Jedro

Pomen besedila določb klavzule št. 1 je tako jasen, da ne dopušča več različnih razlag, zato »skupnega namena« ni primerno iskati.

Osnovni namen zavarovanja je bil zavarovati odgovornost tistih oseb, ki so bile pri banki v funkciji direktorjev oziroma vodilnih oseb. Klavzula št. 1 je bila sklenjena hkrati z zavarovalno polico in je imela funkcijo dodatne določitve obsega zavarovalnega kritja, in sicer z izključitvijo poklicne odgovornosti. Še vedno pa je bil zavarovan širok spekter odgovornosti zavarovanih oseb izven področja poklicne odgovornosti. Klavzula št. 1 torej nikakor ni v nasprotju z osnovnim namenom ali predmetom zavarovanja, ergo ni nična na podlagi 86. člena OZ.

Kot sporne je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag, pri čemer zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.

Tožnik ni podal nikakršnih trditev glede konteksta, pogajanj oz. skupnega namena. Zato ni pogojev za uporabo določbe drugega odstavka 82. člena (a fortiori niti določbe 83. člena) OZ. Ker je izražena volja jasna in nedvoumna, bi bilo tudi materialno procesno vodstvo v smeri dopolnjevanja manjkajočih gornjih trditev nesmiselno in odveč.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v prvi in tretji točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 23.485,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2014 dalje do plačila.“

II. Tožnik naj toženki v 15 dneh plača za pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, znesek 2306,65 EUR, če zamudi pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in razsodilo s prvo točko izreka, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 23.485,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2014 dalje do plačila, in s tretjo točko izreka, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 2215,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. V preostalem minimalnem delu (za 252,12 EUR z obrestmi) je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik je bivši predsednik uprave banke X. V času, ko je bil predsednik uprave, je banka X (konec leta 2011) s toženko sklenila pogodbo o zavarovanju odgovornosti direktorjev in vodilnih delavcev. Tožnik sedaj kot zavarovana oseba na podlagi te pogodbe zahteva povračilo stroškov odvetnika, ki jih je imel v zvezi z dvema zadevama.

3. Avgusta 2012 je pri tožniku prišlo do hišne preiskave ter odvzema prostosti v zvezi s sumom zlorabe položaja, do katere naj bi prišlo z ravnanjem tožnika v kreditnem odboru oziroma kot predsednika uprave banka X, ko naj bi dosegel, da je podjetju P. bil odobren kredit, s tem pa oškodovana banka X. Kasneje je prišlo še do zaslišanja pri NPU ter vložitve kazenske ovadbe. V zvezi s tem naj bi mu nastali stroški odvetnika skupno nekaj več kot tisoč evrov. Druga zadeva je bila civilna, in sicer je šlo za večmilijonski odškodninski zahtevek banke X zoper tožnika. Tega je prejel novembra 2012, ko ni bil več predsednik uprave. V zvezi s tem naj bi mu nastali stroški v višini skoraj 23 tisoč evrov. Šlo je za odškodninski zahtevek v zvezi z odobritvijo kredita (ne istega kot v kazenski zadevi), kjer tožnik sicer ni bil član kreditnega odbora, ki je ta kredit odobril, vendar je bil sicer s tem povezan.

4. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnikov zahtevek krit z navedeno zavarovalno pogodbo in da ga klavzula št. 1 ne izključuje. Ker naj bi bilo po oceni sodišča prve stopnje njeno besedilo nejasno in deloma nerazumljivo, jo je v skladu z 83. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) razlagalo v korist tožnika, saj je bila pripravljena s strani toženke. Potem je še ocenilo, je tožnik podal zahtevke do tožene zavarovalnice pravočasno, v 30-dnevnem roku od prenehanja veljavnosti relevantnega zavarovanja, zato se uporabljajo pravila zavarovalne police, ko še nista bili podpisani klavzuli št. 2 in 3. Odločilo je, da so tiste določbe klavzul št. 2 in 3, ki so iz zavarovalnega kritja za nazaj izključevale zavarovalne primere, nične.

5. Toženka se zoper ugodilni in stroškovni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je klavzula št. 1 popolnoma jasna in razumljiva, saj je naslov klavzule „Izključitev poklicne odgovornosti“ tako v zavarovalništvu kot sodni praksi uveljavljen termin. Ta klavzula pa je izrecno izključila odgovornost za škodo, ki bi nastala zaradi ali izvirala iz nestrokovno opravljenih poklicnih storitev zavarovancev. Sodišče bi tako moralo presoditi, ali sta izvedena hišna preiskava in odškodninski zahtevek izvirala iz sfere (neopravljenih) poklicnih storitev, posledično enako pa potem velja glede povračila stroškov. Meni, da bi sodišče moralo presojati angleško verzijo klavzule št. 1. Sodišču očita, da sploh ni obrazložilo, ali zatrjevana škoda izvira iz neopravljenih strokovnih storitev zavarovanca. Nadalje opozarja na nerazumevanje in neupoštevanje posebnega koncepta zavarovalnih pogodb, s katerimi se zavaruje odgovornost direktorjev in vodilnih delavcev. Potem pa vztraja, da tožnik tudi ni pravočasno uveljavljal svojega zahtevka, ker je zavarovalnico o obstoju zahtevkov obvestil šele dne 19. 11. 2012, ko je že veljala nova zavarovalna polica FVT 200151, s tem pa naj ne bi izpolnil pogojev po pravočasni notifikaciji zavarovalnice. Pritožba poudarja, da brezplačni 30-dnevni rok za prijavo škode od prenehanja veljavnosti police za tožnika ne pride v poštev, ter da sta klavzuli št. 2 in 3 veljavni, saj ne izključujeta zavarovalnih primerov za nazaj. Končno nasprotuje tudi višini priznanih stroškov.

6. Tožnik je na pritožbo obrazloženo odgovoril. V svojem odgovoru se ukvarja predvsem klavzulami št. 2 in 3, pravočasnostjo njegovih zahtevkov ter višino priznanih stroškov. Glede klavzule št. 1 pa tožnik med drugim navaja, da pritožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru za škodo, ki je nastala oziroma izvira iz nestrokovno opravljenih poklicnih storitev tožnika, nimajo osnove v izvedenih dokazih. Navedbe iz odredbe o preiskavi in odškodninskega zahtevka naj bi bile nedovoljena pritožbena novota, prav tako pa naj bi bile tudi nepomembne.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Procesnih kršitev sicer sodišče prve stopnje ni storilo, pač pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede na relevantno nesporno dejansko stanje.

9. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je klavzulo št. 1 k zavarovalni pogodbi FVT 100122 ocenilo za nejasno ter jo z uporabo 83. čl. OZ razlagalo v korist tožnika tako, da je presodilo, da kritje, ki naj bi ga ta klavzula izključevala, ni izključeno.

10. Ključna napaka prvostopenjskega sodišča je ocena, da je klavzula 1 nejasna. Po prepričanju pritožbenega sodišča se je treba strinjati s toženko, da je popolnoma jasna. Kot taka pa ne rabi interpretacije, saj se jasna pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo (In claris non fit interpretatio, 1. odst. 82. čl. OZ).

11. Ni sporno, kako se glasi klavzula 1, in sicer se glasi takole: „IZKLJUČITEV POKLICNE ODGOVORNOSTI (Z IZJEMO OPUSTITVE NADZORA) Zavarovalnica ni dolžna izplačati izgube/kriti zahtevkov v zvezi s škodo, ki temelji, izvira ali je v povezavi neposredno ali posredno ali je posledično kakorkoli povezana z/s poslovanjem družbe ali zavarovanca. Zgornja izključitev se ne uporablja za vse posredne ali skupinske tožbe delničarjev proti zavarovancu, ki navajajo opustitev nadzora nad osebami, ki so opravile ali niso izpolnile teh poklicnih storitev.“

12. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je pomen določb klavzule št. 1, ki je bila sklenjena k zavarovalni pogodbi istega dne kot sama zavarovalna pogodba oz. hkrati z njo, jasen, saj je že iz samega naslova klavzule jasno, da se z njo izključuje poklicna odgovornost zavarovanih oseb, s posebej določeno izjemo skupinske tožbe delničarjev proti zavarovancu. Da je poklicna odgovornost za ravnanja v zvezi z opravljanjem poklica, ne more biti nikakršnega dvoma. Besedilo klavzule jasno in nedvoumno določa, da ni podano zavarovalno kritje v primerih, ki so kakorkoli povezani s poslovanjem družbe ali zavarovanca, to pa je dodatno očitno z določitvijo izjeme. Kasnejša ravnanja tožene stranke, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje nejasnost klavzule št. 1, v ničemer ne vplivajo na samo besedilo klavzule št. 1, ki je bilo nespremenjeno in enako jasno na dan sklenitve kot na dan odločanja sodišča. Prav tako na oceno jasnosti ne more vplivati subjektivno prepričanje sklenitelja zavarovanja o drugačnem pomenu enopomenske izjave. Ob tem je treba imeti pred očmi nesporno, da je namreč za sklenitelja nastopal prav tožnik osebno in se tik pod izključitveno klavzulo tudi podpisal. 13. Ne drži, kar pravi sodišče prve stopnje, češ da niti v klavzuli št. 1 niti v splošnih pogojih ni definirano, kaj konkretno pomeni „izplačati izgube/kriti zahtevkov v zvezi s škodo, ki temelji, izvira ali je v povezavi neposredno ali posredno ali je posledično kakorkoli povezana z/s poslovanjem družbe ali zavarovanca“. Sodišče prve stopnje ob tem v resnici zanika svojo oceno, saj citira pravkar navedeno, potem pa v isti sapi doda, da ne gre za škodo, ki bi bila povezana s poslovanjem družbe (točka 12 spodaj na 12. strani obrazložitve).

14. Ob tem je primerno dodati še naslednje. Splošni pogoji zavarovalne police izrecno definirajo „zahtevek“ (3.2 člen) in „škodo“ (3.17 člen), prav tako pa je v zavarovalni polici jasno, da se ne krijejo stroški pravnega zastopanja oziroma pravdni stroški, ki so zavarovani osebi nastali v zvezi s primeri, za katere ni podano zavarovalno kritje (prim. 2.1 člen, ki izrecno govori o pravici do storitve ustreznega strokovnjaka ali svetovalca v zvezi z zahtevki, na katere bi se nanašalo zavarovalno kritje, in 3.7 člen, ki jasno govori o pravnih stroških v zvezi z zahtevki), razen če zavarovalna polica izrecno določa izjemo (prim. 4.3 člen Splošnih pogojev, ki določa, da se v zvezi z zahtevki glede telesnih poškodb in premoženjske škode krijejo stroški zavarovančevega pravnega zastopanja tudi v primerih, ko sam zahtevek/škoda ni krita z zavarovalno pogodbo ipd.).

15. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi ob pravilni uporabi klavzule št. 1 sodišče prve stopnje moralo opraviti presojo, iz katere sfere izvirajo tožnikova ravnanja. Ta presoja pa ne more biti sporna, saj sam tožnik navaja, za kaj so mu stroški nastali. Brez slehernega dvoma gre za ravnanje iz sfere njegove poklicne odgovornosti, za katerega je po klavzuli št. 1 izključeno zavarovalno kritje.

16. Pri tem seveda ne gre za nikakršno novoto, kot skuša sedaj tožnik to prikazati v odgovoru na pritožbo. Tožnik sam je, kot rečeno, opisal oba postopka, kazenskega in civilnega, v katerih so mu stroški nastali, toženka pa je izključenost tožnikovih ravnanj iz zavarovanja tudi takoj zatrjevala. Tožnik sam je tudi predložil tako odredbo o hišni preiskavi (A4), kot tudi odškodninski zahtevek banke X, zoper njega (A30). Od tod jasno izhaja, da so mu bila očitana ravnanja v funkciji predsednika uprave banke X, kar je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vseskozi trdil tudi sam.

17. Sodišče prve stopnje se zaradi svojega zmotnega stališča, da kritje ni izključeno, sicer ni opredelilo do tožnikovih navedbe, da je klavzula št. 1 v nasprotju s samim namenom zavarovalne pogodbe oziroma ugovora ničnosti klavzule št. 1 po 86. čl. OZ. Je pa toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje te tožnikove navedbe izrecno prerekala in pojasnila, da s klavzulo št. 1 osnovni predmet zavarovalne police oziroma osnovni namen ni bil izključen. Osnovni predmet zavarovalne police FVT 100122 je namreč zavarovanje odgovornosti direktorjev in vodilnih delavcev družbe banke X, ki ni izključeno po klavzuli št. 1, v skladu s splošnimi pogoji (ki pa v našem primeru niso relevantni). Pojasnila je, da se zavarovanja za poklicno odgovornost sklepajo posebej (t.i. PII – „Professional Indemnity Insurance“). Vsega tega pa nato ni prerekal tožnik.

18. Da torej obstaja kritje po sklenjeni zavarovalni pogodbi (za druge zahtevke), je torej nesporno, in tako po presoji pritožbenega sodišča ugovor ničnosti klavzule št. 1 ni utemeljen, saj ni izkazano, da bi bil v nasprotju z osnovnim namenom oziroma predmetom zavarovanja. Osnovni namen zavarovanja je bil, kot izhaja že iz poimenovanja zavarovalne police, zavarovati odgovornost tistih oseb, ki so bile pri banki X v funkciji direktorjev oziroma vodilnih oseb in tako zavarovanje pač predstavlja ugodnost teh oseb (splošno poznano kot »bonus«). Klavzula št. 1 je bila sklenjena hkrati z zavarovalno polico in je imela funkcijo dodatne določitve obsega primerov oz. zavarovalnega kritja, in sicer z izključitvijo poklicne odgovornosti, še vedno pa je bil zavarovan širok spekter odgovornosti zavarovanih oseb izven področja poklicne odgovornosti (npr. kazenske ali prekrškovne zadeve, neizključeni odškodninski zahtevki tretjih oseb, kritje stroškov pravnega zastopanja za nezavarovano škodo v zvezi s telesnimi poškodbami, ...). Klavzula št. 1 torej nikakor ni v nasprotju z osnovnim namenom ali predmetom zavarovanja, ergo ni nična na podlagi 86. čl. OZ.

19. Do tu je razloženo, da je klavzula št. 1 jasna in da velja. Je pa ta klavzula predmet spora, torej je »sporna«. Za sporne pogodbene določbe pravilo 2. odst. 82. čl. OZ določa, da se pri njihovi razlagi ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, pač pa da je treba iskati zlasti skupen namen pogodbenikov. Vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013 izrecno reklo, da je kot sporne treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag, pri čemer zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pomen besedila določb klavzule št. 1 tako jasen, da ne dopušča več različnih razlag, zato »skupnega namena« ni primerno iskati. To klavzulo je podpisal tožnik osebno, ko je bil predsednik uprave sklenitelja zavarovanja hkrati z zavarovalno pogodbo samo, sam je torej izražal voljo pogodbene stranke – sklenitelja zavarovanja.

20. Tu je treba navesti še eno stališče Vrhovnega sodišča RS, in sicer iz sklepa II Ips 313/2014 z 12. 5. 2016: »Vsaka pogodba je predmet razlage. Odločitev o tem, ali bo sodišče pogodbo […] razlagalo z uveljavljenimi metodami razlage pravnih besedil [...] in s tem preseglo golo jezikovno razlago [...] z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenikov, je odvisna od trditvene in dokazne ponudbe strank. Odločitev sodišča, ali in v kolikšni meri bo uporabilo metodo iz drugega odstavka 82. člena OZ [...] je odvisna od tega, ali subjektivna volja sploh lahko prevlada nad izjavo.«

21. Nikakršnih trditev glede konteksta, pogajanj oz. skupnega namena tožnik niti ni podal, denimo da bi bil drugačen kot pa je jezikovni pomen uporabljenih izrazov klavzule št. 1. Zato ni pogojev za uporabo določbe 2. odst. 82. čl. (a fortiori niti določbe 83. čl.) OZ. Ker je izražena volja jasna in nedvoumna, bi bilo tudi materialno procesno vodstvo v smeri dopolnjevanja manjkajočih gornjih trditev nesmiselno in odveč. Preprosto rečeno, sodišču ni (bilo) treba spraševati tožnika, ali so v zavarovanje mislili vključiti tudi poklicno odgovornost, čeravno so jo izrecno izključili.

22. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. in 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da se primarni tožbeni zahtevek zavrne v celoti. (Ker je sedaj primarni tožbeni zahtevek v celoti pravnomočno zavrnjen, bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o podrednem tožbenem zahtevku.)

23. Odločitev o pravdnih stroški temelji na 2. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženka je sedaj v celoti uspela, zato ji tožnik dolguje vse potrebne pravdne stroške (v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom), vključno s pritožbenimi, in sicer: pravdne stroške v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje v višini 1413,61 EUR (445,00 EUR po tar. št. 3100, 534,00 EUR po tar. št. 3102 za narok 20,00 EUR po tar. št. 6002, vse povečano za 22% po tar. št. 6007, 109,80 EUR ter 85,03 EUR za stroške prevodov). Toženki ne gredo trikrat priglašene nagrade za narok, pač pa le za enega (II Ips 56/2011), prav tako ne gredo štirje pavšalni zneski po 20,00 EUR, saj se po tar. št. 6002 to prizna le enkrat za izdatke v celotnem postopku. Dalje sodišče ni priznalo priglašenih stroškov po predloženem računu A. za 519,84 EUR, saj iz računa ni razvidno, za kateri prevod je bil izstavljen. Sodišče ni priznalo priglašenih stroškov v višini 792,84 EUR po predloženem računu L. za prevod nemške sodbe OLG München, saj to niso bili stroški, potrebni za pravdo (sodišče je moralo uporabiti slovensko pravo). Stroškov pritožbenega postopka je za 893,04 EUR (712,00 EUR po tar. št. 3210, 20,00 EUR po tar. št. 6002, vse povečano za 22% po tar. št. 6007). Skupno je tožnik dolžan toženki 2306,65 EUR pravdnih stroškov. Priznane stroške mora tožnik toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).