Jedro

Toženka ni ugotavljala morebiti pravnorelevantnih okoliščin po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki se nanaša na vprašanje dvojnih rezidentov. Kot je opozorilo VSRS v zadevi v sklepu X Ips 65/2021 z dne 2. 2. 2022, cit. pravilo določa, da se zavezanec, ne glede na 6. člen ZDoh-2, šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Kot je še pojasnilo VSRS, iz te zakonske določbe ne izhaja omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah zavezanca ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2 in s tem za status v smislu ZDoh-2. To pomeni, da davčna organa, kljub temu, da je tožnica zatrjevala in izkazovala svoje davčno rezidentstvo v Nemčiji ter da sta sta davčna organa pri svoji odločitvi kot pravno podlago uporabila ZDoh-2, ki je vključeval tudi že novelo ZDoh-2R (prim. str. 4 izpodbijane odločbe), nista ugotavljala, ali so morebiti podane okoliščine iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 (zaradi česar je ostalo pravnorelevantno dejansko stanje neugotovljeno), prav tako pa nista opredelila, ali uporaba novele ZDoh-2R morebiti ne pride v poštev (zaradi česar se izpodbijane odločbe glede tega ne da preizkusiti).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4297-6199/2020-12 z dne 29. 1. 2021 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ odločil, da se tožnica do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status, v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za rezidentko Slovenije za obdobje od 20. 8. 2012, odločil pa je tudi glede stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so v tožničinem primeru izpolnjeni pogoji po 5. in 6. točki 6. člena ZDoh-2 saj je v Sloveniji dejansko prisotna večino svojega časa (skupaj s svojim soprogom), kar kaže, da ima tu središče svojih osebnih interesov. Prav tako ima v Sloveniji svoj stalni dom, ki ga uporablja dejansko in ne zgolj občasno oz. kratkotrajno. Davčni organ je v tej zvezi vodil obširen dokazni postopek z ugotavljanjem porabe vode in elektrike na tožničini nepremičnini ter z zasliševanjem prič.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in pojasnil, da je presoja, da ima tožnica v Sloveniji svoje običajno prebivališče, pravilna in jo je zato treba šteti za rezidentko po 5. točki 6. člena ZDoh-2, na kar tožničine navedbe, med drugim, glede nemškega davčnega rezidentstva nimajo pravno pomembnega vpliva.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi s stroškovno posledico. Med drugim navaja, da sta ona in njen soprog davčna rezidenta Nemčije in da so tam tudi obdavčeni njuni dohodki, kar izkazuje med drugim z nemškimi odločbami o odmeri davka za leta 2013-2017, predloži pa tudi potrdilo nemških organov, da je njen soprog tamkajšnji rezident. Naknadno je vložila še pripravljalno vlogo, v kateri se je še dodatno opredeljevala glede porabljene vode in izjav prič ter vztrajala pri ugoditvi njeni tožbi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnice in vztraja pri svojih razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Navaja, da podatek o prisotnosti tožnice v Sloveniji 183 dni ni relevanten, saj izpodbijana odločba temelji na okoliščini njenega običajnega bivališča. Izpostavlja, da tožnica verodostojnosti priče F. F. ni konkretizirano napadla, ter da je bilo v izpodbijani odločbi obrazloženo, kako je z relevantnostjo izpovedb ostalih prič. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je bila tožnica spoznana za rezidentko Slovenije za namene ZDoh-2, ker ima tu običajno bivališče po 5. točki 6. člena ZDoh-2. 8. Vendar pa toženka v tej zvezi ni ugotavljala morebiti pravnorelevantnih okoliščin po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki se nanaša na vprašanje dvojnih rezidentov. Kot je opozorilo VSRS v zadevi v sklepu X Ips 65/2021 z dne 2. 2. 2022, cit. pravilo določa, da se zavezanec, ne glede na 6. člen ZDoh-2, šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Kot je še pojasnilo VSRS, iz te zakonske določbe ne izhaja omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah zavezanca ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2 in s tem za status v smislu ZDoh-2. 9. To pomeni, da davčna organa, kljub temu, da je tožnica zatrjevala in izkazovala svoje davčno rezidentstvo v Nemčiji ter da sta sta davčna organa pri svoji odločitvi kot pravno podlago uporabila ZDoh-2, ki je vključeval tudi že novelo ZDoh-2R (prim. str. 4 izpodbijane odločbe), nista ugotavljala, ali so morebiti podane okoliščine iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 (zaradi česar je ostalo pravnorelevantno dejansko stanje neugotovljeno), prav tako pa nista opredelila, ali uporaba novele ZDoh-2R morebiti ne pride v poštev (zaradi česar se izpodbijane odločbe glede tega ne da preizkusiti). Zato je treba izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti ter zadevo vrniti istemu organu v ponovni postopek. Pri tem je sodišče, glede na povezanost dejanskega stanja, upoštevalo tudi odločitev, sprejeto v zadevi I U 1472/2020, ki se nanaša na tožničinega soproga.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnico zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, zadeva pa je bila rešena brez naroka za glavno obravnavo, se ji prizna 285,00 EUR stroškov ter pripadajoči znesek davka na dodano vrednost. 11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v zadevi pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.