Jedro

Poskusno delo je poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če hoče nadaljevati delovno razmerje. Iz tega razloga je neuspešno opravljeno poskusno delo razlog za izredno odpoved delodajalca, predpostavlja se, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1., 2., 3. in 7. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: a) „Zavrne se zahtevek tožnika:

1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s sklepom z dne 29. 9. 2009, nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dne 30. 9. 2009, temveč je trajalo do 31. 10. 2009, tožena stranka pa je dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 10. 2009 do 31. 10. 2009 ter ji za to obdobje poravnati vse prispevke od bruto mesečne plače v višini 3. 383,04 EUR, v 8 dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za mesec oktober 2009 obračunati bruto mesečno plačo v višini 3.383,04 EUR, po plačilu davkov in prispevkov pa tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek plače z vsemi dodatki po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 5. 2009, v roku 8 dni pod izvršbo.

7. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ b) Tožnik sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji, tožena stranka sama krije stroške postopka na prvi stopnji.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku dne 29. 9. 2009 nezakonita (1. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 9. 2009, temveč je trajalo do 31. 10. 2010 (pravilno 2009) in je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, za čas od 1. 10. 2009 do 31. 10. 2009 ter mu za celotno obdobje poravnati vse prispevke od bruto mesečne plače v višini 3.383,04 EUR, v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožniku za mesec oktober 2009 obračuna bruto mesečno plačo v višini 3.383,04 EUR, po plačilu davkov in prispevkov pa tožniku izplača ustrezen neto znesek plače, z vsemi dodatki po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 5. 2009 (3. točka izreka). Zavrnilo pa je za 652,96 EUR bruto višji zahtevek iz naslova plače za mesec oktober 2009 (4. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 11. 2009 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati plačo oziroma nadomestilo plače in vse dodatke po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 5. 2009 (bruto znesek 4.036,00 EUR), zmanjšano za plačo, ki jo tožnik prejema po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z delodajalcem Fakulteta za elektrotehniko (bruto znesek 2.125,20 EUR), plačati od bruto razlike plač vse prispevke in pripadajoče davke, razliko v neto plači pa nakazati na osebni račun tožnika, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti vsakega posamičnega mesečnega plačila po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 5. 2009 do plačila (5. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna namesto reintegracije v smislu 118. člena ZDR plačati denarno odškodnino v višini 18 povprečnih mesečnih plač, to je 72.648,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (6. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 597,00 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (1., 2. in 3. točko izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava v skladu z 2. in 3. točko prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek tožnika v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bistvo izredne odpovedi v tem, da obstajajo zakonski razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče je pritrdilo navedbam tožene stranke, da tožnik ni uspešno opravil poskusno delo in je zato tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved, vendar pa naj bi bila nezakonitost odpovedi podana v tem, da je tožniku hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponudila novo pogodbo za drugo delovno mesto za določen čas. Takšno stališče sodišča je napačno, posledično pa tudi odločitev, v izpodbijanem delu, nezakonita. Nesporno je, da je tožena stranka kot delodajalec nerodno oblikovala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je poimenovala kot sklep, hkrati pa je v njej tudi ponudila tožniku sodelovanje pri nekem drugem delu. Pomembno je, da je ponujena pogodba za novo delo predvidevala opravljanje povsem drugega dela, kot pogodba, ki se je odpovedovala. Ponujena pogodba ni predvidevala več delovnega razmerja, temveč civilno razmerje, na podlagi katerega bi tožnik poslovno sodeloval s toženo stranko pri razvoju določenih izdelkov. Stranki nista mogli nadaljevati delovnega razmerja v okviru delovnega mesta in delovnih obveznosti, za katere je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, vendar pa to ne pomeni, da stranki ne moreta sodelovati v neki drugi obliki, po končanem delovnem razmerju še naprej, s to razliko, da bi tožnik opravljal za toženo stranko neko drugo delo, izven delovnega procesa tožene stranke. Ne drži navedba sodišča, da je tožena stranka zatrjevala, da odnosi med strankama niso takšni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo možno. Tožnik ne more opravljati dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj se je tekom poskusne dobe izkazalo, da tega dela ni zmogel. Nek drug obseg dela, z drugačnimi nalogami, pa bi tožnik morebiti zmogel, zato je bilo predlagano poslovno sodelovanje pri razvoju. Ponudbo tožene stranke o sodelovanju s tožnikom je potrebno razlagati ravno v kombinaciji z obrazložitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno bi sicer pomenilo, da se delavec nikoli več ne more zaposliti pri delodajalcu, ki bi mu izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je pri izdaji sodbe napačno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, saj je napačno razlagalo določbe ZDR glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je odgovoril na pritožbo in prerekal navedbe tožene stranke v pritožbi ter predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Zoper zavrnilni del sodbe in stroške postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik se sicer strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ko ugotavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa meni, da je bila odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožnik poskusno delo opravil neuspešno in zlasti zato, ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s sklepom z dne 29. 9. 2009, podana že dne 30. 9. 2009, torej še preden je iztekel 8-dnevni pritožbeni rok, v katerem bi tožnik lahko ugovarjal negativni oceni o opravljenem poskusnem delu. Drži sicer dejstvo, da ZDR tega pogoja pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi neuspešno opravljenega dela posebej ne zahteva, vendar pa velja splošno pravilo, da sme delodajalec delavcu podeliti več pravic, kot mu gredo po zakonu, ki predvideva zgolj minimalno varstvo delavca (smiselna razlaga drugega odstavka 7. člena ZDR). Odločitev sodišča, da tožniku prizna le pravico do nadomestila plače za mesec oktober 2009, v višini 3.383,04 EUR bruto in ne v zahtevani višini 4.036,00 EUR bruto ter da se tožniku ne prizna razlika v tej plači in tisti, ki jo dejansko prejema po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni z novim delodajalcem je nezakonita, saj je s pogodbo o zaposlitvi bilo dogovorjeno, da bo tožnik le v času tri mesečne poskusne dobe prejemal plačo v nekoliko nižjem znesku, po poteku uspešno opravljene tri mesečne poskusne dobe, pa znesek 4.036,00 EUR. Ker je sodišče prisodilo tožniku nadomestilo plače za mesec oktober 2009, ki predstavlja četrti mesec zaposlitve, bi znesek nadomestila moral znašati toliko, kot bi znašala plača v tem mesecu, torej 4.036,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev obrazložilo s tem, da naj bi bil ta višji zahtevek predviden le za primer uspešno opravljene poskusne dobe, katere tožnik ni opravil uspešno, vendar pa je takšna obrazložitev v nasprotju z lastno ugotovitvijo sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Poleg tega, višina pripadajoče plače oziroma nadomestila plače, ne more biti odvisna od tega ali je tožnik našel novo zaposlitev oziroma ali je v sodnem postopku zahteval reintegracijo ali odškodnino. Višino plače namreč določa le pogodba o zaposlitvi, ki pa je določala plačo v višini 4.036,00 EUR bruto. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko tožniku ni priznalo pravice do izplačila razlike med plačo po prvotni pogodbi o zaposlitvi in plačo po pogodbi o zaposlitvi z novim delodajalcem. Tožnik, ki si je našel zaposlitev za določen čas in za plačo 2.125,20 EUR bruto je postavljen v slabši položaj kot, če se sploh ne bi zaposlil oziroma ne bi iskal zaposlitve. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč pomenil vzpostavitev vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi z učinkom za nazaj in nadomestitev vseh izgub, zlasti izgube na dohodku. Sodišče je pri svoji odločitvi tudi nepravilno tolmačilo 118. člena ZDR, ki po mnenju tožnika, z zgoraj navedenim, nima prav nobene zveze. Obširna sodna praksa namreč delavcu priznava pravico do nadomestila plače vse do odločitve sodišča prve stopnje, tudi v primerih, ko delavec uveljavlja odškodnino po 118. členu ZDR. Nezakonita pa je po mnenju pritožbe tudi odločitev sodišča, da v celoti zavrne odškodninski zahtevek tožnika, ko le-ta uveljavlja namesto vrnitve na delo odškodnino po 118. členu ZDR. Odškodninski zahtevek po 118. členu ZDR je sodišče, v konkretnem primeru, zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik svojega zahtevka ni posebej utemeljil oziroma je njegova utemeljitev, v smislu strahu pred mobbingom in ponovno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, nezadostna. Podlage za izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR namreč ne predstavlja odgovornost delodajalca za podano nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč sama ugotovitev sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tako napačno zahtevalo dokaz o temelju odškodninske odgovornosti, saj je temelj podan že s samim zakonom, v primeru, da sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo, da tožnik ni posredoval dokazov za obstoj bodoče premoženjske ali nepremoženjske škode, kot elementa odškodninske odgovornosti. Odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja odškodnino za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ima naravo posebne odškodnine. Višina odškodnine je po 118. členu ZDR, v skladu s sodno prakso, odvisna od starosti delavca, socialnega stanja delavca, možnosti druge zaposlitve itd.. V zvezi s temi okoliščinami pa je tožnik v zadostni meri pojasnil, da je izgubil zaposlitev, da preživlja družino, da sedaj prejema bistveno nižjo plačo ter ima sklenjeno pogodbo le za določen čas. Posledično tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka (točka 7 izreka).

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo napačna, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Delodajalec lahko delavcu, v skladu z določbo 4. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 do 103/2007) izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi, po 4. odstavku 125. člena ZDR je predhodna ugotovitev delodajalca, da delavec ni uspešno opravil poskusnega dela. Neuspešno opravljeno poskusno delo je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, brez odpovednega roka in z učinkom z vročitvijo odpovedi. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus ali je delavec, ki izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, operacij, sposoben opravljati delo in ustrezna pričakovanja od delodajalca, omogoča pa tudi delavcu, da oceni ali mu delo ustreza.

S pogodbo o zaposlitvi se delavec in delodajalec dogovorita (29. člen ZDR) o delovnem razmerju oziroma vrsti del, za katerega delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati. Upoštevati je potrebno, da mora delavec opravljati delo na takem delovnem mestu, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu (prvi odstavek 31. člena ZDR) ter upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR).

Tožnik je pri toženi stranki dne 27. 5. 2009 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za dela „produktni in projektni vodja“. Določeno je bilo trimesečno poskusno delo in določena je bila komisija za spremljanje poskusnega dela v sestavi Z.M., P.Š. in I.P.. Tožnik je z delom pričel 1. 7. 2009 in poskusna doba se je iztekla 30. 9. 2009. Tožena stranka je nato s sklepom št. 056/2009 z dne 29. 9. 2009 ugotovila, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela, zato mu pogodba o zaposlitvi preneha dne 30. 9. 2009. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo člane komisije, ki je spremljala poskusno delo tožnika in na podlagi prepričljivih izpovedi prič zaključilo, da je komisija za oceno poskusnega dela, ob upoštevanju pričakovanj tožene stranke, pravilno ocenila rezultate poskusnega dela tako, da tožnik ne ustreza pričakovanjem tožene stranke. Vendar pa je v nadaljevanju sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je neuspešno opravljeno poskusno delo lahko zakonit razlog za izredno odpoved le v primeru, če se istočasno ugotovi, da ni možno nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če hoče nadaljevati delovno razmerje. Neuspešno opravljeno poskusno delo je torej razlog za izredno odpoved delodajalca (četrti odstavek 125. člena ZDR in 6. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) in v tem primeru delavec ni upravičen do odpovednega roka, kar pomeni, da mu delovno razmerje preneha z dnem vročitve odpovedi. Zato je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da niso obstajali vsi razlogi za zakonito izredno odpoved, ker tožena stranka ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Navedeno stališče sodišča prve stopnje pa je, kot je že obrazložilo pritožbeno sodišče, napačno in v nasprotju z namenom instituta poskusnega dela.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo.

V skladu z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) krije svoje stroške postopka na prvi stopnji tožena stranka sama, čeprav je v postopku uspela. V petem odstavku citiranega člena zakon določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem postopka zlorabil procesne pravice, kar pa v sporni zadevi ni bilo dokazano.

K pritožbi tožnika: V posledici ugotovitve, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 29. 9. 2009 zakonita je tožniku tudi zakonito prenehalo delovno razmerje dne 30. 9. 2009, zato tožnik ni upravičen do plače za mesec oktober 2009, zato je tudi neutemeljena pritožba tožnika v zvezi z višino nadomestila plače za mesec oktober 2009 in pa v zvezi z zahtevkom tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 11. 2009 do izdaje sodbe obračunati plačo oziroma nadomestilo plače ter vse dodatke po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 5. 2009, zmanjšano za plačo, ki jo tožeča stranka prejema po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z delodajalcem F. Prav tako je v celoti neutemeljena pritožba tožnika v zvezi z odškodninskim zahtevkom po 118. členu ZDR, ki ga je sodišče zavrnilo, saj tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, nezakonito.

Glede na to, da tožnik s svojo tožbo in svojo pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi svoje stroške postopka na prvi stopnji in pritožbeni stopnji sam. Prav tako odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, zato je pritožbeno sodišče te stroške na podlagi 155. člena ZPP ni štelo za potrebne in jih ni priznalo.