Jedro

Okoliščina, da sodišče pri ugotavljanju obstoja zatrjevanih pravno-relevantnih dejstev ni vezano na nobena dokazna pravila oziroma omejitve (kar je vsebina načela „proste presoje dokazov“), strank ne odvezuje dolžnosti, da za dejstva, ki jih zatrjujejo, predložijo ustrezne (prepričljive) dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7.10.2013: - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim sta dolžni toženki tožnikoma plačati odškodnino v znesku 41.714,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka); - tožnikoma naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženke v višini 2.946,45 EUR (II. točka izreka); - tožnikoma naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugotoženke v višini 1.967,25 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka oziroma novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj bi v obrazložitvi zapisalo, da emisije, ki jih zatrjujeta tožnika in ki naj bi pripeljale do škode, niso presegle običajne meje. Pri tem pa iz sodbe ni razvidno, kaj sodišče šteje za običajno mejo. V konkretnem primeru so mimo objekta tožnikov tako rekoč noč in dan več let zapored vozili težki tovornjaki naloženi s kamnitim granulatom. Tonaža je letno šla v več sto tisoč ton in celo preko milijon ton. Tožnika se zato sprašujeta, ali je taka količina prometa in taka obremenitev lokalne ceste res običajna emisija. Dolžnost sodišča bi bila, da jasno pove, kje je meja med običajno in prekomerno emisijo, česar pa iz sodbe ni moč razbrati. To pomeni, da o bistvenem vprašanju sodba nima nobenih razlogov. S sklepom z dne 30.11.2012 je sodišče Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo iz Ljubljane naložilo, da njeni strokovnjaki predvidoma tudi s področja geomehanike, geofizike, rudarstva...., opravijo ogled nepremičnine tožnikov in nato skušajo odgovoriti na zastavljena vprašanja. Takega naročila pa se izvedeniška institucija ni držala, saj ni opravila niti ogleda objekta niti ni angažirala strokovnjakov za posamezna področja, ki bi lahko v konkretnem primeru vsak s svojega področja podali mnenje. Izvedenca, ki sta na nalogi delala, objekta nista videla, zato so ugotovitve v izvedeniškem mnenju le teoretične predpostavke. Predlogi, ki jih pri tem podaja sporno izvedeniško mnenje, so neživljenjski in praktično neizvedljivi. Izvedeniške ugotovitve se poleg tega opirajo na nekatere meritve, ki sta jih pribavili toženki, ki pa jih tožnika ne sprejemata. Stališče izvedencev, ki sta mnenji pripravljala, da bi ogled predstavljal le nepotreben stroške, ni pravilno. Še posebej problematičen pa je zaključek, da tudi sicer odgovori ne bi bili drugačni. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da na podlagi proste ocene dokazov ne more ugotoviti, ali so vibracije dosegle dopustno mejo, čeprav pa v isti sapi nato navede, da so vibracije v spornem obdobju nedvomno obstajale, le da ni dokazan mejni prag za vzročno zvezo. Sodišče bi moralo izvedeniško institucijo seznaniti s pripombami, ki sta jih na mnenje podala tožnika in jo pozvati, da glede teh pripomb zavzame stališče. Predvsem pa bi moralo vztrajati, da se izvedeniško mnenje opravi v takem obsegu, kot ga je s svojim sklepom instituciji tudi naložilo. Če bi izvedeniška institucija angažirala strokovnjaka s področja geomehanike in geofizike, bi po mnenju tožnikov brez osemnajst mesečnega monitoringa dobili odgovor na vprašanje vzročne zveze med povzročenimi vibracijami in poškodbami na objektu. Prevoza takšnih količin materiala s štirideset tonskimi tovornjaki po cesti, ki še zdaleč ni bila primerna takemu ostremu pritisku in tonaži, kar kaže tudi dejstvo, da je drugotožena stranka kasneje, ko je tožnikoma škoda na objektu že nastala, postavila primerno prometno signalizacijo, pa seveda ni moč šteti za običajno emisijo. Zato ugotovitev sodišča, da je izvedeniško mnenje korektno, ni pravilna, saj to temelji na teoretičnih izhodiščih, ne pa na dejstvih.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (glej 7. točko obrazložitve) pravilno pojasnilo, da bi bila tožnika z ozirom na splošno koristno naravo dejavnosti toženk (zaradi katerih naj bi tožnika utrpela škodo) v skladu z določbo tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (1) upravičena „kvečjemu“ do povrnitve odškodnine za tisto škodo, ki je v relevantnem obdobju presegala običajne meje. Na tej podlagi pa je potem v nadaljevanju upoštevaje ugotovitve, razvidne iz (v predmetnem postopku) dne 28.2.2013 s strani Fakultete za gradbenštvo in geodezijo izdelanega izvedenskega mnenja, obrazložilo tudi, kateri kriterij (vrednost) je v konkretnem primeru relevanten za presojo, ali je tresenje (vibracije) v obravnavanem obdobju prekoračilo običajne meje. To naj bi bila vrednost iz standarda DIN 4150-3 (ki opredeljuje mejne vrednosti za presojo učinkov kratkotrajnih stresanj na spomeniško zaščitene stavbe). Zato pritožbeni očitek, da iz sodbe ni razvidno, kaj sodišče prve stopnje šteje za običajno mejo, nikakor ne drži. V okviru 10. - 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (predvsem pa v točki 10)(2) je namreč kriterij relevanten za ugotavljanje, ali so bile v konkretnem primeru presežene mejne vrednosti (pri čemer se je, kot je bilo predhodno poudarjeno, sodišče prve stopnje v prvi vrsti oprlo na ugotovitve, razvidne iz omenjenega izvedenskega mnenja), jasno in natančno obrazložen. Za ugotovitev, ali je bila ta mejna vrednost v relevantnem obdobju prekoračena, pa bi bilo potrebno (kot to prav tako nakazuje že izvedensko mnenje) opraviti predhodne meritve oziroma monitoring. Ker ta s strani tožnikov ni bil predlagan (ob tem, da bi bil zaradi spremenjenih razmer tudi sicer težko izvedljiv), pa odgovora na vprašanje, ali je bila omenjena mejna vrednost v relevantnem obdobju prekoračena, ni bilo moč podati (3). Vsekakor pa ne drži, kot to neupravičeno očita pritožba, da sodba o tem bistvenem vprašanju nima ugotovitev oziroma razlogov. Pritožbeno navajanje, da naj bi šla tonaža tovornjakov, ki so tekom let vozili mimo objekta v 100.000 in celo preko milijon ton, pa je ne samo nova in posledično neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP (4)), ampak tudi sicer sama po sebi nerelevantna, saj kot taka nič ne pove o dejanskem vzroku (5) za zatrjevano nastalo škodo (6).

6. Slediti ni moč niti pritožbenemu očitku, da se v postopku angažirana izvedeniška institucija ni držala naročila sodišča, češ da s strani njenih predstavnikov ni bil opravljen ogled objekta, prav tako pa ni angažirala strokovnjakov za posamezna področja, ki bi lahko v konkretnem primeru vsak s svojega področja podal mnenje (po (povsem neobrazloženem/nekonkretiziranem) pritožbenem stališču naj bi angažiranje strokovnjakov s področja geomehanike in geofizike tudi brez oprave 18-mesečnega monitoringa pomagalo odgovoriti na vprašanje vzročne zveze). Tožnika teh „pomislekov“ oziroma ugovorov v postopku na prvi stopnji nikoli nista podala (niti v svojih pripombah na izvedensko mnenje z dne 22.4.2013, v katerih sta sodišče prve stopnje „opozorila“ predvsem na „možnost“, da odloči na podlagi proste presoje dokazov), zaradi česar je omenjanje teh domnevnih procesnih kršitev (7) šele sedaj v pritožbi prepozno in posledično neupoštevno (286. b člen ZPP). Tudi sicer je ostalo popolnoma neobrazloženo (nekonkretizirano), zakaj in kako naj bi te domnevne „pomanjkljivosti“ vplivale na pravilnost samih iz mnenja razvidnih ugotovitev (8). Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 30.11.2012 (v I. točki izreka), s katerim je izvedensko delo zaupalo Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, res naročilo, da naj se izdelava mnenja (predvidoma) naloži tudi njenim strokovnjakom s področja geomehanike, geofizike in rudarstva..... Vendar pa izvedenca, ki sta za izvedensko institucijo izvedensko mnenje izdelala (9), nikjer nista navedla, da bi bilo za odgovore na zastavljena vprašanja potrebno angažirati še izvedenca kakšne druge stroke (bodisi iz njune bodisi iz druge institucije). Če bi bilo to potrebno, ne gre dvomiti, da bi to navedla. Obravnavani očitek je torej tudi sicer popolnoma neprepričljiv. Povsem enako velja glede očitka, da izvedenca, ki sta mnenje izdelala, nista opravila ogleda, zaradi česar naj bi bile njune ugotovitve zgolj teoretične predpostavke. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da dodaten ogled nepremičnine s strani obeh izvedencev (glede na njuno strokovno znanje in dokumentacijo, ki se je nahajala v spisu) ni bil potreben (njuni odgovori ne bi bili nič drugačni) in bi predstavljal le dodaten finančni strošek. Pavšalno ugovarjanje temu pojasnilu (10) pač ne prepriča. 7. Sodišče prve stopnje je (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) jasno navedlo, da na podlagi „proste ocene dokazov“ (kot sta to tožnika predlagala v svoji zadnji pripravljalni vlogi) ne more ugotoviti, ali so v relevantnem obdobju vibracije, ki so nedvomno obstajale, presegale dopustno mejo. V tej ugotovitvi ni prav nobenega protislovja, kot poskušata to v pritožbi prikazati tožnika. Da bi uspela s svojim zahtevkom, sta bila v skladu z dokaznim bremenom (zgolj in samo) onadva dolžna ponuditi dokaze oziroma dokazati svojo trditev o prekomernosti imisij (to je okoliščino, da je šlo za škodo, ki je presegala običajne meje), a v tem nista bila uspešna. Okoliščina, da sodišče pri ugotavljanju obstoja zatrjevanih pravno-relevantnih dejstev ni vezano na nobena dokazna pravila oziroma omejitve (kar je vsebina načela „proste presoje dokazov“), seveda strank ne odvezujejo dolžnosti, da za dejstva, ki jih zatrjujejo, predložijo ustrezne (prepričljive) dokaze (11). Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da sta tožnika v svoji vlogi z dne 22.4.2013 (pripombe na izvedeniško mnenje) zgolj polemizirala z izvedeniškim mnenjem in nista nista zahtevala njegove dopolnitve ali angažiranja drugega izvedenca. Pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedeniško institucijo seznaniti z njunimi pripombami, zato samo po sebi ne prepriča. Tudi sicer je tako navajanje (sedaj šele v pritožbi) neupoštevno, saj tožnika te domnevne opustitve sodišča v postopku na prvi stopnji nikoli nista grajala (286.b člen ZPP).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo pritožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(2) V kateri je pojasnilo, da naj bi bilo (glede na izvedensko mnenje) zaradi velikega števila možnih vplivov, ki so lahko vplivali na obstoječe stanje 170 let starega objekta z vidnimi poškodbami, najbolj ekonomično izhodišče za odločitev omenjeni standard DIN 4150-3. (3) Zaradi neizvedbe monitoringa je izvedensko mnenje res ostalo „teoretično“ (kot to navajata pritožnika), še zdaleč pa to ne pomeni, da bi bilo neobrazloženo ali pavšalno. Izhodišča in kriteriji za ugotavljanje prekomernosti imisij so natančno in konkretno obdelani. Zato je ocena sodišča prve stopnje, da je mnenje (strokovno) korektno, povsem na mestu.

(4) Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(5) Ob tem, da naj bi bilo glede na izvedensko mnenje teh možnih vzrokov (vplivov) veliko.

(6) Enako velja za pritožbeni argument, češ da naj bi na prekomerno imisijo kazalo že samo dejstvo, da je drugotoženka kasneje (ko je tožnikoma škoda na objektu že nastala) postavila primerno prometno signalizacijo.

(7) Čeprav očitek namenjata neposredno angažirani izvedeniški instituciji, pa je ta lahko relevanten le kot (smiseln) očitek sodišču prve stopnje, da je pri izvedbi omenjenega dokaza kršilo procesne določbe.

(8) Neobrazložena (nekonkretizirana) je tudi pritožbena trditev, da ugotovitve izvedencev opirajo na nekatere meritve, ki sta jih pribavili toženki in ki jih tožnika ne sprejemata.

(9) Eden od njiju je bila predstojnica Katedre za preizkušanje materialov in konstrukcij.

(10) Enako velja glede nasprotovanja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izvedeniško mnenje korektno.

(11) V konkretnem primeru tudi ni bilo moč uporabiti odločanja po prostem preudarku iz 216. člena ZPP, saj „težava“ ni bila pri ugotavljanju višine odškodnine, za katero bi bilo predhodno ugotovljeno, da stranki gre, ampak že samega odškodninskega temelja (in sicer obstoja vzročne zveze).