Jedro

višina odškodnine - 67 letni oškodovanec

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem stavku spremeni tako, da se znesek 900.000,00 SIT nadomesti z zneskom: 500.000,00 (petstotisoč) SIT. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 400.000,00 SIT z zahtevanimi obrestmi se zavrne. Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v drugem odstavku (stroški postopka) potrdi.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 50.160,00 (petdesettisočstošestdeset) SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejem sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku še 900.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki teko v višini obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM, za čas od 19.5.2003 do 8.4.2004, odtlej dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15 dneh. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 262.614,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005 do plačila, v 15 dneh. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v zvezi s prometno nezgodo dne 17.10.2002, v kateri je tožnik pretrpel zvin vratne hrbtenice.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter jo izpodbija v delu, ki se nanaša na odškodnino nad zneskom 500.000,00 SIT ter v odločitvi o pravdnih stroških. Sklicuje se na pritožbo, ki jo je vložila že zoper sodbo z dne 8.4.2004. Predčasnega poslabšanja obstoječih bolezenskih sprememb ni mogoče v celoti v odškodninskem smislu naprtiti povzročitelju poškodbe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odškodnina previsoka. Če je v prisojenem znesku upoštevano, da res le 70% tožnikovih težav izvira iz prometne nezgode, pomeni, da je sodišče vse težave ocenilo na znesek 1.285.000,00 SIT. V smislu individualizacije odškodnine je treba kot izhodišče vzeti konkretnega oškodovanca. Tožnik je bil ob nezgodi star 67 let, ob izdaji sodbe pa je bil star 70 let. Njegovo zdravje je bilo že pred poškodbo močno okrnjeno iz drugih vzrokov. Glede na starost je pri tožniku z izkazanimi zdravstvenimi težavami zanesljivo obstojalo določeno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dodatne medicinske dokumentacije, predložene na obravnavi 14.4.2005 in spregledalo diagnoze na izvidu z dne 29.3.2005. Pravična odškodnina je največ 500.000,00 SIT. Ob upoštevanju pritožbe je treba zmanjšati uspeh tožnika v pravdi, zato je treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba je utemeljena, kolikor gre za odločitev o stvari sami. Ni utemeljena, kolikor gre za odločitev o stroških postopka.

Pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo, kamor spada tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je med drugim odškodnino treba individualizirati. To pomeni, da jo je treba odmeriti glede na konkretnega oškodovanca. Treba je upoštevati tudi okoliščine primera, pa tudi druge podobne primere. Ko gre za vprašanje, ali je sodišče prve stopnje prav upoštevalo tudi tožnikovo zdravstveno stanje, pritožbeno sodišče nima pomislekov. Tiste degenerativne spremembe, ki se pred škodnim dogodkom niso manifestirale, ne morejo imeti vpliva na višino odškodnine. Spadajo v sklop okoliščin, ki jih je treba upoštevati v konkretnem primeru. Tožnik kot konkreten oškodovanec je imel določene značilnosti, te pa ne morejo vplivati na višino odškodnine tako, da bi bila zaradi teh značilnosti odškodnina nižja. Ko pa gre za degenerativne spremembe, ki so se manifestirale že pred škodnim dogodkom, škodni dogodek pa je situcijo poslabšal, pa vseh težav v zvezi s tem ni mogoče naprtiti toženi stranki. Tudi zgolj matematičen izračun ne more biti uporaben glede na zgoraj povedano. Ni sicer mogoče izključiti takega načina, vendar le kot eno od pomagal, ne pa element, ki bi bil odločilnega pomena. Po določbi 1. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ, je namreč med drugim tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti treba upoštevati okoliščine primera. Zgolj z matematičnimi metodami torej pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče priti do pravilnih rezultatov. Pritožba tudi nima prav, ko se sklicuje na dodatno medicinsko dokumentacijo, ki je bila predložena na glavni obravnavi 14.4.2005. Dokumentacijo je predložila tožeča stranka, tožena stranka pa v zvezi s tem ni postavila nikakršnih trditev. To kar trdi v pritožbi, predstavlja nedovoljeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ne glede na vse povedano pa je upoštevaje že navedeni 1. odstavek 200. člena ZOR tudi po prepričanju pritožbenega sodišča znesek 500.000,00 SIT, ki ga v pritožbi ponuja tožena stranka, tisti znesek odškodnine, ki ustreza konkretnim okoliščinam primera in konkretnemu oškodovancu, upoštevaje tudi druge podobne primere v sodni praksi.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je anatomska posledica pri tožniku zarasel zvin vratne hrbtenice, kot trajna posledica pa omejena gibljivost le-te. Upoštevati je torej treba, da je omejeno gibljivost v manjši meri povzročila tudi degenerativna sprememba hrbtenice, ki se je pokazala že pred poškodbo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšne omejitve so nastale pri tožniku zaradi omejene gibljivosti hrbtenice. Nedvomno je bil tožnik razmeroma aktiven človek, upoštevaje vse dejavnosti, s katerimi se je ukvarjal pred nesrečo. Vendar pa je bil tožnik ob nezgodi že prileten (67 let) in že po naravi stvari ni mogoče pričakovati, da bo z leti ohranil enako stopnjo aktivnosti, ne glede na poškodbo. V tem delu ima pritožba prav. Pritožbeno sodišče zato šteje, da znesek 500.000,00 SIT v celoti ustreza standardu pravične odškodnine v konkretnem primeru. Z navedenim zneskom bo v zadostni meri zadoščeno njegovi prizadetosti zaradi povzročene nepremoženjske škode, ki se kaže v zmanjšanju življenjske aktivnosti.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da odškodnina znaša 500.000,00 SIT, preostanek zahtevka v višini 400.000,00 SIT z zahtevanimi obrestmi pa je zavrnilo. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, materialno pravo pa je napačno uporabilo, ko je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 900.000,00 SIT. Odločitev o spremembi sodbe temelji na 4. točki 358. člena ZPP.

Po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče odločiti o vseh stroških postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da ni razlogov za spremembo odločitve o stroških v postopku na prvi stopnji, kajti zaradi tega, ker je bila prisojena nižja odškodnina, niso nastali posebni stroški (primerjaj 3. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznalo pritožbene stroške v skladu s predlogom in Odvetniško tarifo, medtem ko stroški takse za pritožbo niso izkazani, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ni priznalo. Priznalo je skladno s predlogom 375 točk za sestavo pritožbe in 5 točk za manipulativne in poštne stroške torej skupaj 380 točk in 20% DDV, med tem ko ni priznalo 50 točk za pregled sodbe in posvet s stranko, kajti to je že upoštevano pri stroških sestave pritožbe. Skupaj gre za 50.160,00 SIT, to pa je znesek, ki ga mora tožnik povrniti toženi stranki skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, ki pa lahko tečejo šele po izteku paricijskega roka.