Jedro

Leasingojemalec zaradi kršitve svojih pogodbenih obveznosti ni upravičen do vračila že plačanih obrokov.

Odškodnina v višini zapadlih in neplačanih ter nezapadlih in diskontiranih obrokov predstavlja tožničin pozitivni pogodbeni interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 639,28 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128076/2012 z dne 6. 9. 2012 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi tudi za toženca. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 1.458,60 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Toženec se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica ni zadostila pogojem iz tretjega odstavka VII. točke splošnih pogojev. V skladu s tretjim odstavkom VII. točke splošnih pogojev bi lahko zadržala prejeta plačila, če bi izkazala, da je pozvala leasingojemalca na plačilo zapadlih in neplačanih obrokov. Tožnica je neutemeljeno zadržala že plačane obroke in ni upravičena do obrokov zapadlih do dneva razdora pogodbe. Sklicuje se na 526. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), sklep Cp 1989/2006 ter 140. člen OZ. Tožnica je privolila v prikrajšanje. Tožnica bi bila lahko upravičena zgolj do poplačila dveh obrokov. Toženec je ostal brez predmeta leasinga, zanj pa mora plačati celotno vrednost. Takšno stališče nima podlage v splošnih pogojih in je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Sklicuje se na sklep III Ips 33/2011. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je do kraje avtomobilskih delov prišlo po razvezi leasing pogodbe, zaradi česar je nevarnost uničenja zaradi višje sile prešla na tožnico. Toženec ne more odgovarjati za škodo, ki je nastala tožnici zaradi škodnega dogodka in neustrezne poravnave z zavarovalnico. Iz poročila A. A. izhaja, da je vrednost vozila znašala 40.031,60 EUR. Tožnica bi se morala poravnati za 10.000,00 EUR višji znesek. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb, da tožnica ni upravičena do diskontiranega zneska v višini 4.045,58 EUR. Nepravilno je zaključilo, da morebitna nasprotna terjatev leasingojemalca do leasingodajalca ne zmanjšuje terjatve lesingodajalca in da je potrebno podati pobotno izjavo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Kot bistveno navaja, da je od leasing pogodbe utemeljeno odstopila in da je upravičena do odškodnine v višini pozitivnega pogodbenega interesa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec se neutemeljeno sklicuje na 526. člen OZ, judikat Cp 1989/2016 in tretji odstavek VII. točke splošnih pogojev, saj leasingojemalec zaradi kršitve svojih pogodbenih obveznosti ni upravičen do vračila že plačanih obrokov(1). Tožnica je po predhodnem pošiljanju opominov z naknadnimi roki za plačilo neplačanih obrokov dne 11. 11. 2011 leasingojemalcu poslala pisni odstop od pogodbe št. 1012755 (priloga A 8). V skladu s tretjim odstavkom VII. točke splošnih pogojev bi pogodbo lahko razdrla že v primeru neplačila dveh zaporednih obrokov, leasingojemalec pa je zamujal s plačilom od vključno 17. do 45. obroka. Ker je leasingojemalec kršil obveznost rednega in pravočasnega plačevanja leasingških obrokov, je tožnica od pogodbe veljavno odstopila, upravičena pa je tudi do odškodnine, ki ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu(2). Zaradi tega sta materialnopravno zmotni pritožbeni navedbi, da tožnica ni upravičena do povračila diskontiranega zneska v višini 4.045,58 EUR in do razdora pogodbe zapadlih in neplačanih obrokov. Odškodnina v višini zapadlih in neplačanih ter nezapadlih in diskontiranih obrokov predstavlja tožničin pozitivni pogodbeni interes.

6. Toženec zmotno meni, da je tožnica v skladu s 140. členom OZ v prikrajšanje privolila. Dejstvo, da tožnica ni odstopila že v primeru dveh neplačanih obrokov, ne pomeni, da je soglašala s leasingojemalčevo kršitvijo pogodbe in da se je odpovedala uveljavljanju odškodninskega zahtevka.

7. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da je do kraje avtomobilskih delov prišlo po razvezi leasing pogodbe in da je zaradi tega nevarnost uničenja zaradi višje sile prešla na tožnico, ni utemeljena. Že sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je do kraje avtomobilskih delov prišlo v obdobju leasingojemalčeve zamude.

8. Toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je tožnici dolžan plačati celotno vrednost predmeta, ki ga zaradi predčasne razveze pogodbe ne more več uporabljati. Tožnica je namreč v skladu s tretjim odstavkom 243. člena OZ pravilno odštela prejeto kupnino za prodani predmet leasinga (8.500,00 EUR) in zavarovalnino na podlagi poravnave z zavarovalnico (30.154,60 EUR). Tožnica zaradi razdrtja pogodbe ni v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bila, če do razdrtja ne bi prišlo. Višina ugotovljene škode namreč ustreza vrednosti njenega izjalovljenega pogodbenega pričakovanja. Tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je ocenjena vrednost nepoškodovanega vozila znašala 40.031,60 EUR. Pri opredelitvi višine zavarovalnine je bilo potrebno upoštevati tudi vrednost preostanka avtomobila, ki ga je tožnica dobila nazaj in prodala za 8.500,00 EUR. Zaradi tega toženec zmotno meni, da bi se morala tožnica z zavarovalnico poravnati za 10.000,00 EUR višji znesek. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženkin ugovor o tožničini neustrezni poravnavi ni bil dovolj konkretiziran.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pa tudi kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). O stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožnica, je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožencu je priznana nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 504,00 EUR ter stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 639,28 EUR. V primeru zamude s plačilom bo tožnica dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da toženec ni podal pobotnega ugovora.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 1. 12. 2011, opr. št. II Ips 194/2009.