Jedro

Iz ugotovitve inšpektorja, ki je dokumentirana v upravnem spisu in jo potrjuje tudi drugostopenjski organ, izhaja, da je bilo z novo izvedeno armiranobetonsko ploščo v pritlični etaži poseženo v samo konstrukcijo objekta. Ugovora tožnika, da je bilo s posegom vzpostavljeno stanje po prvotnem gradbenem dovoljenju, ni mogoče upoštevati, saj zakonodaja v primeru skeletnih konstrukcijskih elementov ne pozna izjem. Na odločitev v zadevi ne vpliva niti ugotovitev strokovnjaka, da konstrukcija glede na sedanji namen uporabe kot takšna v celoti ustreza in da je objekt statično varen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške tega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti A. A., ... 2b, ... in B. B., ... 2b, ..., stroške tega postopka v znesku 114,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali inšpektor) inšpekcijski zavezanki A., d.o.o. (v nadaljnjem besedilu inšpekcijska zavezanka ali tožnica) naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti rekonstrukcijo obstoječega objekta in sicer so se odstranile obstoječe stopnice in siporeks stena v kletni etaži ter izvedla, nova armiranobetonska plošča tlorisnih dimenzij 3.8m x 1m (na mestu, kjer je bila prej odprtina zaradi stopnic), odstranjene stopnice s siporeks steno v kletni etaži in armirano betonska plošča je izvedena v pritlični etaži, vse na zemljišču s parc. št. 841/7 k.o. ... (točka 1. izreka). Inšpekcijski zavezanki je naložila, da mora do dne 1. 10. 2018 odstraniti armirano betonsko ploščo izvedeno v pritlični etaži tlorisnih dimenzij 3.80m x 1m (na mestu, kjer je bila prej odprtina zaradi stopnic) ter vzpostaviti objekt v prejšnje stanje - to pomeni zgraditi stopnice in siporeks steno v kletni etaži kot je bilo to izvedeno pred odstranitvijo stopnic v letu 2003 na osnovi gradbenega dovoljenja št. 351-251/87-06-GD-TA z dne 18. 7. 1994, vse na zemljišču s parc. št. 841/7 k.o. ..., na svoje stroške (točka 2. izreka). V primeru neizpolnitve odrejeno obveznosti določene v točki 2. izreka te odločbe, bo opravljena izvršba nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (točka 3. izreka). Za objekt je izrekla prepovedi isto 58. člena ZGO-1 (točka 4. izreka), odločila je, da stroškov postopka ni bilo in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 5. in 6. izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je gradbeni inšpektor na osnovi zaslišanja z dne 6. 2. 2017, dopisa z dne 14. 2. 2017, inšpekcijskega pregleda in zaslišanja z dne 21. 2. 2017, zaslišanja z dne 26. 2. 2018 in ugotovitvenega zapisnika z dne 13. 4. 2018 ugotovil, da se je v letu 2003 pričela rekonstrukcija obstoječega objekta tako, da so se odstranile obstoječe stopnice in siporeks stena v kletni etaži ter izvedla nova armiranobetonska plošča tlorisnih dimenzij 3.80m x 1.00m (na mestu, kjer je bila prej odprtina zaradi stopnic), odstranjene stopnice s siporeks steno so bile v kletni etaži, armirano betonska plošča je bila izvedena v pritlični etaži, in to brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja, ki bi se glede na določbe 3. točke prvega odstavka Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) moralo pridobiti.

3. V nadaljevanju inšpektor povzema potek dosedanjega postopka ter izvedene dokaze in ugotavlja, da je bila na podlagi navedenih dokazov in dejstev inšpekcijskemu zavezancu izdana odločba št. 06122-4907/2016/11 z dne 11. 5. 2017, zoper katero se je inšpekcijski zavezanec pritožil. Drugostopenjski organ je z odločbo 0612-127/2017-2-LMJ z dne 20. 10. 2017 izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravil in zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. V ponovnem postopku je inšpektor dne 26. 2. 2018 ponovno opravil zaslišanje pooblaščencev inšpekcijske zavezanke ter dne 13. 4. 2018 sestavil zapisnik (povzetek vseh bistvenih dejstev za inšpekcijski postopek glede obravnavanega objekta), kjer se ugotavlja, dejstva glede izvedbe stopnic skozi celotno obdobje objekta od leta 1988 do danes: ugotavlja se, da je bilo kot prvo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-251/97-11/2-9 z dne 26. 5. 1988, katero ni predvidevalo obravnavane odprtine in stopnic. Stopnice in odprtina sta bile odobrene šele z odločbo št. 351-251/87-11/2-1 z dne 17. 5. 1989, kar je razvidno iz projekta št. 305-314 iz marca 1989, ki ga je izdelal takratni ... (razvidno v načrtu: tloris pritličja). V letu 1994 je bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-251/87-06-GD-TA z dne 18. 7. 1994, v katerem so stopnice izločene iz uporabe in sicer na način, da se je na spodnjem delu v kletni etaži zazidal prehod s siporeksom, kar je razvidno in projektne dokumentacije št. 500-PE-19/94 iz maja 1994, ki jo je izdelal takratni projektantski biro ... (razvidno v načrtu: tloris kleti). Nato so se v letu 2003 obravnavane stopnice s siporeks steno odstranile, odprtina za stopnice pa je bila zabetonirana z armirano betonsko ploščo, v pritlični etaži objekta, v tlorisnih dimenzijah 3.8m x 1.0m, za kar pa inšpekcijska zavezanka ni pridobila nobenega gradbenega dovoljenja.

4. Zaključil je, da je inšpekcijski zavezanec v letu 2003 opravil navedeno rekonstrukcijo objekta, za kar bi bilo potrebno v skladu s 3. členom ZGO-1 pridobiti gradbeno dovoljenje. Inšpekcijski ukrep odstranitve zabetonirane betonske plošče in ponovno izvedbo stopnic je inšpektor odredil zato, ker bi bila odprtine brez stopnic nevarna za življenje ljudi (morebiten padec v globino v kletno etažo iz pritlične etaže v višini več kot 2.5m) zato je inšpekcijski zavezanki naložil, da je potrebno vzpostaviti legalno stanje po gradbenem dovoljenju št. 351-251/87/06-GD-TA z dne 18. 7. 1994. V nadaljevanju je obrazložil, da je preveril zakonske in podzakonske akte od pričetka rekonstrukcije objekta, to je leta 2003 do dneva izdaje inšpekcijske odločbe in ugotovil, da je tako po prejšnji zakonodaji kot po trenutno veljavni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba 2) ugotovil, da je glede na ugotovljeni tip objekta (odstranitev stopnišča in siporeks stene ter zabetoniranje pritlične plošče - rekonstrukcija obstoječega objekta), gre za manj zahtevni objekt, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ni bilo pridobljeno, s tem pa kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1. Navedena gradnja je po določilu 12.1 točka 1 drugega odstavka ZGO-1 nelegalna gradnja, zato je na podlagi 152. člena ZGO-1 odredil tako kot je določeno v 1. in 2. točki izpodbijane odločbe. V nadaljevanju je z navedbo zakonskih določil obrazložil še izrek izpodbijane odločbe v točki 3., 4., 5. in 6. 5. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju ministrstvo ali drugostopenjski organ) je z odločbo št. 0612-127/2017-4-LMJ z dne 24. 8. 2018 pritožbo inšpekcijskega zavezanca kot neutemeljeno zavrnilo ter dodatno navedlo, da je v ponovljenem postopku inšpektor pridobil pisno izjavo zavezanke iz katere izhaja, da sta bila v času izvedbe talne plošče lastnika spornega dela objekta Kmetijska zadruga A. in A., d.d., da je bila v letu 2006 vzpostavljena etažna lastnina in da gre za sporno ploščo v solastnini. Dne 26. 2. 2018 pa sta na zaslišanju C. C. in Č. Č. izjavila, da družba A., d.o.o. ni bila investitor in lastnik posega, saj sta poseg izvedla Kmetijska zadruga A. in A., d.d., inšpekcijska zavezanka pa je le plačala račun za izvedbo - odstranitev stopnic in zaprtje odprtine, saj je imela interes za to. Po ugotovitvah drugostopenjskega organa v predmetni zadevi ni sporno, da se je poseg izvršil v letu 2003, kar jasno izhaja iz v spisu priloženih zapisov organa prve stopnje z dne 6. 2. 2017, 21. 2. 2017 in 13. 4. 2018. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na investitorstvo je navedel, da je v skladu s 4.1 točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sam izvaja. Kot izhaja iz pisne dokumentacije (zapisnika z dne 6. 2. 2017, strokovnega mnenja A., s.p. z dne 24. 2. 2017 in gradbenega dovoljenja št. 351-51/87-06-GD-TA z dne 18. 7. 1994) so se predmetna dela izvajala zaradi potreb dejavnosti zavezanke s soglasjem takratnih lastnikov in jih je v kletni etaži izvedla zavezanka, ki je bila tudi investitorka predmetnih del. V zvezi z ugovorom, da je bila etažna lastnina vzpostavljena šele leta 2006 je pojasnil, da se na podlagi določb ZGO-1 zlasti 157. člena ZGO-1 in v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso, inšpekcijski ukrepi zaradi nedovoljene gradnje lahko primarno izrečejo investitorju, šele če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Tožnici je bil inšpekcijski ukrep v predmetni zadevi izrečen kot investitorki predmetnih del in ne kot lastnici etažnega dela objekta. Zavrnil je ugovor pritožnice, da predmetna dela ne predstavljajo rekonstrukcijo objekta. Upoštevaje predpise, ki so veljali v času same gradnje, ki jih navaja, predstavljajo izvedena dela rekonstrukcijo obstoječega objekta. Kot neutemeljene pa je zavrnila tudi ostale pritožbene ugovore.

6. Tožnica zoper prvostopenjsko odločbo vlaga tožbo iz razloga 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. V tožbi navaja, da tožnica ne more biti inšpekcijski zavezanec v postopku. Za predmetni objekt si je investitor Kmetijska zadruga A., TZO Živinoreja in vinogradništvo ... pridobil gradbeno dovoljenje za zgraditev objekta prodajnih in skladiščnih prostorov št. 351-251/87-11/2-9 z dne 26. 5. 1988 (ki se nahaja v upravnem spisu) v katerem niso bile predvidene stopnice v klet in odprtina v plošči prve etaže. Z dopolnitvijo projektne dokumentacije je bilo investitorju Kmetijski zadrugi A., TZO Živinoreja in vinogradništvo ... z odločbo št. 351-251/87-11/2-1 z dne 17. 5. 1989 (ki se nahaja v upravnem spisu) dovoljena izvedba odprtine v plošči prve etaže in dograditev stopnic v kletni prostor. Tožnik je dne 2. 2. 1994 postal najemnik prostorov po pogodbi s Kmetijsko zadrugo A., TZO Živinoreja in vinogradništvo .... Lastnica objekta Kmetijska zadruga A. si je za preureditev obstoječih prostorov v proizvodne pridobila dovoljenje št. 351-251/87-6-GD-TA z dne 18. 7. 1994, v katerem je predvideno, da se stopnice fizično zaprejo z zazidavo in se s tem onemogoči prehod med delom objekta lastnika in najemnikom kletnih prostorov, to je tožnika. V letu 2003 se je najemnica, to je tožnica, s tedanjima lastnikoma Kmetijsko zadrugo A. in A., d.d. dogovorila, da se zaradi neuporabnosti stopnice lahko odstranijo, odprtina v talni plošči, ki je bila dovoljena z dodatno odločbo št. 351-251/87-11/2-1 pa zaradi varnostnih razlogov ustrezno zabetonira. Med izvajanjem gradbenih del, kot so se izvajala po gradbenem dovoljenju št. 351-139/00-410 z dne 17. 7. 2003, je bilo z lastnikoma objekta dogovorjeno, da odstranitev stopnic in zabetoniranje odprtine v velikosti 3.80m x 1m v talni plošči pritlične etaže izvede izvajalec gradbenih del gradbenik B., s.p. pod nazorom imenovanega vodje del D. D. tako, da se vzpostavi stanje predvideno po gradbenem dovoljenju št. 351-251/87-11/2-9 z dne 26. 5. 1988. Za vzpostavitev prvotnega stanja talne plošče lastnika objekta nista smatrala za potrebno pridobiti novo gradbeno dovoljenje, saj se je s posegom vzpostavilo prvotno stanje talne plošče. Na podlagi vzpostavitve etažne lastnine in njenem vpisu v zemljiško knjigo je tožnica dne 19. 4. 2006 postala etažna lastnica predmetnega objekta. Zaradi navedenega tožnica ne more biti pasivno legitimirana stranka v inšpekcijskem postopku, v katerem je bila izdana napadena odločba, saj v času izvedbe gradbenih del ni bila lastnica nepremičnine oziroma dela nepremičnine na katero se nanaša inšpekcijski postopek. Razen tega je tožnica le ena od etažnih lastnikov predmetnega objekta in zaradi tega ne more dovoliti posega v talno ploščo, kot mu nalaga napadena odločba, saj talna plošča po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ-1) pripada vsem etažnim lastnikom predmetne nepremičnine. Navedeno predstavlja napačno uporabo materialnega prava in hkrati pomeni kršitev pravil postopka. V izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, zakaj naj bi bila le tožnica pasivno legitimiran v tem inšpekcijskem postopku.

7. Nadalje navaja, da ZGO-1 v točki 4.1.2 2. člena določa, da je investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objektov ali ki jo sam izvaja, pri čemer tožnica ni bila nič od navedenega, ampak je le kot najemnica plačala stroške posega. Tudi 157. člen ZGO-1 se nanaša le na investitorja oziroma lastnika nedovoljene gradnje, to pa ni tožnica, kar na svojem zaslišanju lahko potrdita zakonita zastopnika tožnice, prokurist C. C. in direktor C. C. Sporni poseg tudi ne pomeni rekonstrukcije obstoječega objekta, zato za ta dela ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, za kar je tožnica inšpektorju predložila strokovno mnenje g. D. D. z dne 2. 2. 2017 in 14. 2. 2017, ki je pri izvedbi del opravljal funkcijo nadzornika. V nadaljevanju povzema vsebino strokovnega mnenja in predlaga, da se D. D. zasliši kot pričo. 8. Nadalje ugovarja, da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo zakaj gradbeni poseg predstavlja rekonstrukcijo obstoječega objekta za katero naj bi bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in to predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. V obrazložitvi je zgolj navedena zakonodaja (pravilnik in uredba) ne da bi bil naveden člen, ki je relevanten v tej zadevi. Enako velja tudi za zakonske določbe, ki se nanašajo na rekonstrukcijo objekta. Z odstranitvijo vmesne ločilne stene in enoramnih stopnic se je sicer posegalo v konstrukcijo objekta, vendar pa ne v nosilno konstrukcijo, zaradi tega ni bilo potrebe po pridobitvi novega gradbenega dovoljenja, saj sam poseg ni spremenil osnovnih statičnih karakteristik objekta. Glede na to, da je tožnica predložila strokovno mnenje, bi moral gradbeni inšpektor v inšpekcijskem postopku pritegniti neodvisnega strokovnjaka (izvedenca), ki pa ga ni, zato sodišču predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi podal glede posega svoje strokovno mnenje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in inšpekcijski postopek zoper tožnico ustavi ter ji povrne stroške tega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu organu.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala. Odgovora na tožbo pa niso podale tudi prizadete stranke E. E., A. A., B. B. in H. H. 10. Sodišče je v zadevi dne 14. 9. 2021 opravilo javno glavno obravnavo v navzočnosti pooblaščenca tožnice in njenega prokurista Č. Č., prizadete stranke H. H. in pooblaščenke prizadetih strank A. A. in B. B. Na glavni obravnavi so pooblaščenec tožeče stranke ter pooblaščenka prizadetih strank A. A. in B. B. vztrajali pri dosedanjih navedbah. V dokaznem postopku je sodišče izvedlo predlagane dokaze. Vpogledalo je upravna spisa opr. št. 351-141/2016/406 ter 351-328/16 (406) ter z vpogledom v projekte št. 66/87 (PGD, PZIA) in 66/87 (PGD, PZI) investitorja Kmetijske zadruge A. ..., gradbenega obrtnega komunalnega podjetja K. gradbeništvo in obrt, projektivni biro ..., projekt - PE-26/99 investitorja I. I. ml. in J. J. za ureditev stanovanja v podstrehi, ... podjetje za projektiranje, inženiring, trgovino, turizem in promet z nepremičninami, ... julij 1999 in projekt PGD 500-PE-02/16 družbe A., d.o.o., podjetje za projektiranje, inženiring in promet z nepremičninami, ..., investitorja A. A. in B. B. iz maja 2016 ter zaslišalo prokurista tožnice Č. Č. Po izvedbi navedenih dokazov je tožnica umaknila predlog dokaza z postavitvijo izvedenca gradbene stroke.

11. V zvezi z ugovorom krajevne pristojnosti sodišče pojasnjuje, da je organizacija Upravnega sodišča določena v 9. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer ima Upravno sodišče Republike Slovenije sedež v Ljubljani, sodi pa na sedežu in na zunanjih oddelkih (prvi in drugi odstavek). Na sedežu oziroma zunanjih oddelkih Upravno sodišče odloča glede na prebivališče ali sedež tožnika, če pa tožnik nima prebivališča ali sedeža v Republiki Sloveniji, pa glede na kraj izdaje akta, ki se izpodbija s tožbo (četrti in peti odstavek 9. člena ZUS-1). Ne glede na navedeno, Upravno sodišče odloča na sedežu sodišča v zadevah azila, varstva konkurence in v davčnih zadevah, razen v zadevah dohodnine in v zadevah po zakonu o davkih občanov (šesti odstavek 9. člena ZUS-1).

12. Iz navedenih določb izhaja, da je Upravno sodišče enotno sodišče, ki ima poleg sedeža še tri zunanje oddelke. Zato obravnava tožbe na drugem oddelku od tistega, ki ga določa ta člen, načeloma nima neposrednih pravnih posledic, kar smiselno izhaja tudi iz 22. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem so možnosti sodišča, da se izreče za krajevno nepristojno, posebej po uradni dolžnosti, omejene (sklep VSRS I Up 184/2020, sklep VSRS).

13. V obravnavani zadevi je bil spis, v katerem je bila tožba vložena na zunanjem oddelku Upravnega sodišča v Mariboru, z Odredbo predsednice Upravnega sodišča RS, št. Su 10/2020-3 z dne 24. 1. 2020 (v nadaljevanju Odredba) predodeljena sodnikom zunanjega oddelka Upravnega sodišča v Novi Gorici. Odredba je bila izdana zaradi časovno enakomernejšega obravnavanja zadev ter uravnoteženja števila nerešenih zadev sodnikov na zunanjem oddelku v Mariboru s številom odprtih zadev po sodniku na zunanjem oddelku v Novi Gorici. Navedena Odredba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 60. lena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in prvega odstavka 61. člena ZS ter drugega odstavka 146. člena Sodnega reda. Podlaga za izdajo navedene Odredbe je tudi v točki VI. Predodeljevanje nerešenih zadev med organizacijskimi enotami Letnega razporeda dela sodišča za leto 2020, št. Su 716/2019 z dne 6. 12. 2019, ki se glasi: Predsednica sodišča lahko zaradi enakega časovnega obravnavanja in enakomerne obremenitve sodnikov med letom skladno z določbami Zakona o sodiščih in Sodnega reda, z odredbo predodeli nerešene zadeve sodnikom druge organizacijske enote sodišča. K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je odločba gradbene inšpekcije, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, s katerim je bil tožnici izrečen inšpekcijski ukrep, naveden v točki 1 te obrazložitve. Po določbi 152. člena ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja po točki 12.1.2. člena ZGO-1 pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo, oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Za tožnico je sporen status inšpekcijskega zavezanca ter ugotovitev, da je za predmetni gradbeni poseg potrebno gradbeno dovoljenje.

16. Sodišče se je najprej opredelilo do tožbenega ugovora nepravilne ugotovitve inšpekcijskega zavezanca. Tožnici pojasnjuje, da ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene oziroma nelegalne gradnje, posredno pa je zavezanca mogoče ugotoviti, upoštevaje prvi odstavek 157. člena ZGO-1, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je ena izmed sankcij za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Tako stališče izhaja tudi iz obsežne upravno sodne prakse s tega področja (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 202/2019). Navedena določba namreč zapolnjuje pravno praznino, kdo je inšpekcijski zavezanec, ki se mu izreče ukrep iz 152. člena ZGO-1. Tako se sankcije iz 152. člena ZGO-1 primarno izrečejo investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da je tožnica inšpekcijski zavezanec, ima podlago v listinah predloženega upravnega spisa. Tožnica sicer zanika, da bi bila ona investitorica, iz listinskih dokazov, predvsem pa z zaslišanja tedanjega direktorja in sedanjega prokurista Č. Č. na glavni obravnavi, ki je izrecno izpovedal, da je dela naročil on v okviru gradnje skladišča, pa izhaja, da je bila naročnica del tožnica oziroma njen tedanji direktor v času gradnje skladišča, katerega je gradila tožnica in je bila tudi ona investitor, v okviru katere se je izvedlo po naročilu tožnice tudi sporna gradbena dela. Enaka ugotovitev izhaja iz celotne spisne dokumentacije (zapisnika z dne 6. 2. 2017, strokovnega mnenja D. D. z dne 14. 2. 2017 in gradbenega dovoljenja št. 351-51/87-06-GD-TA z dne 18. 7. 1994). Tožnica je bila tako v skladu z določbo 4.1. točke 2. člena ZGO-1 investitor sporne gradnje.

17. Neutemeljen je tudi ugovor tožnice, da predmetna dela ne predstavljajo rekonstrukcijo objekta in da gre za dela, za katera ni potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Obseg gradbenega posega v konkretni zadevi ni sporen. Tožnica je kot investitor, kakor je bilo obrazloženo v točki 16 obrazložitve te sodbe, naročila izvajalcu del odstranitev obstoječih stopnic in siporeks stene v kletni etaži ter izvedbo nove armiranobetonske plošče v odprtini tlorisnih dimenzij 3.80m x 1.00m v pritlični etaži. Tudi po mnenju sodišča navedena dela predstavljajo rekonstrukcijo objekta v skladu z določbami 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, katere gradnja se lahko začne upoštevaje določbo prvega odstavka 3. člena ZGO-1 na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

18. Po določbi 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjene namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spreminja za več kot 10%. Iz ugotovitve inšpektorja, ki je dokumentirana v upravnem spisu in jo potrjuje tudi drugostopenjski organ izhaja, da je bilo z novo izvedeno armiranobetonsko ploščo v pritlični etaži poseženo v samo konstrukcijo objekta. Ugovor tožnika, da je bilo z posegom vzpostavljeno stanje po prvotnem gradbenem dovoljenju, v katerem odprtina v armiranobetonski plošči pritlične etaže ni bila predvidena, ni upoštevan. Z novo izvedeno armiranobetonsko ploščo v pritlični etaži, ki je bila izvedena na način, kot izhaja iz strokovnega mnenja D. D. ter na glavni obravnavi zaslišanega Č. Č., se je novi del plošče sidral tako, da se je v nosilce zavrtalo luknje, vstavilo železne palice, ki se jih je v nosilce zalepilo in nato postavila armirna mreža ter nato vse skupaj zalilo z betonom, to pa predstavlja poseg v skeletni konstrukcijski element, ki kot izhaja iz izpodbijane odločbe ter odločbe drugostopenjskega organa, predstavlja poseg v samo konstrukcijo objekta, saj zakonodaja v primeru skeletnih konstrukcijskih elementov ne pozna izjem. Pri čemer na odločitev v zadevi ne vpliva ugotovitev strokovnjaka (za katero sodišče sicer ne dvomi), da konstrukcija glede na sedanji namen uporabe kot takšna v celoti ustreza in da je objekt statično varen. V nasprotnem primeru bi sicer inšpektor moral izreči ukrep po 154. členu ZGO-1. 19. Ugotovitev gradbenega inšpektorja, da gre v konkretnem primeru za gradnjo, ki predstavlja manj zahteven objekt (3. člen Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, v nadaljevanju Pravilnik) in to upoštevaje tudi kasnejše spremembe tega podzakonskega akta je po oceni sodišča pravilna. Inšpektor je namreč ugotovil, da navedene gradnje ni mogoče šteti med enostavne objekte po 4. členu Pravilnika, do česar je prišel na podlagi ugotovitev ogleda predmetne gradnje ter že navedenih podatkov upravnega spisa. Sodišče ugotavlja, da je navedena dejstva v okviru inšpekcijskega nadzora ugotovil gradbeni inšpektor, ki mora imeti po 144. členu ZGO-1 univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture (1. točka), zahtevane delovne izkušnje (2. točka) in opravljen strokovni izpit za inšpektorja (3. točka). To pomeni, da inšpekcijske postopke s področja nedovoljenih gradenj vodi oseba, ki razpolaga s strokovnim znanjem s področja graditve objektov. Iz strokovnega mnenja D. D. sicer izhaja, da se s samim posegom, kot je bil izveden, ni vplivalo na nosilnost in varnost objekta, po mnenju izdelovalca strokovnega mnenja, ki je v času že navedene novogradnje opravljal funkcijo glavnega odgovornega vodje, ki se je skupaj z investitorjem odločil za izvedbo del brez predhodne pridobitve potrebnega dovoljenja, pa se je posegalo v konstrukcijo objekta.

20. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na nepopolno obrazložitev izpodbijane odločbe. Po mnenju sodišča izpodbijana odločba, dopolnjena z odločbo drugostopenjskega organa izpolnjuje pravne standarde obrazložitve, določene v prvem odstavku 214. člena ZUP in se jo da preizkusiti.

21. Po presoji sodišča je tako odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnem spisu ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Kakor navedeno je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožnice. Sodišče zato v ostalem delu sledi razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi dopolnjeni z odločbo drugostopenjskega organa in se nanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

22. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe voden pravilno in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

23. Na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpita tožnik in toženka vsak svoje stroške tega sodnega postopka.

K točki III izreka:

24. ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz prvega odstavka 19. člena ZUS-1, kot sta v konkretnem primeru A. A. in B. B. Glede tega je treba, kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 in I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Če je za nagrade odvetnikov ali za druge stroške predpisana tarifa, se stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Povrnitev stroškov, ki gredo strankam v pravdnem postopku, podrobneje ureja Pravilnik o povrniti stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Pri presoji kriterija potrebnosti vloge se izhaja iz vsebine vloge in ocene, ali je ta prispevala k rešitvi spora.

25. V obravnavanem primeru sta A. A. in B. B. nastopala na strani toženke in sta, ker je bila tožba zavrnjena, po načelu uspeha upravičena do povrnitve stroškov sodnega postopka, in sicer tistih stroškov, ki jih je upravičeno opredeliti kot za upravni spor potrebne stroške. Glede povrnitve teh stroškov sodišče ugotavlja, da je (ti) stranki z interesom zastopala ista pooblaščenka. Sodišče je tako priznalo stroške v zvezi z udeležbo pooblaščenke na naroku za glavno obravnavo dne 14. 9. 2021, in sicer nagrado za prvi narok za glavno obravnavo v prijavljeni višini 200 točk po tar. št. 30/3 OT ter pavšalne izdatke (za fotokopiranje, PTT) po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2 % oziroma 4 točke po OT, kar skupno ob vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 93,64 EUR. Tako dobljeni skupni znesek 93,64 EUR se, ker je pooblaščenka prizadetih strank zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV in skupno znaša 114,24 EUR. Tožeča stranka mora tako A. A. in B. B. povrniti skupaj 114,24 EUR stroškov tega upravnega spora, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ).