Jedro

Tožniku je bila odredba za prenehanje aktivne vojaške službe vročena že 25.6.1991. Zato gre po Zakonu o službi v oboroženih silah že od tedaj dalje za stanje razpolage. Dejstvo, da od 14.7.1991 dalje pa do razrešitve 31.12.1991 ni več opravljal aktivne vojaške službe, so potrdile tudi vse zaslišane priče. Zato je imelo prvostopno sodišče dovolj podlage za dokazno oceno, da je v pravno relevantnem obdobju od 19.7.1991 do 31.12.1991 izkazan status po 2. alinei 1. odst. 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu priznalo pravico do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine od 1.1.1992 dalje v ustreznih mesečnih zneskih ter izreklo, da bo akontacije izplačeval prvi toženec in sicer zapadle obroke v 15 dneh po pravnomočnosti prvostopne sodbe, v naprej dospevajoče zneske pa na način in v rokih, kot se izplačujejo vse dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ugotovilo je, da tožnik izpolnjuje pogoje iz Odloka o izplačevanju vojaških pokojnin (Ur.l. RS št. 4/92).

Zoper sodbo se pritožuje prvi toženec (nadalje pritožnik) zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka o vseh odločilnih dejstvih ugotovilo enako dejansko stanje, kot je bilo znano v prvotnem postopku. Meni, da je še vedno kot nesporno ostalo dejstvo, da tožnik po 18.7.1991 ni bil neprekinjeno na dopustu, na razpolago, v suspenzu ali v bolniškem staležu. Tožnik je že v prvotni vlogi navedel, da je bil do 20.8.1991 zaposlen kot aktivna vojaška oseba v kasarni na C. Tudi njegova žena je zaslišana dne 9.9.1993 navedla, da je začel prihajati domov po 14.7.1991, kasneje pa je le kdaj pa kdaj šel v vojašnico. V dopolnjenem dokaznem postopku je tožnikova izjava omiljena s tem, da je šel po 14.7.1991 v vojašnico le dne 19.8.1991 zaradi podpisa primopredajnega zapisnika. Pritožba meni, da izjave prič, kot tudi izjava tožnikove žene, v ničemer ne spreminjajo dejanskega stanja, kot je bilo znano že ob prvotnem odločanju. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev.

Toženec v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencih opozarja, da je prvostopno sodišče dopolnilo dokazni postopek v skladu z napotki pritožbenega sodišča in ugotovilo, da je tožnik od 14.7.1991 izpolnil pogoje statusa po odloku. Meni, da gre le za "formalno" pritožbo ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče izvedlo dokaze in razčistilo vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr.št. Psp 48/94, z dne 8.9.1994. V ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku je razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v sporu in na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava o zahtevku pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo ter se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje: Glede pogoja statusa po 18.7.1991, konkretno v obdobju od 19.7.1991 do 31.12.1991, tudi pritožbeno sodišče meni, da je imelo prvostopno sodišče v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku dovolj podlage za dokazno oceno, da je bil tožnik v tem obdobju najprej v statusu aktivne vojaške osebe na dopustu (248. člen Zakona o službi v oboroženih silah, Ur.l. SFRJ, št. 7/85 - 26/90) in sicer, da je od 14.7.1991 koristil letni dopust iz leta 1990 in iz leta 1991, nato pa, da je bil do prenehanja aktivne vojaške službe (31.12.1991) v statusu razpolage po 2. odst. 399. člena navedenega zakona. Nesporno je tožnik že 8.1.1991 vložil zahtevek za prenehanje aktivne vojaške službe zaradi uveljavitve pravice do starostne pokojnine (navedba v obrazložitvi odredbe o prenehanju aktivne vojaške službe, št. 7-198, z dne 10.6.1991, priloga A/1 k list. št. 11). V tej odredbi je določeno, da mu aktivne vojaške službe preneha zaradi uveljavitve pravice do starostne pokojnine dne 31.12.1991, oz. z dnem razrešitve.

V pritožnikovem spisu št. P-9.875.082, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, je odločba VP C., št. 170-34, z dne 25.7.1991, o tem, da se tožnik razreši od aktivne vojaške službe 31.12.1991. V obrazložitvi te odločbe pa je izrecno navedeno, da je bila tožniku že navedena odredba komandanta z 10.6.1991 o prenehanju aktivne vojaške službe, vročena dne 25.6.1991. 2. odst. 399. člena zakona določa, da se oseba, za katero je izdan akt o prenehanju službe po 1. do 5. točki 1. odst., 1. in 2. točki 3. odst. ter 4. in 5. odst. 392. člena zakona, razreši po preteku treh mesecev od dneva, ko ji je bil vročen akt. Navedeni akt, to je odredba o prenehanju aktivne vojaške službe, pa je bila tožniku vročena že 25.6.1991 in gre torej od tedaj dalje za stanje razpolage po 2. odst. 399. člena zakona.

Nima prav pritožba, ko navaja, da sodišče v dopolnjenem dokaznem postopku ni ugotovilo nič novega. Nasprotno, prav na podlagi izpovedb prič, zaslišanih v dopolnitvi dokaznega postopka, je imelo prvostopno sodišče ob že navedenih dejstvih, izhajajočih iz listinske dokumentacije ter glede na navedene določbe ZOSOS, dovolj opore za dokazno oceno o izpolnjevanju pogoja statusa ter da tožnik v pravno relevantnem obdobju od 19.7.1991 do 31.12.1991 ni več opravljal dolžnosti aktivne vojaške službe. Kot opravljanje dolžnosti aktivne vojaške službe pa se tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more šteti dejstvo, da je tožnik v kasarni dne 19.8.1991 podpisal zapisnik o predaji dolžnosti (priloga A/3 k list.št. 44). Ker je bil zapisnik podpisan 19.8.1991, je s tem razumljiva tudi tožnikova navedba v pritožbi pri pritožniku, z dne 22.4.1992, o tem, da je aktivne vojaške službe zapustil 20.8.1991, saj je v zvezi z datumom 19.8.1991 na glavni obravnavi dne 13.12.1994 izpovedal, da se od 14.7. pa do 19.8.1991 v vojašnico ni več vračal, da je šel 19.8.1991 tja zaradi podpisa zapisnika ter da od 19.8.1991 dalje v vojašnico ni več prihajal. Tudi priča I.N. je prepričljivo izpovedal, da je srečal tožnika sredi julija 1991 v vojašnici, da je bil takrat v civilu in da mu je v razgovoru povedal, da je na dopustu, še pred tem srečanjem pa, da je že sprožil postopek za upokojitev.

Navedeno tožnikovo izpovedbo potrjuje tudi izpovedba priče J.O. na obravnavi 17.1.1995, saj je tožnika v času, ko je bil sam od druge polovice julija pa do septembra 1991 na morju ter se je občasno vračal v C., srečeval v stanovanjskem bloku v civilni obleki, enako po septembru 1991. V sredini julija pa mu je tožnik v krajšem pogovoru povedal, da gre julija v pokoj. Nedvomno pa se takratnih dogodkov dobro spominja priča A.Š., zaslišana na isti obravnavi.

Namreč dne 5.6.1991 je njenega moža zadel srčni infarkt in je tedaj tožnik prišel na pomoč. Mož je umrl čez 8 dni in je imela priča stike s tožnikom često do moževe smrti, saj je tožnik večkrat prihajal k njej spraševat, kako se mož počuti. Priča je po moževi smrti prevzela pobiranje dajatev v stanovanjskem bloku in je bila zaradi smrti in žalosti nekoliko v zaostanku ter je to opravila julija za nazaj. Tudi tedaj je prišla v stik s tožnikom in se spominja, da ji je ob takih prilikah povedal, da je sprožil postopek za upokojitev, ter ga je v času pomoči možu, kot kasneje, vedno videvala v civilni obleki. Dne 20.7.1991 ji je tožnik prišel plačat stroške, ki bremenijo stanovanje ter ji tedaj povedal, da je že upokojen.

Na podlagi vsega navedenega tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je imelo prvostopno sodišče za dokazno oceno, da je kontinuirano izpolnjen tudi pogoj statusa od 19.7.1991 do 31.12.1991, dovolj skladnih in verodostojnih dokazov, tako listinskih, kot dokazov z zaslišanjem prič.

Zaradi obrazloženega je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.