Jedro

Imenovanje drugega posebnega revizorja po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec je dolžan predlagatelju povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 585,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru ugodilo predlogu predlagatelja in za preveritev poslov nasprotnega udeleženca, določenih v obsegu in vsebini sklepa skupščine družbe z dne 9.5.2014 pod točko 6 notarskega zapisnika SV 1, namesto revizijske družbe D. d.o.o., ki ga je skupščina nasprotnega udeleženca imenovala 9.5.2014, na podlagi določbe četrtega in petega odstavka 318. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) imenovalo drugega revizorja in sicer revizijsko družbo E. d.o.o.. Iz razlogov sklepa izhaja, da so izpolnjene vse procesne predpostavke za sodno določitev drugega revizorja in da pri s strani skupščine imenovanem revizorju obstajajo t.i. drugi utemeljeni razlogi za imenovanje drugega posebnega revizorja.

Zoper odločitev o imenovanju drugega posebnega revizorja se pritožuje nasprotni udeleženec. Sodišču očita kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je ugotovilo, da razlogi osebne in kapitalske povezavo ne zadoščajo za utemeljenost razlogov za imenovanje drugega revizorja, nato pa je predlogu kljub temu ugodilo. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni, saj ni mogoče jasno ugotoviti, ali je sodišče predlagatelju ugodilo, ker obstaja dvom v pristranskost revizorja ali ker obstajajo drugi utemeljeni razlogi. Prav tako se ni opredelilo do trditev nasprotnega udeleženca, da v okviru revizijske družbe deluje več pooblaščenih revizorjev in obstaja velika verjetnost, da bo posebno revizijo opravil drug pooblaščeni revizor. V izpodbijanem sklepu sodišče le posplošeno ocenjuje, da je predlagatelj navedel sklop okoliščin, ki utemeljujejo imenovanje drugega revizorja, čeprav to ne drži. Predlagatelj namreč ni navedel niti ene same trditve o poslih, ki so predmet preverjanja, in o poslih, ki naj bi jih revizor že revidiral, predvsem pa ni podal trditev, ki bi kazale na povezanost oseb (S. d.d., N. d.d., M.K., M.N.) s temi posli. Nasprotni predlagatelj je prepričan, da je predlog nekonkretiziran, saj je predmet posebne revizije preverjanje posameznih poslov, ki bi jih predlagatelj moral vsebinsko opredeliti, poleg tega pa tudi pojasniti osebne in lastniške povezave s temi posli. Nasprotni udeleženec z družbo S. v obdobju, ki je predmet preverjanja, ni sklenil nobenega posla. Posebni revizor bo opravljal povsem drugo revizijo in revizor ne bo revidiral poslov, ki jih je družba D. revidirala v okviru redne revizije letnih poročil družbe S. d.d.. Nasprotni udeleženec je že v odgovoru na predlog poudaril, da je bil predlog preveč pavšalen, sodišče pa je kljub temu materialnopravno zmotno prevalilo dokazno breme nanj, ko je navedlo, da nasprotni udeleženec ni substancirano prerekal. Nenazadnje gre za negativna dejstva, ki jih po naravi ni mogoče dokazovati. Nasprotni udeleženec še poudarja, da je potrebno razumeti razliko med revizijo računovodskih izkazov in posebno revizijo. Pri prvi je revizor preverjal pravilnost evidentiranja poslovnih dogodkov s strani S. d.d. v računovodskih izkazih, pri posebni reviziji pa gre za posamezne posle, njihovo gospodarnost, ekonomsko upravičenost, transparentnost in podobno. Trditve, da so bile transakcije med S. in nasprotnim udeležencem že revidirane, so nesmiselne in kažejo na nepoznavanje revizijske stroke. Predmet posebne revizije je vodenje posameznih poslov s strani nasprotnega udeleženca (in ne S. d.d.) z vidika izvedbe posameznih poslov s strani družbe H. d.d. in ne S. d.d., zato bi lahko bile ugotovitve povsem drugačne, tudi če bi posli že bili pregledani z vidika družbe S. d.d.. D. ni niti svetovala niti ni bila kako drugače vključena v odločanje pri poslih, ki so predmet posebne revizije. Podane so tudi kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika izhaja, da je nasprotni predlog na skupščini podal N. in ne nasprotni udeleženec, kot je zapisalo sodišče. Prav tako iz zapisnika ne izhaja, da bi predlagatelj drugega revizorja predlagal, ker naj bi obstajal utemeljen dvom v njegovo pristranost, sodišče pa je zapisalo ravno obratno. Iz poročila revizijske družbe E. izhaja, da je ta družba opravila redno revizijo letnega izkaza za predlagatelja v letu 2012, sodišče pa ugotovi ravno nasprotno. Še več po vložitvi odgovora na predlog se je izkazalo, da je ista družba opravila revizijo tudi v letu 2013. Nasprotni udeleženec vztraja, da bi moral predlagatelj, potem ko je bil izglasovan sklep o imenovanju posebnega revizorja, najprej predlagati skupščini, da imenuje drugega posebnega revizorja iz enega od zakonskih razlogov. Šele če njegov predlog ne bi bil izglasovan, bi lahko predlagal sodišču, da imenuje drugega revizorja. Sodišče bi zato, ker ni izpolnjena procesna predpostavka, moralo predlog zavreči. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je revizor že v skladu z Mednarodnimi standardi računovodskega poročanja neodvisen in da mora revidiranje opraviti v skladu s pravili revidiranja, zato pogoji za imenovanje drugega revizorja niso izpolnjeni.

V odgovoru na pritožbo je predlagatelj nasprotoval trditvam nasprotnega udeleženca in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so razlogi sklepa jasni in jih je mogoče preizkusiti. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, še manj pa kršitev iz 15. točke. Pritožba želi s povzemanjem posameznih, iz konteksta celotne obrazložitve izvzetih stavkov, ustvariti napačen vtis, da obstaja nasprotje med razlogi ali da so ti nejasni. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo, ker so podani „drugi utemeljeni razlogi“(1) za imenovanje drugega posebnega revizorja po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1. V razlogih je res zapisalo, da razlogi osebne in kapitalske povezave ne zadoščajo za utemeljenost predloga za imenovanje drugega posebnega revizorja, vendar je temu dodalo, da je v obravnavnem primeru predvidena ravno revizija poslov s povezanimi družbami, kar oboje skupaj tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na obstoj utemeljenih razlogov. Nasprotja med razlogi zato ni. Prav tako sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je novo imenovani revizor opravljal revizijo v letu 2013 pri predlagatelju. Pojasnilo pa je, da posli s predlagateljem ne bodo revidirani, zato so okoliščine pri drugem revizorju bistveno drugačne od okoliščin pri na skupščini imenovanem revizorju. Odgovorilo je tudi na pripombe, da naj bi bil revizor že v skladu z mednarodnimi standardi neodvisen. Če bi to držalo, določbe četrtega odstavka 318. člena sploh ne bi bilo, poleg tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi obstajal utemeljen dvom v pristranskost revizijske hiše D. d.o.o., temveč da je podan drug utemeljen razlog. Nedvomno je tak razlog, da delničarja, ki obvladujeta neko družbo, dejansko sama izbereta revizorja za pregled poslov, ki jih je ta družba sklepala z njima in to ravno revizorja, ki sicer pri njima opravlja redne revizije. Res je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage in napačno ugotovilo tudi, da je revizijska hiša D. d.o.o. že revidirala prav iste posle, saj ne more biti dvoma, da je namen posebne revizije drugačen od namena revidiranja poslovnih izkazov, vendar že ostali prej navedeni razlogi zadoščajo za ugoditev predlogu za imenovanje drugega posebnega revizorja. Prav zato pritožnik ne more uspeti z očitkom, da je sodišče napačno prevalilo dokazno breme nanj, saj se je zapis o neprerekanosti dejstev nanašal le na zaključek, da naj bi revizijska hiše preverjala iste posle, kar pa, kot rečeno ni odločilno v zadevi.

Procesne predpostavke za sodno intervencijo so v zadevi izpolnjene. Predlagatelj je pravočasno predlagal sprejem sklepa, da se izvede posebna revizija in da se za revizorja imenuje družba E. d.o.o.. Na skupščini je bil nato dan na glasovanje predlog N. d.d. (2) z isto vsebino glede poslov, v zvezi s katerimi naj se opravi posebna revizija, vendar s predlogom za imenovanje revizorja D. d.o.o.. Ker je bil ta predlog izglasovan in ni bilo več potrebe po glasovanju še o predlogu predlagatelja, je treba šteti, da je bil hkrati zavrnjen predlog za imenovanje revizorja E.. Dejstvo, da skupščina nasprotnega udeleženca ni posebej še enkrat glasovala o predlogu za drugega revizorja, ne more biti predlagatelju kot manjšinskem delničarju v škodo, posebej še, ker je iz zapisnika skupščine razvidno, da je predlagatelj celo napovedal izpodbojno tožbo in se torej z imenovanim revizorjem očitno ni strinjal. Predlog za imenovanje drugega revizorja je bil v zadostni meri substanciran. V predlogu je namreč predlagatelj opisal potek postopka, ko je bilo na skupščini namesto o njegovem predlogu odločeno o predlogu N. d.d.. Pojasnil je kapitalske in osebne povezave med nasprotnim udeležencem in družbama S. d.d. in N. d.d., pojasnil, da so predmet revizije posli nasprotnega udeleženca med ostalim prav z družbama S. d.d. in N. d.d, da ti dve družbi obvladujeta nasprotnega udeleženca in da sta torej onidve dejansko izbrali revizorja. Opredelitev poslov, ki bodo predmet posebne revizije je zato zadosti konkretna, saj je v predlogu navedeno, da gre za posle nasprotnega udeleženca s S. d.d. in N. d.d. (3). Iz sklepa VSL I Cpg 85/2011, na katerega se pritožnik sklicuje, ni razvidno, da bi šlo za posle družbe z delničarjem, ki obvladuje družbo, zato se predmetna zadeva razlikuje od zadeve VSL I Cpg 85/2011. Trditev, da ni nujno, da bo revizijske posle opravil isti revizor v okviru revizijske hiše glede na to, da je imenovana pravna oseba, ki bo tudi opravila revizijo in podala poročilo, ne terja posebnega odgovora.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 321. člena ZGD-1 v zvezi s 35. členom ZNP. Predlagatelju so nastali stroški po tar. št. 3444, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi, skupaj 585,60 EUR. Z ničemer pa predlagatelj ni izkazal, da je imel stroške s fotokopiranje ali tiskanjem, kakršni so predvideni v tar. št. 6000. op. št. 1: Tak pa je bil tudi predlog.

op. št. 2: Sodišče je pri povzemanju poteka dogodkov res zapisalo, da naj bi nasprotni predlog podal nasprotni udeleženec, vendar ne gre za odločilno dejstvo v zadevi in zato o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče govoriti.

op. št. 3: Če se bo izkazalo, da nasprotni udeleženec poslov s S. d.d. v spornem obdobju ni sklepal, to ne bo vplivalo na zaključek, da so trditve predlagatelja zadosti substancirane. Tudi za pritožbo očitno ni sporno, da je nasprotni udeleženec sklepal posle z N., osebne in kapitalske povezave med S. in N. pa so v predlogu pojasnjene.