s premoženjem, ki ga je tožnik pridobil od tretjih oseb, pa se sodišči sploh nista ukvarjali. Glede tega premičnega premoženja sta obe sodbi brez razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizijo, ki jo je vložil po pooblaščencu, je tožnik s pravočasno vloženo vlogo še dopolnil. Ob množici že komaj preglednih navedb v tej dopolnitvi revizije je večina takih, ki jih revizijsko sodišče ne more presojati (izpodbijanje v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja), ali pa predstavljajo le prepis določb ustave in številnih zakonov (npr. Zakona o dedovanju - ZD, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR itd.). Med ostalim pa se v tej vlogi tudi zatrjuje, da sodišči tožbe tožeče stranke sploh nista obravnavali kot lastninsko tožbo, zaradi česar so ostala neugotovljena dejstva, ki so pravnoodločilna za odločanje o zahtevku, s katerim se zahteva varstvo lastninske pravice, da so nekatere stvari prešle v posest toženih strank tik pred vložitvijo tožbe, zaradi česar priposestvovalna doba ni mogla preteči, da glede stvari, ki jih je tožeča stranka pridobila od tretjih oseb in ne od pokojne matere, sodbi sodišč druge in prve stopnje sploh nimata razlogov, da je pravno nelogičen in nesmiseln zaključek sodišč, da naj bi tožeča stranka s konkludentnimi dejanji pokazala, da vtoževanih premičnih stvari ne šteje več za svoje, da so tudi sicer razlogi obeh sodb nejasni, nepopolni in nesmiselni, predvsem pa v nasprotju z listinskimi dokazi, ki so bili predloženi, in vsebino sodnih spisov, ki so bili vpogledani itd. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe, s katerimi se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ki je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, navedlo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen zato, ker ni dokazano, da bi tožnikova mati zapustila razen hranilnih knjižic še kakšno drugo premoženje; da je tožnik morebitno materino premično premoženje pustil pri očetu tudi po svoji odselitvi od njega in s tem s konkludentnimi dejanji pokazal, da se ne šteje za lastnika premičnih stvari; da je v zapuščinskem postopku, ki je bil v teku po pokojnem očetu, sklenil dedni dogovor, po katerem so vse premičnine prešle v last S. A., zaradi česar se tožene stranke utemeljeno sklicujejo na priposestvovanje in zastaranje. Na podlagi teh navedb je naredilo zaključek, da tožnikov tožbeni zahtevek zaradi priposestvovanja in zastaranja ne more biti utemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča tožeča stranka utemeljeno opozarja, da so citirane navedbe prvostopne sodbe, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, neobrazložene, nejasne, glede na naravo zahtevka in v konkretni zadevi ugotovljena dejstva pravno vprašljive (npr. odpoved lastninski pravici s konkludentnimi dejanji) ali celo pravno napačne (npr. zastaranje lastninske tožbe). V celoti pa je utemeljen tudi revizijski očitek, da nobeno od sodišč za zavrnitev zahtevka na izročitev premičnih stvari, ki naj bi jih tožnik pridobil v last od tretjih oseb in ne od pokojne matere, ni navedlo prav nobenega razloga. Že iz navedenih razlogov je bilo potrebno reviziji ugoditi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo potrebno izhajati iz dejstva, da zahteva tožeča stranka varstvo lastninske pravice z lastninsko - vindikacijsko tožbo (37. člen ZTLR). Zahteva namreč vrnitev individualno določenih stvari od toženih strank, za katere trdi, da imajo njene premične stvari v posesti brez pravnega naslova. Cilj tožbe je tedaj vrnitev stvari, tj. prenos neposredne posesti nad v tožbi navedenimi premičnimi stvarmi na tožečo stranko. Pri tako postavljenem tožbenem zahtevku pa mora tožeča stranka najprej dokazati, da so sporne premične stvari njene. Ugotavljanje lastninske pravice na spornih premičnih stvareh bo moralo sodišče obravnavati kot predhodno vprašanje, ker ta pravica ni predmet tožbenega zahtevka (predmet zahtevka je vrnitev individualno določene stvari - 1. odstavek 37. člena ZTLR). Če se bo pokazalo, da tožeča ni lastnik stvari, bo že ta ugotovitev zadoščala za zavrnitev zahteve tožeče stranke, da naj ji sodišče nudi reivindikacijsko varstvo. Šele če bo tožeča stranka dokazala, da je lastnik stvari in le glede stvari, za katere bo tožeči stranki ta dokaz uspel, bo potrebno nadaljevati postopek. V tem nadaljevanju pa bo dokazno breme ponovno na tožeči stranki, ki bo morala dokazati, da je posamezna stvar, katere vrnitev zahteva, v dejanski oblasti posamezne tožene stranke. Šele v primeru, če bo tožeči stranki tudi ta dokaz uspel in le v zvezi s tistimi stvarmi, glede katerih bo tožeči stranki tudi ta dokaz uspel, bo potrebno v nadaljevanju postopka obravnavati doslej uveljavljene ugovore toženih strank, da so na tistih stvareh, ki jih imajo v posesti (za večino stvari sicer zatrjujejo, da jih sploh nimajo v posesti), pridobile lastninsko pravico na originaren način s priposestvovanjem. Z ugovori toženih strank, da je tožbena pravica tožeče stranke zastarala, pa se sodišču ne bo potrebno ukvarjati (3. odstavek 37. člena ZTLR).

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji ugodilo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.