Jedro

Sodišče je pri preizkusu pravilnosti ocene javnega uslužbenca omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, ki so predpisani v Prilogi III Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, in nikakor ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Zaradi tega v postopku dokazovanja večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, ki pozna strokovno delo organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo sklepa št. ... z dne 20. 4. 2010 in oceno iz ocenjevalnega lista z dne 11. 3. 2010, ki ju je tožnici izdala tožena stranka in ugotovitev, da je tožnica v letu 2009 delo opravljala dobro in se njeno delo oceni z oceno dobro (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne v roku 8 dni 51,00 EUR stroškov postopka, svoje stroške pa krije sama (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26799 in naslednji) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke v celoti oprlo le na izpoved tožničinega nadrejenega mag. A.A., za katerega je tožnica navedla, da je bil pri njenem ocenjevanju pristranski. Ostalih listinskih dokazov, ki jih je v zvezi z očitki tožeča stranka vložila v spis, sodišče ni izvedlo, niti se do njih ni opredelilo, kar je kršitev postopka. Navaja, da je tožničino delo v letu 2009 povsem primerljivo po vseh kriterijih z letnimi ocenami sodelavcev, na katere se je v postopku sklicevala in v ničemer ne odstopa od rezultatov njihovega dela. Z zaključkom sodišča prve stopnje, da ti rezultati niso relevantni zaradi načina knjiženja pri toženi stranki, se ni mogoče strinjati, saj je dejstvo, da problematika nepravilnega knjiženja rezultatov za leto 2009 za tožnico in ostale sodelavce ni bila izpostavljena. Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožničinemu dokaznemu predlogu, da tožena stranka predloži v spis ocene za sodelavce, ki so navedeni v letnem poročilu. Tožnica je posebej izpostavila štiri sodelavce, ki jih je tožena stranka ocenila z oceno dobro in dva, ki sta bila ocenjena z oceno prav dobro ter ob tem izpostavila, da se rezultati teh sodelavcev ne razlikujejo od njenih rezultatov, vendar se sodišče prve stopnje do tega dokaza ni niti opredelilo. Tožena stranka je v postopku preizkusa ocene navajala konkretne napake tožnice v posameznih zadevah, a o tem ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajale tožničine očitne napake, tožnica pa je v teh istih zadevah predložila dokumentacijo, a teh dokazov sodišče ni izvedlo. Zaslišana priča mag. A.A. ni navedla nobenega primera, iz katerega bi izhajalo, da tožnica ne vodi postopkov v skladu z materialnimi in procesnimi predpisi. Če bi bila tožnica tako slaba, bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožena stranka zoper njo uvedla postopek ugotavljanja nesposobnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo oceniti vse predlagane dokaze in šele na tej podlagi oceniti ali je izpoved priče A.A. verodostojna ali ne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka postopek presoje ocene izpeljala skladno s določbami členov od 16 do 20 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in naslednji) in določbami Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in naslednji). Tožničino delo za leto 2009 je bilo ocenjeno po elementih delovne uspešnosti, opredeljenih v Prilogi III Uredbe, z oceno zadovoljivo. Po izvedenem dokaznem postopku, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta ocena zakonita in pravilna, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo vse listinske dokaze, ki sta jih stranki vložili v spis, zaslišalo tožničinega predpostavljenega, ki je njeno delo ocenjeval, in tožnico. Ugotovilo je, da je tožničino delo po obsegu primerljivo z delom ostalih sodelavcev in ni zaključilo, da ti rezultati niso relevantni, kot mu to očita pritožba. Ker pa ocena dela ni odvisna le od obsega dela, ki ga opravi javni uslužbenec, ampak tudi od samostojnosti, ustvarjalnosti, natančnosti in zanesljivosti pri opravljanju dela, kvaliteti sodelovanja in organiziranja dela ter drugih sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela, se tudi pritožbeno sodišče strinja s tem, da izvedba dokaza s predložitvijo ocen za ostale zaposlene ni potrebna. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obseg tožničinega dela primerljiv z obsegom ostalih sodelavcev, izhaja iz letnega poročila 2009 (A9), zato se sodišču prve stopnje do tega poročila ni bilo potrebno posebej opredeliti. Ta njegova ugotovitev pa potrjuje navedbo tožnice o primerljivosti obsega dela.

Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je sodišče pri preizkusu pravilnosti ocene javnega uslužbenca res omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, ki so predpisani v Prilogi III Uredbe, in nikakor ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Zaradi tega v postopku dokazovanja večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, ki pozna strokovno delo organa. Če bi tožnica predlagala zaslišanje drugih prič, ki poznajo strokovno delo organa, bi se sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti tožničine ocene, lahko oprlo tudi na njihove izpovedi, ker pa tožnica zaslišanja drugih prič ni predlagala, se je pri presoji vrednotenja posameznih kriterijev oprlo na izpoved tožničinega nadrejenega A.A., pri tem pa upoštevalo tudi listinske dokaze v spisu in tožničino izpoved.

Ker iz ocenjevalnega lista z dne 21. 1. 2020 niso razvidne ocene posameznih kriterijev delovne uspešnosti, je tožničin nadrejeni zaslišan kot priča podal obrazložitev teh kriterijev in pri tem poudaril, da pri ocenjevanju javnih uslužbencev uporablja za vse enake kriterije in jih ocenjuje predvsem glede na to, ali vodijo postopke v skladu z materialnimi in procesnimi predpisi. Ker tožnica ni dokazala nasprotnega, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi dvomilo v njegovo izpoved, da je tožnico za leto 2009 ocenil zadovoljivo le iz razloga, ker je rešila večje število zadev, torej po kriteriju obsega dela, glede ostalih kriterijev delovne uspešnosti, pa jo je ocenil nezadovoljivo. Glede kriterija strokovnosti je izpovedal, da je pri delu storila veliko strokovnih napak, da je postopke vodila mimo določb Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) in Zakona o tujcih (ZTuj-1, Ur. l. RS, št. 61/99 in naslednji). V zvezi s pravočasnostjo je povedal, da ni nobene zadeve rešila v predpisanem 30 oz. 60 dnevnem roku. Prav tako je nezadovoljiva kvaliteta njenega dela, natančnost in samostojnost, ker ji je moral vse osnutke vračati v slovnične in vsebinske popravke. Enako velja tudi za organizacijo dela, saj zadev ni reševala po vrstnem redu, njeni spisi so bili neurejeni, tako pisna kot ustna komunikacija pa slabi. Prav tako pa tudi ni bil pravilen njen odnos do strank oziroma komunikacija z njimi.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izpovedi tožnice (točka 11 obrazložitve) in izvedlo dokaz z vpogledom v vso listinsko dokumentacijo in tako tudi v listine, ki jih je kot dokaz glede očitkov njenih napak v zadevah ..., Združenje ... in B d.o.o. (A4, A5, A6 in A7), v spis vložila tožnica. Zaradi tega je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dokaza z vpogledom v te listine ni izvedlo.

Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi z 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.