Jedro

Sodišče prve stopnje ni vezano na pravno kvalifikacijo zahteve za izdajo začasne odredbe (1. odstavek 69. člena ZUS). S tem, ko je upoštevalo navedbe tožeče stranke, ki izhajajo iz njene zahteve za izdajo začasne odredbe ter ugotovilo obstoj oziroma izpolnitev pogojev, ki jih terja 2. odstavek 69. člena ZUS, je zakonito in pravilno izdalo predlagano začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1668/2003-46 z dne 12.11.2003.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri sodišču prve stopnje dne 29.10.2003 vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču prve stopnje je predlagala, naj z začasno odredbo Notarski zbornici Slovenije (tožeči stranki v tem upravnem sporu) prepove določitev in objavo datuma nastopa poslovanja S.V.M. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) kot notarja v Uradnem listu Republike Slovenije s tem, da ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča v obravnavani upravni zadevi.

Sodišče prve stopnje je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi določbe 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Obravnavani predlog dejanske in pravne situacije, kot jo zahteva uporaba predlagane določbe 1. odstavka 69. člena ZUS, ne obsega. Zato je sodišče prve stopnje, ki ni vezano na pravno kvalifikacijo zahtevka in ker je ugotovilo, da predlog ni vsebinsko utemeljen le glede izpolnjevanja pogojev iz 1. odstavka 69. člena ZUS ter je tudi po vsebini predlog za začasno ureditev stanja, predlog presodilo na podlagi določbe 2. odstavka 69. člena ZUS.

Sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 69. člena ZUS, po kateri tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

V obravnavani zadevi je sporno pravno razmerje med strankami, glede na izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 25.8.2000, imenovanje prizadete stranke za notarja. Sodišče prve stopnje glede na pooblastilo iz 2. odstavka 69. člena ZUS uredi le stanje, ki izhaja iz spornega pravnega razmerja, ob obstoju nadaljnjega pogoja, da tožnik verjetno izkaže, da je predlagana ureditev stanja potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Prvenstveno je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo presodilo v okviru vprašanja, ali se s to začasno odredbo ureja stanje, ki izhaja iz spornega pravnega razmerja. Kot je sodišče prve stopnje navedlo že v sklepu z dne 24.10.2003, s katerim je prvi predlog za izdajo začasne odredbe (da se prizadeti stranki prepove opravljanje notarske dejavnosti in notarskega poslovanja ter da se jo za primer kršitve denarno kaznuje) zavrnilo, se začasna odredba ne more nanašati na razmerja, ki bodo nastala šele s posebnim aktom, pa čeprav na podlagi spornega s tožbo izpodbijanega akta. V obravnavani zadevi je sporni akt, ki se izpodbija s tožbo, imenovanje prizadete stranke za notarja. Postavi pa se vprašanje pravne narave akta o določitvi dneva poslovanja notarja, ki ga je dolžna izdati tožeča stranka. Vprašanje, ki je ob taki zakonski ureditvi pravno relevantno, je, ali tožeča stranka o določitvi dneva poslovanja notarja lahko odloči drugače (z zavrnitvijo), kot da predlogu notarja za določitev dneva poslovanja ugodi in akt objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz teleološke razlage Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94, 41/95, v nadaljevanju ZN) v delu o vlogi tožeče stranke v postopku imenovanja notarjev izhaja, da ta zakon ne daje pravice tožeči stranki, da bi v tej fazi postopka, ko je notar že imenovan in je izpolnil tudi vsa pripravljalna dejanja, obvezna pred objavo dneva poslovanja, lahko predlog notarja, ki predlaga objavo začetka poslovanja, zavrnila. Ker zakonske možnosti za odvrnitev negativnih posledic, povezanih z izdajo in objavo akta o začetku poslovanja imenovanega notarja, tožeča stranka nima, sodišče prve stopnje meni, da je treba predlagano začasno odredbo obravnavati kot odredbo, ki se nanaša na sporno pravno razmerje, čeprav bi se odredba ne nanašala na sam akt imenovanja. Drugačno presojanje dosega predlagane začasne odredbe bi namreč po mnenju sodišča prve stopnje pomenilo, da tožeča stranka nima v rokah nikakršnega zakonitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko zavarovala pravne interese, ki jih mora varovati na podlagi pooblastil, ki jih ima po ZN.

Sodišče prve stopnje je predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe presodilo še v okviru izpolnjevanja pogoja, ali je tožeča stranka verjetno izkazala za potrebno, da se stanje začasno uredi glede na sporno pravno razmerje. Po zakonski ureditvi ZN je tožeča stranka (17. in 21. člen) edina pristojna, da določi in objavi dan nastopa poslovanja notarja v Uradnem listu Republike Slovenije potem, ko prejme kopijo zapisnika o prisegi. Glede na navedeno zakonsko ureditev je tožeča stranka tista, ki določi imenovanemu notarju s svojim aktom, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, dan poslovanja. Tožeča stranka, ki določbe ZN tudi razume kot zakonsko obveznost, je po mnenju sodišča prve stopnje verjetno izkazala za potrebno, da se z začasno odredbo sporno pravno razmerje uredi začasno drugače, kot bi ga sicer uredila ona z izdajo in objavo akta o začetku poslovanja notarja. Njen akt namreč dejansko pomeni začetek učinkovanja (izvršitve v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS) akta o imenovanju notarja. Prizadeta stranka je izvršila vsa pripravljalna dejanja, ki jih zakon zahteva in predlagala tožeči stranki objavo dneva poslovanja. V navedeni dejanski in pravni situaciji, ko le akt tožeče stranke, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, loči prizadeto stranko od pričetka poslovanja, sodišče prve stopnje meni, da je potrebno, da se stanje začasno (do odločitve sodišča prve stopnje o tožbi tožeče stranke) uredi na predlagani način.

Tožeča stranka pa je tudi verjetno izkazala nastanek hujših škodljivih posledic. Pravno razmerje, ki je nastalo z izdajo s tožbo izpodbijane sporne odločbe o imenovanju in ki je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu, bi po mnenju sodišča prve stopnje z morebitno ugoditvijo tožbi, to je z odpravo odločbe, ugasnilo z učinkom za nazaj, kar pomeni, da prizadeta stranka za notarja ne bi bila imenovana. Odprava izpodbijanega akta bi zato pripeljala do neugodnih pravnih situacij za vse tiste, ki bi po utemeljenih pričakovanjih glede pravne veljavnosti in stabilnosti akta o imenovanju sklepali pravna razmerja, pri katerih oblikovanju bi prizadeta stranka sodelovala kot notar. V tem kontekstu se torej po mnenju sodišča prve stopnje posledično postavlja vprašanje visečnosti vseh pravnih poslov, pri kateri bi sodelovala prizadeta stranka kot notar. To pa tudi po mnenju sodišča prve stopnje predstavlja hujše in težko popravljive škodljive posledice, ne le zaradi vprašljive veljavnosti pravnih poslov, pri katerih bi sodelovala prizadeta stranka kot notar, ampak tudi zaradi učinka vsakega posameznega pravnega posla na širši pravni promet. Zatrjevane hude škodljive posledice pa so v svojem obsegu in časovnem trajanju gotove, čeprav količinsko in kakovostno nepredvidljive. Te posledice pa po presoji sodišča prve stopnje ne pomenijo le škode tretjim zaradi notarskega poslovanja prizadete stranke, ki bi se kazala v konkretnih postopkih za odpravo pravnih posledic teh aktov in v ustvarjanju dvoma v javnosti v pravno varnost, ampak pomenijo tudi škodo tožeči stranki, ki po zakonu skrbi za ugled, verodostojnost in razvoj notariata (107. člen ZN). Po mnenju sodišča prve stopnje je hujše škodljive posledice potrebno presojati v povezavi z določbo 1. člena ZN, ki notariat opredeljuje kot javno službo. Zato je prepoved objave v javnem interesu, saj je po mnenju sodišča prve stopnje javni interes predvsem v tem, da pričakovane hujše škodljive posledice ne nastopijo. V zvezi z javnim interesom je treba presoditi tudi razlog, da hitro menjavanje notarjev ter s tem posledično vprašanje prevzemnikov notarskih arhivov ni v korist tožeči stranki in njenemu ugledu. S hitrim menjavanjem notarjev na verodostojnosti izgublja tudi sam notarski poklic, saj se navzven pojavlja vtis, da gre za povsem običajno službo oziroma poklic, ne pa za javno službo, ki je celo ustavna kategorija. Notariat pa izpolnjuje javni interes ter izpolnjuje ustavno načelo pravne države, saj ne ravna le v interesu enega udeleženca, ampak v interesu vseh udeležencev notarskega opravila ter s tem zato posledično tudi v javnem interesu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zatrjevane hujše škodljive posledice presojalo širše, tudi z vidika javnega interesa, ker se preko tožeče stranke kot institucije, ki predstavlja javno službo notariata, uresničuje javni interes. Začasna neizvršljivost s tožbo izpodbijanega spornega akta pa tudi ne more povzročiti pretiranih škodljivih posledic prizadeti stranki. Tožena stranka je namreč s sklepom z dne 5.11.2003, prekinila postopek za imenovanje notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v M., razpisano v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 37/03 z dne 18.4.2003 do pravnomočne sodne odločitve v upravnem sporu tožeče stranke (Notarske zbornice Slovenije) zaradi odprave odločbe tožene stranke (Ministrice za pravosodje) z dne 25.8.2000, svojo odločitev pa obrazložila z navedbo, da je v konkretnem primeru nadaljevanje postopka imenovanja notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v M., razpisano v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 37/03 z dne 18.4.2003, odvisno od rešitve predhodnega vprašanja, to je od tega, ali je notarsko mesto v M. prosto. To predhodno vprašanje pa spada v sodno pristojnost in se rešuje v upravnem sporu na podlagi tožbe tožeče stranke (Notarske zbornice Slovenije). Glede na navedeno obrazložitev tožene stranke je zasedba notarskega mesta prizadete stranke v M. odvisna od rešitve konkretnega upravnega spora ter pred pravnomočno odločitvijo v tem sporu notarsko mesto ne bo zasedeno z drugim kandidatom.

Začasno neizvrševanje s tožbo izpodbijanega spornega akta v obravnavanem primeru po mnenju sodišča prve stopnje pomeni tudi primerno začasno ureditev stanja, saj ne povzroča prejudicialnih (določenih) sprememb položaja strank navedenega upravnega spora, preprečuje pa nastanek novih pravnih razmerij, kar je temeljni namen začasne odredbe, to je zadržanje s tožbo izpodbijanega akta z namenom, da se odvrnejo hujše škodljive posledice.

Prizadeta stranka po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljeno ugovarja, da gre v obravnavanem upravnem sporu za njeno razrešitev, saj je predmet upravnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti s tožbo izpodbijanega akta o imenovanju notarja, razrešitev notarja pa je poseben postopek s posebnimi zahtevami, ki so vsebinsko naštete v 19. členu ZN. Neutemeljen in v obravnavanem primeru nerelevanten je razlog prizadete stranke, da ji poskuša tožeča stranka trajno onemogočiti vstop v notarske vrste, saj zgornje starostne meje naši predpisi ne določajo.

Glede na navedeno, ker je tožeča stranka verjetno izkazala za potrebno, da se stanje začasno uredi, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, je sodišče prve stopnje zahtevi za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS ugodilo.

Pritožbo vlaga prizadeta stranka S.V.M. Ponavlja tožbene navedbe in pritožbene navedbe v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, št. U 1598/2000 z dne 20.11.2003, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, na aktivno legitimacijo tožeče stranke, na pasivno legitimacijo in subjektivno spremembo tožbe, na ugovor stvarne nepristojnosti sodišča prve stopnje, na pravni temelj za izdajo s tožbo izpodbijane odločbe o njegovem imenovanju za notarja in na kršitev enakosti pred zakonom (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije).

Meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka sploh ni navedla hujših škodljivih posledic, ki bi nastale njej, ampak navaja: "Posledično je pričakovati tudi odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo, ki bo odgovorna za nastalo situacijo.".

Zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava predstavlja stališče in ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi šlo za viseče pravne posle, pri katerih bi sodelovala prizadeta stranka kot notar, če bi sodišče s tožbo izpodbijani akt o imenovanju notarja v upravnem sporu odpravilo. Viseči pravni posel mora imeti neko napako že ob sklepanju pogodbe ali posla. Katera napaka bi bila to, sodišče prve stopnje ne navede.

Utemeljitev sodišča glede hujših škodljivih posledic je dejansko kot tudi materialnopravno zmotna in z vidika procesne določbe 2. odstavka 69. člena ZUS ne predstavlja izpolnitve pogoja odvrnitve hujših škodljivih posledic. Sodišče prve stopnje obrazlaga hujše škodljive posledice in so razlogi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje preko navedb in predloga tožeče stranke po uradni dolžnosti samo protislovno obrazlaga svojo odločitev in samo, preko navedb tožeče stranke, podaja dejanske navedbe. Pri tem pa krši določbo 15. člena ZUS, saj se pred izdajo odločbe prizadeti stranki ne da možnosti, da bi se o teh dejstvih in okoliščinah izjavila.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe 16. člena ZUS v zvezi z 2. členom ZPP. Čeprav je tožeča stranka izrecno navedla pravno osnovo za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS in podala tudi navedbe o dejanskem stanju, nanašajoče se na to procesno določbo, je sodišče prve stopnje preko zahtevka stranke odločilo o začasni odredbi na temelju druge procesne določbe, to je 2. odstavka 69. člena ZUS. Tudi zahteva za izdajo začasne odredbe ne vsebuje dejanskih navedb, ki bi omogočale sodišču prve stopnje uporabo 2. odstavka 69. člena ZUS.

Sodišče prve stopnje obrazlaga "javni interes" kot pogoj iz 30. člena v zvezi s 1. odstavkom 69. člena ZUS in to zmotno, saj je javni interes določen v ZN v določbah 11. člena, da pride en notar na vsakih 30.000 prebivalcev.

Navedba sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da začasna neizvršitev s tožbo izpodbijanega spornega akta ne more povzročiti pretiranih škodljivih posledic prizadeti stranki po mnenju prizadete stranke pomeni, da želi doseči tožeča stranka, da bi se prizadeta stranka pripeljala v stanje (čez pet let bo stara 69 let, ker bo 1.12.2003 dopolnila 64 let starosti), ko ne bo več mogla začeti z opravljanjem notarskega dela.

Z izpodbijano začasno odredbo pa sodišče ne rešuje "stanja", niti ne ureja nobenega "trajnega razmerja med strankama", kajti v stanje "akt o imenovanju prizadete stranke za notarja" sodišče prve stopnje tudi po lastni ugotovitvi ne posega, trajno razmerje - pravica opravljati notariat in delati - pa se rešuje v delovnem sporu in pred pristojnim delovnim sodiščem in ne v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje.

Z izdajo začasne odredbe, ki se ne nanaša na akt o imenovanju prizadete stranke za notarja, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, posega to sodišče v njegovo pravico kot prizadete stranke do dela, torej v njegovo ustavno pravico, ki se po zakonitih predpisih uveljavlja v delovnem in ne v upravnem sporu. Če tožeča stranka meni, da so podani pogoji za razrešitev prizadete stranke, mora to uveljavljati v skladu z določbami ZN in končno v delovnem sporu in ne pred sodiščem prve stopnje, ki za odločanje o pravici do dela ni stvarno pristojno. Bistveno je kršena določba 1. odstavka 2. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrže ali podrejeno zavrne.

V dopolnitvi pritožbe prizadeta stranka dopolnjuje svoje pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbo 324. člena ZPP, ker v njem niso navedeni predpisi, na katere je oprlo svojo odločitev, v zvezi s pravno osnovo, da je pristojno za odločanje o storitvah in v zvezi z materialnopravnimi predpisi glede "visečnosti vseh pravnih poslov". Če bi sodišče navedlo predpise, bi takoj ugotovilo, da posega na civilnopravno področje, o katerem ni pristojno odločati in sta zato ti opustitvi sodišča prve stopnje vplivali na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

Obveznost, ki jo je z začasno odredbo - izpodbijanim sklepom naložilo sodišče prve stopnje tožeči stranki "prepoved določitev in objave v Uradnem listu Republike Slovenije", je prepoved storitve, kar je glede na obveznost izpolnitveno ravnanje, o obveznostnih razmerjih pa odloča sodišče splošne pristojnosti in ne upravno sodišče. V dopolnitvi pritožbe prizadeta stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene ugovore prizadete stranke v zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka, nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, kršitvami ustavnih pravic, nepravilno uporabo materialnega prava, stvarno pristojnostjo in v zvezi z neobstojem škodljivih posledic za prizadeto stranko.

Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je zakonita in pravilna.

Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov prizadete stranke, ki se nanašajo na ponovitev tožbenih ugovorov in pritožbenih ugovorov prizadete stranke v njeni pritožbi zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje z dne 20.11.2002, glede bistvene kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev ustavnih pravic, saj je to pridržano odločitvi o glavni stvari, to je rešitvi tožbe tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, ki je zaradi odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Up 395/03-12 z dne 25.9.2003) v ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno navedlo, da ni vezano na pravno kvalifikacijo zahteve za izdajo začasne odredbe. S tem, ko je upoštevalo navedbe tožeče stranke, ki izhajajo iz njene zahteve za izdajo začasne odredbe ter ugotovilo obstoj oziroma izpolnitev pogojev, ki jih terja 2. odstavek 69. člena ZUS, je sodišče prve stopnje v skladu s to določbo zakonito in pravilno izdalo predlagano začasno odredbo.

Začasna odredba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, vsekakor ureja razmerje med tožečo in prizadeto stranko, saj mora tožeča stranka po 17. členu ZN objaviti datum poslovanja posameznega notarja v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito opredelilo hujše škodljive posledice v obravnavani zadevi oziroma navedlo prepričljive razloge, da so te posledice vsaj verjetno izkazane. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje tem razlogom in jih ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z zahtevo tožeče stranke ugotovilo nevarnost navedenih posledic, ki bi lahko nastale tretjim osebam oziroma osebam, ki bi v primeru, da začasna odredba ne bi bila izdana, lahko bile stranke notarja. Navedba te nevarnosti sodišča prve stopnje je prepričljiva, vsaj do pravnomočne rešitve, ali je s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter v skladu z ZN.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje o utemeljenosti izdaje predlagane začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS in o obstoju javnega interesa za njeno izdajo. Razlogi o utemeljenosti javnega interesa, ki jih je navajalo sodišče prve stopnje, so pravilni in v skladu z verjetnostjo hujših škodljivih posledic v obravnavanem primeru ter jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem tudi meni, da se po prizadeti stranki zatrjevani neobstoj javnega interesa v konkretni zadevi izkaže za pravno nerelevanten. Ta interes oziroma njegov neobstoj ni mogoče razlagati z navedbami o znanih čakalnih vrstah v notarskih pisarnah in z navedbami o ugledu notarske službe, dokler ni pravnomočno rešen upravni spor o pravilnosti in zakonitosti s tožbo izpodbijane odločbe o imenovanju notarja.

Po mnenju pritožbenega sodišča ureditev navedenega razmerja z začasno odredbo ne pomeni delovnopravnega spora, kot to zmotno v pritožbi zatrjuje prizadeta stranka, saj prizadeta stranka s tožečo stranko ni v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je zato dejansko stvarno pristojno. O pristojnosti sodišča prve stopnje v zvezi s tožbo pa sta tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče v postopku, ki se je vodil pod opr. št. U 1598/2000 in I Up 51/2003, že odločali. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v citirani odločbi z dne 25.9.2003 ni imelo pomislekov o stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje, saj mu je vrnilo navedeno zadevo v ponovni postopek oziroma v novo odločanje. Glede na navedeno so neupoštevne tudi dodatne pritožbene navedbe prizadete stranke v dopolnitvi pritožbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo 324. člena ZPP, ker v izpodbijanem sklepu niso navedeni predpisi, na katere je oprlo svojo odločitev o pravni osnovi, da je pristojno za odločanje o storitvah in o uporabi materialnopravnih predpisov glede "visečnosti vseh pravnih poslov", češ da gre za opustitev sodišča prve stopnje, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, saj naj bi poseglo na civilnopravno področje in da je naložilo z začasno odredbo tožeči stranki obveznost, saj o tem odloča sodišče splošne pristojnosti in ne upravno sodišče. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je po sodišču prve stopnje sprejeta predlagana začasna odredba v skladu s pristojnostjo Upravnega sodišča Republike Slovenije, določeno v 2. odstavku 69. člena ZUS.

Ker niso podani utemeljeni razlogi za ugoditev pritožbi prizadete stranke in v zvezi s tem za ugoditev njenemu predlogu, da se izpodbijani sklep odpravi ter zavrže oziroma podrejeno zavrne po tožeči stranki predlagana začasna odredba, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.