Jedro

Le izjemoma se lahko prisodi odškodnina tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine. Ob tem pa mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 2. točki izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2008 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper odločitev v 2. točki izreka navedene sodbe se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v 2. točki izreka tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede določitve višine odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik pritožuje zoper zavrnilni del (zoper 2. točko izreka) sodbe sodišča prve stopnje, zato je ta v ugodilnem delu (v 1. točki izreka) že pravnomočna in ni predmet preizkusa pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Tožnik se pritožuje zoper višino odmerjene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07).

Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odmero denarne odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da mu iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju pripada odškodnina v vtoževani višini 2.000,00 EUR, iz naslova strahu pa odškodnina v vtoževani višini 800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter iz naslova strahu v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku (glej 1. odstavek 2. člena ZPP).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je zahtevek iz naslova te oblike nepremoženjske škode pravilno zavrnilo. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre namreč oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine. Ob tem pa mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode. Tako kot pri vseh izjemah mora biti pristop sodišča ozek tudi pri izjemi od pravila o pravno priznani škodi le pri duševnih bolečinah zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato so v sodni praksi le redki primeri priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (npr. obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti med štiriletnim zdravljenjem; glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 618/2005). Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki je bilo posledica obravnavanega škodnega dogodka (upad koncentracije in šolskega uspeha ter neobiskovanje telesne vzgoje v pretežnem delu šolskega leta, ki je sledilo škodnemu dogodku), glede na navedene kriterije ne opravičuje dosoje odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, in sicer kot nevšečnost pri zdravljenju, in ne kot samostojno obliko nepremoženjske škode.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v 2. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).