Jedro

Dokazni predlog mora biti podan določno, pri čemer mora stranka navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Navedba obdolženca, da zagovor v določenem delu lahko potrdi njegov sošolec, ne more šteti za dokazni predlog.

Izrek

Zahteva obsojenega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil D.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je določena kazen dveh mesecev zapora ter preizkusna doba eno leto. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovancu povrniti škodo v višini 30.520,00 SIT ter ga oprostilo plačila stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo obsojenčevo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo povprečnine v višini 100.000,00 SIT.

2. Obsojenec je dne 1.8.2006 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršenja "osnovne človekove pravice do pravične obrambe zoper obtožbo" in "neskladnosti na glavni obravnavi in v zapisniku." Vložnik navaja, da pri ugotavljanju dejanskega stanja ni bila upoštevana njegova obramba oziroma izjava, da lahko njegovo zgodbo potrdita dve priči, kar je izjavil v pisnem zagovoru, ki ga sodišče ni upoštevalo. Sodišče tudi ni upoštevalo neskladnosti med izpovedjo oškodovanca in podanimi dejstvi. Nadalje ni bil upoštevan dokaz, da vložnik ni držal v rokah paketa, saj med zavarovanimi sledmi papilarnih linij z embalaže in njegovimi prstnimi odtisi niso našli identičnosti. Vložnik opozarja tudi na napako v zapisniku o glavni obravnavi, saj je v njem zapisano, da lahko njegovo zgodbo potrdi sošolec, čeprav je vložnik izjavil, da lahko njegovo zgodbo potrdita dva sošolca. Izjave oškodovanca ni mogoče obravnavati kot verodostojno, saj jo je spreminjal. Po mnenju vložnika ne obstajajo dokazi, da je očitano dejanje res storil. Vložnik zaključuje vlogo z navajanjem svoje premoženjske in socialne situacije, zaradi katere je prisiljen to izredno pravno sredstvo vložiti sam, brez pravne pomoči. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitev pravice do obrambe ni podana, saj obsojenec v postopku ni podal dokaznega predloga za zaslišanje prič, ki bi potrdile njegov zagovor. Tudi sicer zaslišanje teh prič ne bi moglo vplivati na zakonitost sodbe, saj je sodišče svojo odločitev oprlo na ostale prepričljive dokaze. Ostale vložnikove navedbe pa pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

4. Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe in se pri tem sklicuje na določbo 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, po kateri ima vsakdo, ki je obtožen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Skladno z določbo tretjega odstavka 16. člena ZKP ima obdolženec v kazenskem postopku pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Uveljavljana kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga bi bila podana, če bi sodišče zavrnilo predlog za sprejem materialnopravno relevantnega dokaza, katerega relevantnost in možnost izvedbe sta izkazani z zadostno stopnjo verjetnosti, oziroma če bi sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo tak dokazni predlog. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.11.2005, vložnik, ki je bil posebej opozorjen, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo, v postopku na prvi stopnji ni podal nobenega dokaznega predloga, tako da sodišče prve stopnje njegovega predloga sploh ni moglo zavrniti in s tem kršiti pravice obsojenca do učinkovite obrambe.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (npr. sodbe I Ips 305/2000, I Ips 263/2001, I Ips 78/2003), da mora biti dokazni predlog podan določno, pri čemer mora stranka navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Obsojeni je v okviru zagovora navajal, da je bil na ta dan na fakulteti, kjer je imel kot redni študent predavanja, kar lahko potrdi njegov sošolec. Taka navedba obsojenca ne more šteti kot dokazni predlog, temveč zgolj kot navedba, s katero obdolženi utrjuje svoj zagovor. Obsojeni namreč ni navedel niti imena in naslova sošolca, na katerega se je skliceval, niti ni predlagal, naj se ta sošolec zasliši kot priča v kazenskem postopku. Imena sošolcev, ki naj bi potrdili njegovo izpoved, je zapisal šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Potrebno je pritrditi stališču sodišča druge stopnje, ki je glede na enake pritožbene navedbe pojasnilo, da sodišče zatrjevane kršitve ne bi storilo, tudi če bi tak dokazni predlog - ki bi bil podan - zavrnilo. Oškodovanec si je zapisal registrsko številko obsojenčevega vozila skoraj v celoti in je na fotografijah in na glavni obravnavi obsojenca zanesljivo prepoznal. Mobitelov izpisek telefonskega prometa za telefonsko številko, preko katere je oškodovanec komuniciral s prodajalcem, izkazuje, da je navedeno telefonsko številko uporabljal prav obsojeni. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) presodilo, da so odločilna dejstva dovolj razjasnjena in da ni potrebno trditev zagovora po uradni dolžnosti preverjati z drugimi dokazi v korist obsojenca. Presoja izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo vsa za pravilno razsojo odločilna dejstva, je izkustveno sprejemljiva in razumno obrazložena. Sodišče ni postopalo v nasprotju s svojimi dolžnostmi iz 17. člena in drugega odstavka 299. člena ZKP, saj je objektivno ugotovilo vsa dejstva, na katera je oprlo zaključek, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje.

5. Z navajanjem neskladij v izpovedbi oškodovanca, ki naj bi svojo izjavo spreminjal, izraža vložnik dvom v verodostojnost in prepričljivost oškodovančeve izpovedi ter napada dokazno oceno sodišča, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na dejansko stanje se prav tako nanašajo trditve v zvezi z razliko med voziloma znamke S.L. in znamke H.C., dejstvom, da tudi ostali prebivalci B. prodajajo stvari preko internetnega portala B.com, ter nepravilnosti v zapisniku z glavne obravnave. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato vložnik s temi navedbami ne more uspeti.

6. Vložnik opozarja tudi na napako v zapisniku o glavni obravnavi, ker naj bi dejansko izjavil, da lahko njegovo zgodbo potrdita dva sošolca, zapisano pa je, da je izjavil, da lahko njegovo zgodbo potrdi sošolec. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti svoj preizkus omeji zgolj na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zahtevi vložnik ne pojasni, kakšno kršitev uveljavlja s temi izvajanji, niti zakaj bi navedena kršitev, če bi bila podana, vplivala na zakonitost sodbe, zato sodišče te navedbe vložnika ni preizkušalo.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane. Zato je na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo obsojenega D.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).