Jedro

Med sodediči nastane v trenutku zapustnikove smrti glede podedovanega premoženja skupnost, ki traja vse dotlej, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj (1.odst. 145.čl. Zakona o dedovanju - ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta Z.M. in B.M. izključna lastnika parc.št. 1123, vl.št. 262, k.o. S., ki po vrsti rabe predstavlja stavbišče s hišo v S. št. 41 in dve zgradbi v izmeri 240 m2, dvorišče v izmeri 500 m2 in njiva v izmeri 1511 m2, pri čemer sta v stanovanjski hiši izključna lastnika vseh prostorov v podstopnišču, dveh prostorov v pritličju označenih s črko B in obarvano z roza barvo, enega prostora v pritličju, označenega s črko D in obarvanega z rumeno barvo, dveh prostorov v pritličju, označenih s črko A in obarvanega s sivo barvo, petih prostorov v prvem nadstropju, označenih s črko B in obarvanih z roza barvo, enega prostora v prvem nadstropju, označenega s črko D in obarvanega z rumeno barvo, treh prostorov v 1.nadstropju, označenih s črko A in obarvanih s sivo barvo, petih prostorov v drugem nadstropju, označenih s črko C in obarvanih z modro barvo, štirih prostorov v drugem nadstropju, označenih s črko A in obarvanih s sivo barvo in enega prostora v drugem nadstropju, označenega s črko D in obarvanega z rumeno barvo ter vse prostore na podstrešju, in sicer enega prostora, označenega v načrtu s črko B in obarvano z roza barvo, enega prostora označenega v načrtu s črko A in obarvanega s sivo barvo, enega prostora označenega s črko C in obarvanega z modro barvo ter enega prostora, označenega s črko D in obarvanega z rumeno barvo, pri čemer sta tožnika solastnika navedenih nepremičnin, vsak do višine solastniškega deleža, in sicer M.Z. do 2/3 in B.M. do 1/3, zato je toženec dolžan izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo možna vknjižba lastninske pravice na ime M.Z. do deleža 2/3 in B.M. do 1/3, na nepremičnini in prostorih iz I.točke izreka sodbe, sicer bo tako dovolilo nadomestila pravnomočna sodba (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožečih strank, da se ugotovi, da je tožeča stranka izključni lastnik parc.št. 1123, vl.št. 262 k.o. S. ter vseh zgradb na njej ter tudi izključni lastnik vseh deljenih delov, ki se po veljavnem z.k. načrtu etažne delitve, ki je kot priloga sestavni del sodbe, nahajajo v prvem nadstropju, drugem nadstropju in podstrešju hiše v S. št. 41, stoječe na citirani parceli ter tudi vseh deljenih delov v pritličju, označenih s črko A in D ter deljeni del (manjši prostor), označen s črko B, ki se nahaja na vzhodni (desni) strani pritličja, torej na strani, kjer se nahajata deljena dela, označena s črko A, kakor je tožnik tudi še izključni lastnik deljenega dela v pritličju, označenega s črko B načrta etažne delitve, ki se nahaja na zahodni (levi) strani pritličja stanovanjske hiše, torej na strani, kjer sta deljena dela označena s črko C, pri čemer gre v naravi za ločen in pregrajen prostor v velikosti 2/3 deljenega dela v pritličju, označenega s črko B, ki sega od stene, ki meji z deljenim delom, označenim s črko D v pritličju stanovanjske hiše in sega daje v smeri proti zahodni steni deljenega dela na zahodni (levi) strani pritličja, označenim s črko B v načrtu etažne delitve, ki je kot priloga sestavni del sodbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožeči stranki nerazdelno dolžni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 155.003,32 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeči stranki po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Menita, da je prvostopenjska odločitev zmotna. V kolikor bi sodišče vpogledalo v spis naslovnega sodišča bi ugotovilo, da je M.Z., sin I., že pokojni ter da je njegov pravni prednik tudi sedaj že pokojni A.Z., ki je obenem pravni prednik tožečih strank. Vprašanje nasledstva po pokojnem M.Z. je bilo rešeno že v nepravdnem spisu, vpogled v ta spis je tožeča stranka predlagala in iz tega razloga v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnine kot stranka ne nastopa M.Z., sin I. Čemu sodišče od leta 1996, ko je bil sklep o dedovanju po pokojnem G.M.G., sinu G.(kar je ena in ista oseba kot M.Z., sin I.) ni izvedlo po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi, tožečima strankama ni jasno, vendar pa to ne more imeti škodljivih posledic z vidika utemeljenosti zahtevka po tožbi, saj je sodišče razpolagalo z vsemi listinami, ki izkazujejo lastninsko pravico tožečih strank in tudi dejstvo, da M.Z., sin I., ni več živ ter da je njegov delež v celoti podedoval pravni prednik tožečih strank in posledično tožeči stranki. Te listine se nahajajo v spisu in vpogled v ta spis je bil predlagan. V kolikor bi sodišče ta dokaz izvedlo, svoje odločitve ne bi moglo opreti na domnevno procesno pomanjkljivost tožbe, ki ima za posledico njeno materialnopravno neutemeljenost. Pravdne stranke so edine in vse zemljiškoknjižne solastnice nepremičnine, ki je predmet postopka in s tožbo so zajeti vsi, ki morajo s tožbo biti zajeti, zato je mogoče o zahtevku meritorno odločiti. Ker je sodišče zmotno štelo, da je solastnik tudi M.Z., sin I., čeprav je isto sodišče izdalo sklep o dedovanju po pokojnem M.Z. in to v nepravdnem spisu ugotovilo in nadaljevalo postopek brez M.Z. kot stranke, je jasno, da izpodbijana odločitev ni pravilna. Nepravilna je pa tudi zato, ker sodišče v sodbi navaja, da se ni ukvarjalo z ugotavljanjem dejanskega stanja, ker naj bi bilo to v zadostni meri ugotovljeno v pravdni zadevi, obenem pa je bil zahtevek zavrnjen iz razlogov napačne vložitve tožbe. V zadevi ne gre za lastninski zahtevek in se niso ugotavljala dejstva, vezana na zahtevek postavljen v tem postopku. Šlo je za zahtevek na izročitev v neposredno posest določenih prostorov v sporni nepremičnini, stanovanjski hiši na naslovu P., ni se pa zahtevek nanašal na trditve tožečih strank, in sicer, da sta izključna lastnika celotnega zemljišča, dvorišča, njive, vseh zgradb.., torej več kot se je ugotavljalo v postopku. Tudi sicer o navedbah tožečih strank, da sta lastnika dvorišča, njive in dveh zgradb, kar je tudi vknjiženo v zemljiški knjigi, izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Ukvarja se izključno s stanovanjsko hišo in prostori v njej, čeprav sta tožeči stranki zahtevek in svoje navedbe uperili zoper solastnika na več kot zgolj prostore v hiši. V tem delu dejansko stanje ni ugotovljeno v postopku in v tej smeri so bili predlagani dokazi, ki jih sodišče ni izvedlo. Navesti je, da iz zemljiškoknjižnega stanja sodišče ni moglo ugotoviti, kako so posamezni prostori med solastnike razdeljeni v naravi, niti da bi bili sporazumno, saj o tem ni mogoče odločati na podlagi zemljiškoknjižnega stanja, ampak je potrebno izvesti še kakšen drug dokaz o tem, da bi bila možna pravilna odločitev. Pravni prednik tožene stranke B.Z. tudi ni nikoli osporaval načina uporabe prostorov v stanovanjski hiši, ni zahteval drugačne delitve, in že to je samo po sebi dokaz o tem, da so si predniki pravdnih strank prostore sporazumno razdelili in to bi bil tudi predmet dokazovanja s strani tožečih strank, v kolikor bi sodišče sploh izvedlo kakršenkoli dokazni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeči stranki sta vložili tožbo na ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini s parc.št. 1123 k.o. S. (v naravi stavbišče s hišo, S. in dve zgradbi v izmeri 240 m2, dvorišče v izmeri 500 m2 in njiva v izmeri 1511 m2), v stanovanjski hiši pa določenih prostorov v deljenem delu, označenem (v etažnem načrtu) s črko C in določenih skupnih prostorov, označenih s črko D ter določenih prostorov označenih s črko A in B, in sicer prvega tožnika do 2/3, druge tožnice pa do 1/3. Ker pa zemljiškoknjižno stanje izkazuje solastnino štirih solastnikov (to je tožečih strank in toženca ter še Z.M., sina I. (do 1/4), ki pa s tožbo ni bil zajet), po mnenju prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi tožba ni bila vložena zoper pravo toženo stranko, saj gre na strani tožene stranke za nujno in enotno sosporništvo in je zato spor mogoče rešiti samo na enak način za vse solastnike. Ker tožba ni bila uperjena zoper oba solastnika (poleg toženega tudi zoper Z.M.), je zato tožbeni zahtevek zavrnilo. Res je v zemljiški knjigi kot solastnik obravnavane nepremičnine vpisan tudi Z.M., sin I., do deleža 1/4. Ta je že pokojni in kot opozarja pritožba in izhaja iz sklepa o dedovanju z dne 27.08.1996, je po njem dedoval (tudi že pokojni) A.Z., to je pravni prednik tožečih strank. A.Z. je bil v teku nepravdnega postopka, na katerega se sklicuje pritožba, še živ in je bil s sklepom z dne 27.11.2001 napoten na (predmetno) pravdo. Umrl je šele 14.11.2002. Zato je mogoče le delno pritrditi pritožbi, in sicer ko navaja, da je bilo v nepravdnem postopku upoštevano dejstvo, da je (pok.) A.Z. podedoval tudi 1/4 obravnavane nepremičnine po pok. M.Z., ne pa , ko navaja, da so v nepravdnem spisu tudi listine, ki izkazujejo, da sta ta to četrtino po pok. A.Z. podedovala tožnika. Tožnika sta z vlogo z dne 4.1.2005 predložila sklep o dedovanju (šele) z dne 3.2.2003, iz katerega izhaja in kot ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, da sta po njem dedovala (glede na sklenjen dedni dogovor z dedinjo L.Z.) le 3/4 obravnavane nepremičnine(delež Z.A.), na pa tudi 1/4, podedovano po pok. M.Z. Ta četrtina v cit. sklepu o dedovanju po pok. A.Z. ni bila upoštevana. Med sodediči pa nastane v trenutku zapustnikove smrti glede podedovanega premoženja skupnost, ki traja vse dotlej, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj (1.odst. 145.čl. Zakona o dedovanju - ZD). V obravnavanem primeru pa kot tožnika nastopata le dva dediča in zahtevata povečanje deleža oziroma izključno lastništvo obravnavane nepremičnine, torej tudi na račun deleža po pok. M.Z.. Zato bi morala v pravdi nastopati tudi dedinja L.Z., saj kot že navedeno, dedovanje 1/4 obravnavane nepremičnine po pok. A.Z. še ni bilo izvedeno. Vprašanje aktivne oz. pasivne legitimacije pa je materialnopravno vprašanje in ker sta vložila tožbo le tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno zahtevek zavrnilo, vendar iz drugačnih, tu podanih razlogov. Neutemeljeno pritožbo je zato, ne da bi se spuščalo v ostale pritožbene navedbe, iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353.čl. ZPP), ko tudi po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP) ni zasledilo. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, nosita sami svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).