Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z naziranjem sodišča prve stopnje, da materialno pravno toženčeve odgovornosti predstavlja določba 51. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), v skladu s katero mora upravnik tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih večstanovanjske stavbe. Ker upravnik za izvedbo teh del ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov (drugi odstavek 51. člena SZ-1), toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da njegova odgovornost ni podana, ker etažni lastniki dne 8. 5. 2019 na zboru etažnih lastnikov niso sprejeli sklepa o sanaciji poškodovanega podesta, sprejetje katerega je predlagal upravnik (toženec).

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da vzdrževanje podesta pred vhodom v večstanovanjsko stavbo spada med redna vzdrževalna dela manjše vrednosti, saj v skladu s točko 9 Prilogo št. 3 Pravilnikom o standardih vzdrževanja večstanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik) med ta dela spadajo popravila podov, pragov, tlakov in prelaganje parketa v skupnih prostorih stavbe, to v to kategorijo vzdrževalnih del pa spada tudi podest pred stanovanjskim blokom.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da po temelju obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za tožeči stranki nastalo škodo v višini 50 %.

2. Zoper citirano sodbo sta obe stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vlaga pritožbo iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da znaša odgovornost tožene stranke (v nadaljevanju toženca) po temelju 100 %. Navaja, da v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, kakšno je bilo stanje podesta pred škodnim dogodkom, saj toženec v tej zvezi ni ponudil dokazov. Tožnik pri hoji navzdol ni stopil na poškodovan del podesta, torej del podesta, kjer je bila zgornja plast odlomljena že prej, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Temu delu se je izognil in stopil na del podesta, ki je bil do takrat še (vsaj na prvi pogled) intakten (v tej zvezi je izpovedal tudi, da ta intakten del podesta ni bil takšen, "da ne bi mogel iti", kar je sodišče prezrlo). Ni torej stopil na poškodovani del podesta, temveč na nepoškodovanega, in takrat se mu je del podesta odlomil. Tega pa ni mogel pričakovati. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je enačilo skrbnost, s katero bi morala delovati toženec, s skrbnostjo, s katero bi moral delovati tožnik, ob čemer izpostavlja, da je toženec gospodarski subjekt, ki bi moral skladno z drugim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vsak povprečen človek bi torej lahko imel neko temeljno zaupanje v to, da so površine, ki so tako frekventne, kot je npr. vhod v večstanovanjski blok, urejene, še posebej, ker je vzdrževanje takih površin praviloma obveznost profesionalnih organizacij. Priglaša stroške.

4. Toženec s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zavzema se ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ker ni podan temelj zahtevka. Glede kraja škodnega dogodka navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do predloženih slik in označb tožnika na sliki pod prilogo A18, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje poudarja, da ne gre spregledati, da trdnost fasade ni splošno znano dejstvo, da naknadni popravek poškodbenega lista nakazuje na dvom v verodostojnost izvedenih dokazov in da je sodišče nekritično povzelo izjavo priče A. A., ki je partnerka tožnika in ima v predmetnem postopku interes za uspeh slednjega. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče po mnenju toženca zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede krivdne odgovornosti toženca izpostavlja, da je slednji v postopku na prvi stopnji izkazal, da ni ravnal naklepno, kakor tudi ne malomarno in tako ni opustil dolžnega ravnanja, ob čemer izrecno izpostavlja, da je zbor etažnih lastnikov dne 8. 5. 2019 zavrnil predlog sklepa, ki ga je pripravil toženec, za sanacijo asfalta pred vhodi in vhodom v objekt, vključno s stopniščem ter, da je sanacija vhodov po predračunu znašala 16.098,14 EUR, to pa je znesek, pri katerem ni mogoče govoriti o vzdrževalnem delu manjše vrednosti. Dodaja, da je bil podest pred škodnim dogodkom v takšnem stanju, da je omogočal varno uporabo oz. hojo in da pred škodnim dogodkom podest ni bil poškodovan, da bi obstajala nevarnost poslabšanja ali bi bila onemogočena uporaba. Glede soprispevka k nastali škodi pa navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je soodgovornost tožnika ocenilo zgolj na 50 % in ne na 80 %. Sklepno dodaja, da tožnik v več ločenih postopkih uveljavlja eno in isto povračilo škode od več oseb, ki naj bi škodo povzročile (tj. tako od etažnih lastnikov, ki so imeli zavarovano odgovornost pri zavarovalnici B. d.d., kot tudi od upravnika oz. toženca v obravnavanem primeru), ta obveznost pa je solidarna. Sodišče prve stopnje pa se sploh ni opredelilo, ali je ta obveznost razdelna ali nerazdelna. Tožnik ni upravičen škode prejeti dvakrat. Priglaša stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastil za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člen ZPP).

7. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih niti uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema razloge sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbena izvajanja.

8. Tožnik vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zoper toženca (upravnika večstanovanjske stavbe) vsled škodnega dogodka z dne 15. 12. 2019, ko je padel na podestu pri izhodu iz stanovanjskega bloka na naslovu X. Tožencu očita pomanjkljivo vzdrževanje podesta. Pritožbeno sodišče soglaša z naziranjem sodišča prve stopnje, da materialno pravno toženčeve odgovornosti predstavlja določba 51. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), v skladu s katero mora upravnik tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih večstanovanjske stavbe.1 Ker upravnik za izvedbo teh del ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov (drugi odstavek 51. člena SZ-1), toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da njegova odgovornost ni podana, ker etažni lastniki dne 8. 5. 2019 na zboru etažnih lastnikov niso sprejeli sklepa o sanaciji poškodovanega podesta, sprejetje katerega je predlagal upravnik (toženec).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik kritičnega dne padel na podestu pri izhodu iz stanovanjskega bloka na, kjer je bil na obisku pri prijateljici A. A., ko je stopil na rob že predhodno poškodovanega dela podesta, ta rob pa se je še dodatno odlomil, zaradi česar je tožnik padel vzvratno tako, da je z glavo udaril ob rob fasade, nato pa še ob tla. Pri padcu si je poškodoval glavo, levi komolec in hrbet. Vidljivost je bila zadostna,2 tožnik je vedel, da je podest predhodno poškodovan, vendar kritičnega dne pri izhodu na to ni bil pozoren. Toženec je že dlje časa vedel za poškodovanost podesta, vendar ga ni niti saniral niti ni primerno označil ali zavaroval. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana 50 % odgovornost toženca za nastalo škodo na podlagi 51. člena SZ-1. Sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti, nasprotna pritožbena izvajanja toženca pa se izkažejo za neutemeljena.

10. Neutemeljeno je toženčevo pritožbeno izvajanje, da sanacija vhodov ne predstavlja vzdrževalnega dela manjše vrednosti, ker je pridobila predračun za sanacijo vhoda v višini 16.098,14 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da vzdrževanje podesta pred vhodom v večstanovanjsko stavbo spada med redna vzdrževalna dela manjše vrednosti, saj v skladu s točko 9 Prilogo št. 3 Pravilnikom o standardih vzdrževanja večstanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik) med ta dela spadajo popravila podov, pragov, tlakov in prelaganje parketa v skupnih prostorih stavbe, to v to kategorijo vzdrževalnih del pa spada tudi podest pred stanovanjskim blokom. Poleg tega pa vpogled v ponudbo št. 115/19 v vrednosti 16.098,14 EUR (priloga B9) pokaže, da navedena ponudba ni zajemala zgolj popravila odlomljenega dela podesta, temveč celotno sanacijo asfalta na parkirišču pred stavbo in vsa pripadajoča dela ter celotno obnovo vhoda in stopnišča, ki predstavlja vhod v objekt. 11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki obeh strank o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je prepričljiva in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, kot je to razvidno iz 13. do 15. in 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč svoje ugotovitve o predhodni poškodovanosti podesta in o načinu nastanka škodnega dogodka življenjsko sprejemljivo oprlo na priložene fotografije in skladni izpovedbi tožnika in priče A. A., o odlomljenem delu podesta pa je izpovedala tudi priča C. C. Tega prepričanja ne morejo omajati toženčeva pritožbena izvajanja o neverodostojnosti tožnikovih dokazov, ker je priča A. A. tožnikova prijateljica in ker je bolnišnica poškodbeni list na tožnikovo prošnjo naknadno dopolnila. Tudi ne drži toženčeva pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo stanja podesta pred škodnim dogodkom, saj je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je bil podest dlje časa poškodovan, da je toženec to vedel, da ga je zaradi tega tudi želel sanirati, pa tega ni storil z izgovorom, da za kaj takega niso glasovali etažni lastniki, čeprav (kot pojasnjeno zgoraj) toženec za sanacijo podesta sklepa (soglasja) etažnih lastnikov sploh ni potreboval. Prav tako so neutemeljena tožnikova pritožbena izvajanja, da se je izognil vidno poškodovanemu delu podesta. Sodišče prve stopnje je namreč v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je tožnik sam navajal, da je vedel za predhodno poškodovanost podesta, vendar na to pri izhodu iz stavbe ni bil pozoren, kar pomeni, da bi se mu lahko izognil (to dokazuje tudi fotografija, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi). Prav tako ne drži tožnikova pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je stopil na nepoškodovan del podesta, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje to tudi izhaja (sodišče prve stopnje je namreč v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno zapisalo, da je prišlo do nenadnega (dodatnega) odloma poškodovane površine, iz česar je mogoče sklepati, da je tožnik stopil na del podesta, ki do takrat še ni bil odlomljen).

12. Ni pritrditi pritožbeni graji toženca, da njegova odgovornost ni podana, ker je bil pred škodnim dogodkom podest v takšnem stanju, da je omogočal varno hojo. Sodišče prve stopnje je v 16. in 17. točki izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je toženec opustil dolžno ravnanje sanacije poškodovanega podesta, za katerega je dlje časa vedel, in da podest, kjer je tožnik padel, ni več ustrezal standardu normalne pohodne površine,3 ker se je tožniku podest zaradi dotrajanosti naenkrat odlomil, vsled česar je padel, pri tem pa tudi ni bilo nikjer opozorila glede nevarnosti oz. poškodba podesta ni bila primerno označena ali zavarovana.

13. Obe stranki s pritožbo napadata s strani prvostopenjskega sodišča ocenjen soprispevek tožnika v deležu 50 %. Neutemeljena je tožnikova pritožbena graja, da bi moral biti tožnikov soprispevek k nastanku škode manjši, ker toženca zavezuje skrbnost dobrega strokovnjaka, tožnika pa le skrbnost povprečno skrbnega človeka. Prav tako je neutemeljen toženčev pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti višji soprispevek tožnika, in sicer vsaj v deležu 80 %. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da je podan tožnikov 50 % soprispevek k nastanku škode, ker je vedel za predhodno poškodovanost podesta, vendar na to pri izhodu iz stavbe ni bil pozoren, kar pomeni, da bi se mu lahko izognil. Res je, da je v trenutku, ko je tožnik stopil na rob poškodovanega podesta, prišlo do nenadnega odloma tudi tistega dela podesta, ki je bil predhodno nepoškodovan. Vendar je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da povprečno skrben človek ne bi stopal na rob že predhodno poškodovanega dela podesta, saj bi lahko predvidel, da se lahko še dodatno odlomi (odkruši). Glede na navedeno se izkažejo za neutemeljena tudi tožnikova pritožbena navajanja, da z ničemer ni prispeval k nastanku škode.

14. Tudi ni pritrditi toženčevi graji, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik v več ločenih postopkih uveljavlja eno in isto povračilo škode od več oseb, ki naj bi škodo povzročile (tako od etažnih lastnikov kot tudi od toženca), da je od zavarovalnice etažnih lastnikov že prejel 834,59 EUR, in da je obveznost vseh dolžnikov solidarna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa ni razvidno, da bi se toženec pred sodiščem prve stopnje skliceval na to, da je bila škoda povzročena s strani več oseb in da je njihova odgovornost razdelna ali nerazdelna, zato se sodišče prve stopnje o tem ni bilo dolžno izjaviti. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se toženec v pritožbi sklicuje na to, da so on in etažni lastniki tožniku solidarno odgovorni za nastalo škodo. V tej zvezi velja pojasniti, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti (prvi odstavek 395. člena OZ). To pomeni, da pri določanju temelja zahtevka ni treba ugotavljati deleža na soodgovornosti etažnih lastnikov, sodišče prve stopnje pa bo pri odmeri višine odškodnine moralo upoštevati znesek, ki je bil s strani etažnih lastnikov že poravnan iz naslova istega škodnega dogodka. Toženčeva bojazen, da bo tožnik iz naslova iste škode dvakrat poplačan, je tako odveč.

15. Neutemeljena je toženčeva pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do fotografij, ki jih je predložil tožnik, in do njegovih označb na fotografijah. V skladu z ustaljenimi stališči v sodni praksi in pravni teoriji v takem primeru sicer lahko gre za kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar se lahko na kršitev navedene pravice sklicuje zgolj stranka, ki je nek dokaz predlagala, ne pa nasprotna stranka.4 Glede na to, da tega dokaza ni predlagal toženec, do kršitve njegove pravice do izjave ni prišlo.

16. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj VSC sodba Cp 258/2020 z dne 08.10.2020, VSL sodba II Cp 2689/2015 z dne 9. 3. 2016 in VSL sodba in sklep II Cp 1650/2018 z dne 29. 5. 2019. 2 Tožnik je izpovedal, da ni bila problem. 3 VSRS sodba II Ips 52/2020 z dne 18. 9. 2020, VSRS sodba II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014, VSM sodba I Cp 448/2019 z dne 13. 8. 2019. 4 Glej J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 288.