Jedro

Dejstva in okoliščine, ki jih tožena stranka navaja (šele) v odgovoru na tožbo, so za odločanje o zakonitosti izpodbijane odločbe pravno irelevantna, saj upravnega ugotovitvenega postopka ni mogoče dopolnjevati z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 6.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi je navedla, da je tožnika zaradi ugotovitve pogojev, določenih v 40. členu, vabila na zaslišanje, vendar se vabilu ni odzval, vročevalec priporočene pošiljke pa je navedel, da je naslovnik odpotoval. Ker tožnik v Sloveniji ne živi, temeljni pogoj za pridobitev državljanstva po 40. členu pa je, da oseba v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, tožnikovi vlogi ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da se izpodbijana odločba opira na napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik stalno živi s svojo družino v Sloveniji. Res pa je, da kot pevec narodnozabavne glasbe občasno sodeluje na prireditvah v tujini. Dne 22.5.1991 je bil odpuščen iz zaporov, v kazenskem postopku, ki je tekel pri temeljnem sodišču, pa je bilo ugotovljeno, da živi na naslovu ... Tožnik zato smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ponovila razloge izpodbijane odločbe ter navedla, da je v postopku naknadno pridobila podatke sodnika za prekrške in fotokopije pravnomočnih kazenskih sodb temeljnega sodišča. Ker tožnika tudi v postopku, ki ga je želela izvesti po 261. členu zakona o splošnem upravnem postopku, ni mogla uspešno povabiti na zaslišanje, saj se je vabilo vrnilo nevročeno, ni mogla ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe. Zato vztraja pri razlogih le-te in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da tožena stranka v ugotovitvenem postopku praktično ni izvedla nobenega dokaza. Tožniku je sicer z vabilom na zaslišanje dala možnost, da se o okoliščinah, ki bi bile lahko pomembne za odločitev, izjavi, vendar takšnih okoliščin, razen dejstva, da tožniku ni bilo mogoče vročiti vabila na zaslišanje, ni ugotovila v smislu določb 159. in naslednjih členov zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Dejstva in okoliščine, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru na tožbo, so za odločanje o zakonitosti izpodbijane odločbe pravno irelevantna, saj upravnega ugotovitvenega postopka ni mogoče dopolnjevati z odgovorom na tožbo v upravnem sporu. Dejanske okoliščine so bile torej v upravnem postopku v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in sodišče ugotavlja, da zaradi tega ne more rešiti spora. Izpodbijano odločbo je moralo tako na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti (ZUS).

Tožena stranka bo morala v dopolnitvi postopka dejansko stanje popolneje ugotoviti, novo odločbo pa tudi obrazložiti skladno z 2. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ob upoštevanju materialnih predpisov, ki veljajo ob njeni izdaji.

Zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.