Jedro

V primeru, kot je obravnavani (visoka stopnja konflikta med mamo in hčerko), in ob tako jasno in nedvoumno izraženi želji otroka, ki je praktično polnoleten (17 let in pol), pri kom želi bivati, je postavitev izvedenca nesmiselna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka (glede preživnine) ter v VI. točki izreka (glede stroškov postopka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločitev o varstvu in vzgoji skupnega otroka pravdnih strank, stikih in preživljanju spremenilo tako, da je sedemnajstletno dekle, ki je bilo doslej pri mami, zaupalo v vzgojo in varstvo očetu (I. točka izreka), mami naložilo v plačilo 150 EUR mesečne preživnine (II. točka izreka) in izračunalo že zapadle zneske preživnine (III. točka izreka). Stike med mamo in hčerko je določilo tako, da ti potekajo v skladu z njunim predhodnim dogovorom (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (V. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi odločbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da je dodelitev otroka očetu skrajno neprimerna, saj oče ne postavlja v ospredje hčerinih koristi in zanjo ne skrbi na način, kot je primerno in potrebno. Sodišče je preveliko težo dalo otrokovi izjavi. Dosedanji vpliv očeta je na hčerko negativno vplival. Ona je željo, da bi bila pri očetu, izrazila zato, ker ji njegova permisivna vzgoja ustreza, mama pa ji postavlja meje.

Navaja, da je za hčerko zgledno skrbela in tudi v finančnem smislu povsem sama, oče pa ni prispeval ničesar.

Toženka je predlagala postavitev izvedenca klinične psihologije takoj, ko je izvedela za hčerino izjavo. Tožnik si hčerino naklonjenost pridobiva tako, da hčerki vse dovoli. Takšna vzgoja in opuščanje skrbi negativno vpliva na njen razvoj v obdobju odraščanja. Njeno korist bi lahko presodil le izvedenec. Sodišče je toženkin dokazni predlog zavrnilo, vendar po njeni oceni brez zadostnih razlogov. Hčerine želje bi lahko sodišče upoštevalo, dokler ji niso v škodo, kar bi se lahko ugotovilo le s pomočjo izvedenca. Zakon ne nalaga, da mora sodišče odločati izključno na podlagi želja in mnenja otroka, sploh pa ne pri otroku te starosti – na pragu polnoletnosti. Oseba te starosti je nedvomno sposobna razumeti pomen in posledice izraženega mnenja, zato ga oblikuje po svojih nagnjenjih, ne pa, glede na to, kar bi bilo zanjo dejansko dobro.

Hčerine koristi bi bile pri njej bolje zadovoljene. Normalno je, da se otrok in starš kdaj sporečeta, a to zato, ker starš otroku kaj odreče, mu prepove. Ravno zato se je hči do nje začela neprimerno obnašati, tožnik pa ne odigra svoje očetovske vloge v vzgojnem pogledu.

Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa je sama s sabo v nasprotju, saj sodišče zapiše, da je pogoj za predodelitev podan glede na dekletovo izjavo, kar ni v nasprotju z njeno koristjo, tega pa sodišče ni moglo ugotoviti, ker ni postavilo izvedenca. Dodaja, da je od tožnika odselila zaradi njegovega fizičnega in psihičnega nasilja, zato ni izključeno, da bo začel kmalu obnašati tako tudi do hčerke.

V nadaljevanju izpodbija odločitev o preživnini, oporeka ugotovljenim potrebam otroka, opozarja, da tožnik stroškov ni izkazal, nato pa za posamezne postavke navaja, zakaj jih sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati. Sodišče otrokovih potreb sploh ni ugotovilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sklepno opozarja še, da so njene zmožnosti nizke, zato naložene višine ne bo zmogla plačati, tožnik pa lahko dodatno zasluži. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O zaupanju dekleta v vzgojo in varstvo očetu ter o stikih med dekletom in mamo

5. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke o obstoju absolutno bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse pravno odločilne dokaze, zavrnitev preostalih je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče sprejema dejansko stanje, kot ga je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, in se nanj v izogib ponavljanju sklicuje. Oblikovana dokazna ocena je skrbna in življenjsko prepričljivo utemeljena.

6. Pravdni stranki sta starša mladoletne, ... 7. 1999 rojene A. Dekle je bilo v času vložitve tožbe staro dobrih šestnajst let, v času izdaje prvostopenjske sodbe dobrih sedemnajst let, v času odločanja pritožbenega sodišča pa je na samem pragu polnoletnosti. Ni sporno, da je dekle v postopku pred sodiščem prve stopnje jasno in nedvoumno izrazilo željo, da želi biti pri očetu. Prvostopenjska sodnica je z A. opravila razgovor, v katerem ji je deklo povedalo, da že od razveze dalje živi pri očetu, z mamo pa ima le stike, kar je potrdil toženkin oče (A. ded po materini strani). Taka je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je pritožbene navedbe ne uspejo omajati. Dekletovo željo po bivanju z očetom je izrecno podprl tudi CSD v svojem mnenju.

7. Iz razlogov sodišča prve stopnje, pa tudi iz vlog pravdnih strank (predvsem toženke) in iz toženkine izpovedbe je razvidno, da se mati z dekletom ne razume dobro. Številne navedbe, ki presegajo mejo običajnih starševskih prepirov (npr. da hči pljuva v mamo(1), zmerjanje z grobimi žaljivkami(2) itd.), kažejo na nezmožnost njunega sobivanja.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je v takem primeru, kot je obravnavani, in ob tako jasno in nedvoumno izraženi želji otroka, ki je praktično polnoleten, pri kom želi bivati, postavitev izvedenca (klinične psihologije) nesmiselna. Glede na hčerkino jasno izraženo željo, da želi živeti pri očetu, ter visoko stopnjo konfliktnosti odnosa med hčerko in mamo je trenutno nedvomno v korist A., da se (za preostali čas do polnoletnosti) zaupa v vzgojo in varstvo očetu. Ko bo pritožnica ponotranjila željo svojega otroka, da želi bivati s svojim očetom, z njo pa ne, in ko bo dekle začutilo, da ji mama to dovoli (ne pa, da temu nasprotuje), bo to lahko postala osnova za izboljšanje odnosov med njima. Puberteta je, kot je splošno znano, življenjska doba človeka, za katero je značilno uporništvo, kar pri hčerki zaznava tudi toženka. Le z razumevanjem tega obdobja, potrpežljivostjo in toleranco bo toženka lahko prebrodila ta del hčerkinega življenja tako, da bosta obudili pristen materinsko-hčerinski odnos, ki sta ga nekdaj nedvomno imeli.

9. Sodišče prve stopnje je torej upoštevaje vse pravno odločilne dokaze pravilno presodilo, da je v večjo korist dekleta, da biva pri očetu. Četudi bi bile pritožničine navedbe o nezadostnem postavljanju mej s strani očeta in nezadostni očetovski vlogi (tudi pri vzgajanju dekleta v odnosu do mame) resnične, to na odločitev ne more bistveno vplivati. Dekle je namreč jasno povedalo, da z mamo ne želi živeti, siljenje otroka v tej starosti pa bi prej doseglo nasprotni učinek od tistega, ki si ga želi toženka.

10. Za odločitev v tej zadevi niso pomembna dejstva in okoliščine iz obdobja, ko je bila hčerka (uradno) v vzgoji in varstvu pri materi. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je mama v tem obdobju skrbela za hčerko, kot je treba. Iz enakega razloga tudi ni pomembno, kako in koliko se je oče v taistem obdobju ukvarjal s hčerko in ali je plačeval preživnino. Tudi očetovo nasilništvo proti mami iz tistega obdobja nima takega vpliva na odločitev sodišča, kot bi si ga toženka morda želela.

11. Sodišče prve stopnje je o stikih odločilo tako, da so ti prepuščeni vsakokratnemu dogovoru matere in dekleta. Tega dela odločitve pritožnica konkretizirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev v tem delu materialnopravno pravilna.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP v I. in IV. točki izreka potrdilo.

O preživnini

13. Pritožnica v zvezi z določitvijo preživnine pravilno opozarja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, in sicer v delu, ki se tiče ugotovitve otrokovih potreb. Določitev preživnine resda ni matematična/računska operacija, morajo biti pa v sodbi navedeni tisti podatki (zneski), ki strankam in (pritožbenemu) sodišču omogočajo, da jih preveri in ugotovi, na čem temeljijo. Tega prvostopenjska sodba nima.

14. V drugem odstavku na 12. strani obrazložitve je sodišče izhajalo iz tega, da naj bi obe pravdni stranki trdili, da so potrebe dekleta približno 400 EUR mesečno, v nadaljevanju pa so navedeni zneski hčerinih potreb, razdeljeni po posameznih postavkah in na podlagi trditev pravdnih strank. Vendar katero koli izhodišče oziroma seštevek navedenih posameznih stroškov (najsi je sodišče sledilo tožniku ali toženki pri posamezni postavki – kar iz sodbe prav tako ne izhaja) ne pripelje do ocene dekletovih potreb na 400 EUR. Pritožbeno sodišče zato sodbe v tem delu ne more preizkusiti niti ne more odgovoriti na posamezne pritožbene navedbe, ker ni jasno, katere postavke in v kakšni višini je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri ugotavljanju potreb dekleta.

15. Pritožbeno sodišče je zaradi obstoja bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbi v tem delu na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo, sodbo v II., III. in posledično v VI. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izvedlo že vse dokaze, bistveno kršitev postopka pa je zagrešilo ob pisanju sodbe, izvedba nove glavne obravnave ne bo potrebna, temveč naj sodišče prve stopnje stopnje zgolj izdela novo sodno odločbo, v kateri naj odpravi očitano pomanjkljivost in znova presodi navedbe strank in odloči o še preostalem delu tožbenega zahtevka.

Op. št. (1): List. št. 101. Op. št. (2): Primerjaj npr. zapisnik PP z 10. 1. 2017.