Jedro

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki je izdano na podlagi 36. člena ZGO, po katerem je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Zato so se ugovori, ki se nanašajo na lokacijo objekta, lahko uveljavljali le v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje v skladu z lokacijskim dovoljenjem ter projektno dokumentacijo investitorjema A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) izdal gradbeno dovoljenje za legalizacijo prizidka k obstoječi garaži ob severni fasadi stanovanjske hiše in legalizacijo nadzidave garaže in prizidka za stanovanjske namene na zemljišču parc. št. 106 k. o. ... V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ navaja, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi z Zakonom o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96, 45/99 in 52/2000 – v nadaljevanju ZGO) predpisani pogoji, pripombe tožeče stranke pa je zavrnil kot neupoštevne, ker sta prizadeti stranki za legalizacijo obravnavane gradnje pridobili pravnomočno lokacijsko dovoljenje, v lokacijskem postopku pa naj bi bili ugovori tožeče stranke glede odmika objekta od posestne meje zavrnjeni. Glede na pripombe tožeče stranke je prvostopenjski upravni organ pojasnil tudi, da stanovanjski objekt na parc. št. 106 k. o. ... in podkletitev garaže na tem zemljišču ter gospodarsko poslopje na zemljišču parc. št. 113/2 k. o. ... niso predmet tega gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka se je zoper to gradbeno dovoljenje pritožila, pritožbeni organ pa je pritožbo zavrnil. Pritrdil je oceni prvostopenjskega upravnega organa, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, določeni s 36. členom ZGO, ki se v obravnavanem primeru uporablja v postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja, ki temeljijo na lokacijskih dovoljenjih (prvi odstavek 191. člena Zakona o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 102/04 – UPB in nadaljnji – v nadaljevanju ZGO-1). Pritožbene ugovore je zavrnil kot neupoštevne, ker so se nanašali na lokacijo objekta, te ugovore pa je mogoče uveljavljati le v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Pritožbeni organ navaja, da je ugovore, ki jih navaja v tem postopku, tožeča stranka uveljavljala že v pravnih sredstvih zoper lokacijsko dovoljenje, vendar z njimi ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu ni uspela.

Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri zatrjuje, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Poudarja, da je lastnica in posestnica sosednje parcele s parc. št. 113/2 k. o. ... in da je meja med to parcelo in med parc. št. 106 k. o. ... sporna. Zato meni, da ni dopustno, da je objekt prizadetih strank postavljen neposredno do parcele št. 113/2 k. o. ... in da bi moral biti odmik od sosednje nepremičnine najmanj 4 metre. Navaja tudi, da nelegalno zgrajena objekta na prekomeren način posegata v zračni prostor nepremičnine tožeče stranke ter da ta gradnja odvzema razgled in dela prekomerno zasenčenje. V postopku ni dala soglasja, da se gradnja lahko približa njeni nepremičnini parc. št. 113/2 k. o. ... oziroma je tej legalizaciji nasprotovala. Sodišču predlaga, naj po opravljeni ustni (pravilno glavni) obravnavi, na kateri naj izvede predlagane dokaze z zaslišanjem tožeče stranke, ogledom nepremičnine in vpogledom v izdane odločbe in spis upravnega organa prve stopnje, odpravi akta obeh stopenj.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in prizadetima strankama. Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo zavračata navedbe tožeče stranke kot neresnične in navajata, da je bilo med postopkom za izdajo lokacijskega dovoljenja že ugotovljeno, da so trditve tožeče stranke glede odvzema razgleda neresne in zavajajoče ter da prizidek ne posega v zračni prostor tožeče stranke. Za obravnavani prizidek naj bi bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena PUP, ki določa, da mora biti objekt oddaljen od objekta na sosednji parceli vsaj toliko, da je možno njegovo vzdrževanje. Ugotovljeno naj bi bilo tudi, da med parcelama št. 113/2 in 106 k. o. ... poteka zidana ograja, ki nikoli ni bila sporna in zato tudi ni sporna meja, morebitni spor, ki ga po mnenju prizadetih strank tožnik ustvarja umetno, pa naj ne bi bil predmet tega postopka. Meni, da tožnik ne izpodbija gradbenega dovoljenja, tožbene navedbe pa naj bi se nanašale na izdajo lokacijskega dovoljenja, ki je pravnomočno. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožeča stranka vlaga tožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki je izdano na podlagi 36. člena ZGO, po katerem je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Zato so se ugovori, ki se nanašajo na lokacijo objekta, lahko uveljavljali le v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tako je že prvostopenjski upravni organ pojasnil, da je bilo tudi v obravnavanem primeru vprašanje odmika od posestne meje predmet postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja. To pomeni, da je tožeča stranka ugovore glede odmika od posestne meje lahko uveljavljala tam. Dejstvo, da s temi ugovori v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni uspela, ne omogoča njihovega ponovnega uveljavljanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).