Jedro

V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da tožniku k osnovni plači pripada variabilni del plače (stimulacija) po prilogi splošnega akta delodajalca. Dogovor o stimulaciji iz pogodbe o zaposlitvi ni neposredna podlaga za izplačilo variabilnega dela plače oziroma stimulacije. Predpogoj za to je določitev ciljev oziroma uspešnosti, ki jo bo tožnik v posameznem letu uresničeval ter meril in pogojev za doseganje uspešnosti. Pogodba predvideva, da naj bi se variabilni del plače določil s splošnim aktom delodajalca. Če takega akta ni, ne glede na razloge za to, podlage za ugotavljanje elementov za določitev dela plače zaradi uspešnosti in njene višine na način, kot je dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, ni. Tožnik bi zato šele na podlagi splošnega akta delodajalca imel pravico zahtevati izplačilo stimulacije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: „IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.047,33 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del (I. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine v znesku 838,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 do 11. 11. 2013 in plačilo odškodnine v znesku 1.034,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 do 11. 11. 2013. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati variabilni del plače za leto 2011 v bruto znesku 5.420,66 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 4.222,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2012 do plačila, za leto 2012 pa v bruto znesku 16.336,92 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 11.044,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je podredna zahtevka za plačilo odškodnine v višini 21.757,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki II in III izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.435,94 EUR, v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka IV izreka).

Tožnik se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi obstajal splošni akt kot podlaga za izplačilo variabilnega dela plače. Tožnik je bil le pod pogojem plačila stimulativnega dela plače pripravljen prevzeti delovno mesto izvršnega direktorja in se zaposliti pri toženi stranki. Sodišče se ni opredelilo do vsebine predpogodbe o zaposlitvi, s katero je bilo tožniku zagotovljeno izplačilo treh do šestih plač letne delovne uspešnosti. Meni, da se je tožena stranka zavezala poleg osnovne plače izplačati tudi del plače na podlagi uspešnosti, najmanj v višini treh plač letno. Tožena stranka ni zatrjevala, da stimulacije tožniku ni izplačala zaradi slabih rezultatov poslovanja. Po mnenju tožnika bi le v primeru negativne stimulacije lahko prejel manj kot tri plače variabilnega dela letno. Za pripravo akta o plačilu stimulacije tožnik ni bil zadolžen, kar je razvidno iz priloženih elektronskih sporočil. Tožnik ne more biti odgovoren zato, da tožena stranka ni opredelila njegovih zadolžitev v pogodbi o zaposlitvi in da ni mogla spremljati njegovo uspešnost. Tožena stranka je po mnenju tožnika dolžna določiti opis del in nalog. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so nejasni, predvsem pa med njimi obstoji nasprotje. Sodišče je pri odločitvi o stroških postopka prezrlo, da je v celoti utemeljen tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine in odpravnine v znesku 2.699,80 EUR. Zato bi moralo odmeriti pravdne stroške, upoštevaje uspeh v pravdi. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev, razen v odločitvi o pravdnih stroških, materialnopravno pravilna in zakonita.

Izpodbijani del sodbe vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in si med seboj ne nasprotujejo ter omogočajo preizkus v pritožbenem postopku. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje o sami vsebini teh listin v razlogih izpodbijane sodbe ne navaja kaj drugega, kot pa iz teh listin izhaja. Tožena stranka bi morala konkretno navesti, katere so tiste navedbe o vsebini listin ali pa zapisnikov o zaslišanju prič, ki so v nasprotju s tem, kar je vsebina teh listin oziroma zapisnikov, vendar tega ni storila. Zato pritožbeni očitek t. i. protispisnosti ni utemeljen.

Predmet spora je izplačilo variabilnega dela plače (stimulacije) za leti 2011 in 2012. V VI. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da tožniku k osnovni plači pripada variabilni del plače po predlogi, ki je razvidna v splošnih aktih delodajalca (stimulacija 3 - 6 plač). Na podlagi 45. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo (Ur. l. RS, št. 108/2005 s spremembami - panožna kolektivna pogodba) ima delavec pravico do izplačila dela plače za delovno uspešnost, če izpolnjuje sprejete kriterije in merila pri delodajalcu, po 46. členu panožne kolektivne pogodbe pa kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja določita delodajalec in sindikat pri delodajalcu ob sprejemu letnega poslovnega načrta.

Po presoji pritožbenega sodišča VI. člen pogodbe o zaposlitvi, enako pa predpogodba o zaposlitvi, nista neposredni podlagi za izplačilo variabilnega dela plače oziroma stimulacije. Predpogoj za to je določitev ciljev oziroma uspešnosti, ki jo bo tožnik v posameznem letu uresničeval ter meril in pogojev za doseganje uspešnosti. Pogodba predvideva, da naj bi se variabilni del plače določil s splošnim aktom delodajalca. Če pa takega akta ni, ne glede na razloge za to, podlage za ugotavljanje elementov za določitev dela plače zaradi uspešnosti in njene višine na način, kot je dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, sploh ni. Pravica do stimulacije je namreč odvisna od doseganja uspešnosti. Določbo VI. člena pogodbe o zaposlitvi je torej mogoče razumeti in razlagati le tako, da bo podlaga za izplačilo načelno dogovorjenega variabilnega dela plače predloga splošnega akta delodajalca. Šele na njegovi podlagi bi imel tožnik pravico zahtevati izplačilo stimulacije.

Določanje ciljev oziroma uspešnosti, ki naj bi jih tožnik dosegal, ter presoja o tem, ali in v kolikšni meri so bili doseženi ter ocena o prispevku in delovni uspešnosti podrejenih delavcev pri tem, pa je tudi sicer nedvomno stvar poslovodstva - tudi njegove subjektivne ocene. Iz izpovedi direktorjev tožene stranke izhaja, da tožnika niso ocenili kot uspešnega. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo stimulacije.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožnik graja odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je v tem postopku uspel z zahtevkom za plačilo odpravnine in odškodnine v znesku 2.699,80 EUR, ki ga je tožena stranka poravnala tožniku po vložitvi tožbe. Tožba je bila v tem delu torej potrebna, zato navedeno plačilo po začetku postopka predstavlja uspeh tožnika z 11 % tožbenega zahtevka glede na prvotno vtoževani znesek 24.457,39 EUR, s skrčenim zahtevkom za plačilo zneska 21.757,58 EUR pa tožnik ni uspel. Odmera prvostopenjskih pravdnih stroškov temelji tako na drugem odstavku 154. člena ZPP. Stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), priznalo nagrado za postopek v znesku po tarifni številki 3100 (1,3 x 445,00 EUR) ali 578,50 EUR, nagrada za narok po tarifni številki 3102 (1,2 x 445,00 EUR) ali 534,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV in stroškov sodnih taks v znesku 276,00 EUR tožnikovi stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.657,65 EUR, 11 % od tega zneska pa 182,34 EUR. Ker znaša nagrada za narok 534,00 EUR, potrebni stroški tožene stranke skladno s 155. členom ZPP znašajo 1.381,65 EUR, 89 % tega zneska pa 1.229,67 EUR. Po medsebojnem poračunu tako odmerjenih pravdnih stroškov mora tožnik plačati toženi stranki še 1.047,33 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako kot je razvidno iz izreka.

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo delno uspel, in sicer glede dela višine prisojenih stroškov postopka, ki jih je dolžan povrniti toženi stranki. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njegov pritožbeni uspeh tako minimalen, da mu ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov, ki nastanejo zaradi odločanja o glavni stvari.