Jedro

Sprememba sistemizacije, to je ukinitev posameznih oddelkov oziroma sektorjev in v zvezi s tem delovnega mesta tožnice, predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) z dne 12. 10. 2009; plačilo odškodnine v skladu s 118. členom ZDR v višini 115.414,00 EUR (18-kratnik tožničine zadnje plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje dalje (do plačila); obračun in izplačilo razlike v plači med plačo, ki jo dejansko prejema in plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, prijavo v socialna zavarovanja ter po plačilu ustreznih davkov in prispevkov plačilo neto razlik v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dneva odločitve sodišča na prvi stopnji; povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je nekritično verjelo priči M.K. v zvezi s presojo, ali je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ter zavzelo stališče, da je poslovni razlog podan in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, nastopil pa je zato, ker je bila sprejeta nova organizacijska struktura tožene stranke, v okviru katere je bil ukinjen sektor Založništvo učbenikov. Sodišče bi moralo dopustiti in toženi stranki naložiti predložitev Analize poslovanja sektorja Založništvo učbenikov ter izkaz uspeha za poslovanje Založništvo učbenikov za 5 let nazaj, kot je to zahtevala tožeča stranka. To bi bil odločilni dokaz, ki bi lahko izpodbil zatrjevan razlog odpovedi tožene stranke in sicer marketinško programski razlog, razlog smotrnosti ter učinkovitosti. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da je bila pred spremembo v organizaciji in sistemizaciji izdelana analiza poslovanja dela založništva učbenikov, ki ga je vodila tožnica in se je nanjo v pogovorih s tožnico skliceval tudi predsednik uprave P.T., tožnici pa te analize niso hoteli pokazati, čeprav je zanjo zaprosila. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo zapisala, da ne obstaja. Analiza poslovanja M.K., pripravljena septembra 2009, kaže na uspešnost dela na področju učbenikov, rast prometa v zadnjih letih in dejstvo, da recesija tega področja ni tako prizadela, kar pomeni, da zatrjevani razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni podan, zlasti ker ne držijo navedbe v analizi o problemu slabega vzdušja v učbeniškem založništvu, pogostih bolniških odsotnostih in fluktuaciji kadrov, zaradi česar je M.K. kot možno strategijo navedel zamenjavo vodstvenega kadra in združitev s sektorjem revij. Tožeča stranka se strinja, da je organizacija delodajalca v celoti v pristojnosti delodajalca, vendar meni, da morajo biti razlogi za redno odpoved vsebinski in ne zadostuje zgolj formalna reorganizacija, ki ima za cilj le odpoved pogodbe o zaposlitvi dvema delavkama (tožeči stranki in J.P.). Dejansko potreba po delu tožeče stranke ni prenehala, ker še vedno obstaja v praktično nespremenjenem obsegu in vsebini, na kar kaže tudi nova pogodba o zaposlitvi za praktično po vsebini enako delovno mesto za 1/3 nižjo plačo od tiste, ki jo je tožnica imela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. M.K. je tako tožnici kot sodelavki J.P. (direktorici ...) ustno povedal, da jih ne želi več videti in naj si v roku treh mesecev poiščeta novi službi, ker pa nista želeli oditi, je bila izvedena sporna reorganizacija, katere edini namen je bil, da se tožena stranka znebi tožnice in J.P. Reorganizacije je bila pri toženi stranki formalno izvedena, kar pa ni zadosten dokaz, da je zakonski razlog za redno odpoved utemeljen, saj mora biti poslovni razlog tudi vsebinsko dejansko izkazan. Razen pri tožnici in J.P., ki sta prejeli novi pogodbi za nižjo plačo za delovna mesta enake vsebine, ni izkazano, da bi se masa za plače in število zaposlenih zmanjšalo, kar naj bi bil cilj reorganizacije. Sodišče je sicer presodila, da ne gre za šikaniranje niti pri tožnici niti pri J.P., vendar pa je po mnenju tožnice prav grožnja M.K., ki jo je priča J.P. potrdila, dejanski razlog odpovedi, ki je v tem, da se je M.K. želel tožnice in J.P. znebiti, ker z njima ni več želel sodelovati iz osebnih razlogov, kar je graje vredno ravnanje, ki je na podlagi 6. in 6.a člena ZDR prepovedano.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je predlagani dokaz z vpogledom v uspeh poslovanja sektorja Založništvo učbenikov za pet let nazaj povsem nepotreben, saj je bila odpoved podana iz poslovnega razloga in ne iz krivdnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Kakšna posebna analiza delovanja sektorja Z.U. ni bila pripravljena in tak dokument ne obstaja, analiza, pripravljena s strani M.K., pa je bila pripravljena za celotno področje založništva pri toženi stranki. Tožničino delovno mesto je ukinjeno, zato ni jasno, kako naj bi tožnica z delom nadaljevala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Ne držijo navedbe tožnice, da je ponujeno delovno mesto po vsebini enako kot delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Zaključki sodišča s tem v zvezi so pravilni in skladni z listinskimi in drugimi dokazi, zlasti zaslišanjem M.K. in J.P.. Tožena stranka je reorganizacijo dejansko izvedla na vseh področjih svojega poslovanja, ne le na področju založništva, ampak tudi na področju marketinga in prodaje, financ in računovodstva, tožnici pa je celo ponudila drugo delo, zato očitno ni šlo za to, da bi se z reorganizacijo le želela znebiti tožnice. Navedbe o domnevnih grožnjah M.K. tožnici je tožnica tekom postopka sama spreminjala, šikaniranja pa ne more dokazovati z neutemeljenimi pavšalnimi navedbami.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Tožena stranka je tožnici dne 12. 10. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ker je zaradi organizacijskih oz. strukturnih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „direktorica sektorja Z.U.“. Ugotovilo je, da je tožena stranka z dnem 7. 10. 2009 uveljavila sprejete spremembe organiziranosti in sistemizacije delovnih mest oz. novo organizacijsko strukturo, v okviru katere je bil ukinjen sektor Z.U. in posledično tožničino delovno mesto direktorice tega sektorja. Zato je bila tožnici utemeljeno redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je dokazan resen oz. utemeljen poslovni razlog, to je organizacijski oziroma strukturni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Organizacijske spremembe pri toženi stranki so bile, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje zlasti z zaslišanjem priče M.K., glavnega urednika tožene stranke, ki je bil zadolžen za izvedbo reorganizacije založništva tožene stranke, potrebne zlasti zaradi zagotovitve večje učinkovitosti poslovanja, ter iz stroškovnega vidika, s ciljem, da se zmanjša število zaposlenih, zlasti direktorskih mest, ter zmanjša masa za plače. Pravilna je ugotovitev, da je sprememba sistemizacije, to je ukinitev posameznih oddelkov oz. sektorjev ter v povezavi s tem delovnega mesta tožnice utemeljen poslovni razlog v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji – ZDR). Ocena, kako bo organiziral delo, kakor tudi odločanje o potrebnosti sprememb v notranji organizaciji oz. o številu izvajalcev in razporejanju nalog na posamezna delovna mesta, je v pristojnosti delodajalca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo s strani tožnice predlagani dokaz, to je pridobitev analize poslovanja Založništva učbenikov ter izkaz uspeha poslovanja za petletno obdobje, na katerega se sklicuje tudi v pritožbi, saj je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev tudi po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri razčiščeno z izvedenimi dokazi. Pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnica s tem, ko ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, šikanirana, pa so preveč pavšalne in jih v postopku na prvi stopnji izvedeni dokazi nikakor ne potrjujejo. Zlasti ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi „grožnje“ s strani M.K. predstavljale nedopustno in prepovedano ravnanje, s katerim se krši prepoved diskriminacije, ter prepoved nadlegovanja oz. trpinčenja na delovnem mestu iz 6. ter 6.a člena ZDR, saj za tak zaključek ni nobenega resnega argumenta. Neutemeljene so tudi trditve pritožbe, da je bila reorganizacija izvedena le formalno in da zanjo niso obstajali vsebinski razlogi, ampak je bil njen edini namen ta, da se tožena stranka znebi tožnice kot direktorice sektorja in njene sodelavke J.P.. S tem v zvezi je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pri toženi stranki izvedena obširna reorganizacija, z ukinitvami več delovnih mest, organizacijskih enot ter ustanavljanjem novih delovnih mest in novih organizacijskih struktur na vseh področjih delovanja tožene stranke, kar vsekakor dokazuje, da ni šlo le za formalno reorganizacijo. Delovno mesto, ki je bilo tožnici ponujeno z novo pogodbo o zaposlitvi, naj bi bilo potrditvah pritožbe po vsebini skoraj povsem enako kot njeno ukinjeno delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kar naj bi prav tako dokazovalo, da je reorganizacija le formalna. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki je podrobno analiziralo in obrazložilo razlike med delovnima mestoma glede na predložene opise del in nalog delovnega mesta vodje službe U. in delovnega mesta direktor sektorja Z.U. ter pri tem upoštevalo tudi izpovedi zaslišanih prič J.P. in M.K.. Pritožba oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je svojo odločitev oprlo na izpoved priče M.K., vendar neutemeljeno, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenega utemeljenega razloga, da ne bi verjelo izpovedi priče M.K. oz. da bi dvomilo v njeno verodostojnost. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi zakonita ter s tem v zvezi zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. člen ZPP).