Jedro

Tožnik ob samovoljni zapustitvi Centra za tujce ter ob odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje spora.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopni organ je tožniku, ki ne poseduje veljavnega osebnega dokumenta in je v postopku odstranitve iz države, dovolil zadrževanje v Republiki Sloveniji od 16. 7. 2012 do 16. 1. 203 na podlagi tretjega odstavka 73. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Nadalje je odločil, da pravico do nujnega zdravstvenega varstva v času zadrževanja v Republiki Sloveniji lahko stranka uresničuje preko Centra za tujce Postojna, kjer se tudi dogovarja za specialistične preglede ali na urgenci. Pravica do osnovne oskrbe mu ne pripada (2. točka izreka). Nadalje je prvostopni organ odločil, da se tožniku izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji, da se mu določi obveznost rednega javljanja v Centru za tujce vsakega 16. v mesecu 8. in 12. uro ter da tožniku takoj preneha dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, če v tem času zapusti ozemlje Republike Slovenije ali pridobi drugo ustrezno dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji (3., 4. in 5. točka izreka). V obrazložitvi prvostopni organ navaja razloge za svojo odločitev. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega organa kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik se ne strinja z odločitvijo upravnih organov in navaja pravne in dejanske razloge zaradi katerih meni, da odločitvi nista pravilni. Tožnik se je v tožbi tudi opredelil do vprašanja pravnega interesa za vodenje spora. Meni, da pravni interes za vodenje upravnega spora vsekakor ima, saj interes stranke za sodno varstvo pred kršitvami njenih pravic, ki so bile storjene v času bivanja v Sloveniji ne s prostovoljnim odhodom, ne s prisilno odstranitvijo iz države, ne more prenehati. Tudi v primeru, če se stranka v Slovenijo nikoli več ne bi vrnila ji ni mogoče odrekati pravnega interesa za sodno varstvo. V konkretnem primeru, če je tožnik medtem Slovenijo že zapustil, kar je sicer verjetno, vendar ni potrjeno, je zelo verjetno, da bo po Dublinskem postopku spet vrnjen v Slovenijo. Zato je njegov pravni interes za nadaljevanje in dokončanje tega upravnega spora seveda še toliko močnejši. Če je iz Slovenije res pobegnil, ker ni mogel več prenašati nezakonitega odvzema svobode v Centru za tujce, je po mnenju skrbnice tožnika jasno, da bi bila huda psihična stiska mladoletnika lahko razrešena bistveno drugače, če bi mu bilo omogočeno bivanje v primerni instituciji za mladostnike. V tožbi nadalje pojasnjuje, da obstajajo pričevanja psihiatra dr. A.A. in drugih v Centru za tujce o tožnikovih grožnjah s samomorom, zaradi česar so mu 17. avgusta dovolili enodnevni izhod, s katerega pa se ni več vrnil. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in v celoti prereka tožbene navedbe. Opozarja tudi na neobstoj pravnega interesa, saj tudi po njenem mnenju tožnik dejansko ni več prisoten na ozemlju Republike Slovenije. Zato meni, da bi bilo potrebno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Ni pravilno stališče tožnika, da izkazuje pravni interes za vodenje oziroma dokončanje upravnega spora. Tožnik se namreč, kakor izhaja iz tožbenih navedb, prav tako tudi iz navedb tožene stranke in opravljene poizvedbe v Centru za tujce, že ob vložitvi tožbe ni več nahajal na ozemlju Republike Slovenije. Že večkrat izražena stališča v sklepih Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS (npr. X Ips 327/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012, I U 2002/2011 z dne 19. 1. 2011, I U 52/2012 z dne 4. 4. 2012) pritrjujejo sprejeti odločitvi v obravnavani zadevi, da tožnik ob samovoljni zapustitvi Centra za tujce ter ob odsotnosti iz ozemlja Republike Slovenije, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje spora. Tožnikova pooblaščenka je v tožbi sama izpostavila dejstvo, da se tožnik po vsej verjetnosti v Republiki Sloveniji ne nahaja več. V tožbi je navedla, da je bil tožniku 17. avgusta 2012 dovoljen enodnevni izhod iz Centra za tujce, vendar se vanj ni več vrnil. To okoliščino je potrdila tudi tožena stranka. Tožnik pa do odločitve sodišča v tej zadevi ni sporočil, da se je v Center za tujce vrnil, oziroma, da se na ozemlju Republike Slovenije še vedno nahaja. Sodišče je glede na takšno stanje obravnavane zadeve presodilo, da izpodbijani odločbi ne posegata v njegove pravice ali njegove neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Tožnikov pravni položaj se namreč ne more več spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe bi bilo za tožnika brez učinka, saj je zaradi navedenih dejstev prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega postopka in upravnega spora, ne glede na to, da je tožnika v postopku zastopala skrbnica.

Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).