Jedro

Položaj se pri poslih kot je operacija sale and lease back oziroma kombinacija pravnih poslov s podobnim učinkom v bistvenem razlikuje od položajev, ki se zasnujejo pri običajni pogodbi o finančnem leasingu.

V primeru razveze pogodbe zaradi dolžnikove neizpolnitve je upnik ostal lastnik stvari, kar je bil že ob sklenitvi običajne pogodbe o finančnem leasingu in za razliko od prej navedenih položajev lastninska pravica nanj ni prešla iz dolžnikove premoženjske sfere, temveč je upnik (za dolžnika) predmet lastninske pravice kupil od tretjega.

Princip poračuna koristi z odškodnino (compensatio lucri cum damno) ne konstituira zahtevka oškodovalca v razmerju do oškodovanca, temveč zavezuje le k ustreznemu upoštevanju pri odmeri odškodnine (prim. tretji odstavek 243. člena OZ). Takšno razumevanje odreka pomen okoliščini, da korist morda v okoliščinah primera presega odškodnino, ki bi jo bila pogodbi nezvesta stranka dolžna plačati zaradi kršitve pogodbe.

Institut neupravičene pridobitve zamejujejo drugi instituti obligacijskega prava, zlasti pogodba in delikt, poleg njiju tudi pravila stvarnega prava. Pravo neupravičene obogatitve naj namreč skrbi za harmonijo znotraj pravnega reda, ga dopolnjuje in izpopolnjuje, ne sme pa ogrožati njegove notranje skladnosti in rušiti ravnotežja. Zato je treba posebno pozornost nameniti odgovoru na vprašanje, ali institut neupravičene obogatitve v okoliščinah primera morda lahko izvotli pomen drugih upoštevnih pravil obligacijskega prava. Smisel in namen obogatitvenih zahtevkov ni niti obid niti dopolnjevanje pogodbeno urejene vsebine.

Dejstvo, da vrednost vrnjenega predmeta leasinga, ki je z njim zlita, presega odškodnino za škodo, ki je zaradi kršitve pogodbe in razveze pogodbe nastala leasingodajalcu, samo zase v okoliščinah primera ne utemelji zahtevka leasingojemalca iz naslova neopravičene obogatitve za plačilo tu obravnavanega presežka v razmerju do leasingodajalca.

Če bi v okoliščinah primera pritrdili utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, bi (revizijsko) sodišče z institutom neopravičene obogatitve poseglo v pogodbeno opredeljeno vsebino pravic in obveznosti pravdnih strank.

Izrek

I. Revizija zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje se zavrže. II. V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v delu, ki je upošteven za revizijski preizkus, delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 6.726,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2020, presežek tožbenega zahtevka pa zavrnilo in toženi stranki naložilo povrnitev ustreznega dela pravdnih stroškov tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo spremenilo tako, da je dajatveni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in temu ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi pritožbo tožeče stranke, ji naložilo povrnitev pritožbenih stroškov in odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 147/2021 z dne 16. 11. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da leasingojemalcu v primeru prenehanja (odstopa) razvezanih leasing pogodb ne pripada presežek vrednosti predmeta leasinga po poplačilu vseh obveznosti do leasingodajalca, saj je leasingodajalec lastnik predmeta leasinga in ni zakonske podlage za takšen zahtevek.

4. Tožeča stranka je zoper celotno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Tožbeni zahtevek ter razlogi za odločitev sodišč prve in druge stopnje**

6. Tožeča stranka je kot stečajni dolžnik (na podlagi sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, izdanega v stečajnem postopku) vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da ne obstoji prerekana (odškodninska) terjatev tožene stranke v višini 10.504,05 EUR z obrestmi. Hkrati je od tožene stranke zahtevala plačilo 20.190,32 EUR z obrestmi. Z upoštevnim delom dajatvenega tožbenega zahtevka je tožeča stranka zahtevala plačilo presežka, ki predstavlja razliko med ocenjeno vrednostjo predmeta leasinga in od te manjšo terjatvijo tožene stranke za povrnitev škode v obliki pozitivnega pogodbenega interesa (v znesku 9.809,68 EUR1) zaradi kršitve in razveze med strankama sklenjene pogodbe o finančnem leasingu.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje: - tožena stranka kot leasingodajalka in tožeča stranka kot leasingojemalka sta 2. 5. 2015 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu 1074473 (v nadaljevanju Pogodba o leasingu) za osebno vozilo, ki je bilo isti dan tudi izročeno tožeči stranki; - tožena stranka je lastnica predmeta leasinga; - Pogodba o leasingu je prenehala veljati 4. 8. 2017 zaradi razveze iz utemeljenega razloga; tožeča stranka namreč (po pozivu tožene stranke) ni poravnala zapadlih obveznosti niti v naknadnem (v prej navedenem pozivu določenem) roku; - tožeča stranka je 19. 9. 2017 predmet leasinga vrnila toženi stranki, pri čemer je bil avtomobil iz naslova terjatev upnikov tožeče stranke obremenjen s tremi rubeži in prepovedmi razpolaganja, ki so bili vpisani v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (v nadaljevanju RZPP) dne 2. 3. 2017, 5. 5. 2017 in 20. 7. 2017; - zaradi vpisanih obremenitev tožena stranka ni mogla razpolagati z vrnjenim predmetom leasinga; - sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa o postavitvi izvedenca dne 18. 2. 2020 z vpogledom v bazo RZPP ugotovilo, da predmeta leasinga ni več vpisanega v registru RZPP in da tožena stranka do 18. 2. 2020 ni mogla razpolagati z vozilom; - sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bilo vozilo ob vrnitvi „neunovčljivo“ oziroma brez tržne vrednosti; - po cenilnem poročilu je znašala vrednost predmeta leasinga na dan 18. 2. 2020 18.800,00 EUR; - pravnomočno ugotovljena odškodninska terjatev tožene stranke je znašala 12.073,00 EUR; - Pogodba o finančnem leasingu je bila razvezana pred začetkom stečaja nad tožečo stranko.

8. Sodišče prve stopnje je po poračunu medsebojnih obveznosti in terjatev toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 6.726,97 EUR. Presodilo je, da je leasingodajalec dolžan izplačati tožeči stranki kot leasingojemalki presežek, ki predstavlja zgoraj navedeno razliko. Iz obrazložitve sodbe ni razvidna pravna podlaga te presoje.

9. Sodišče druge stopnje pa je presodilo drugače. Zavzelo je stališče, da niti Splošni del Pogodbe o leasingu št. FVP11 (v nadaljevanju Splošni pogoji) niti druga materialnopravna podlaga ne omogoča sklepanja, da je leasingodajalec, ki je lastnik vrnjenega vozila, dolžan leasingojemalcu plačati znesek, ki ustreza navedeni razliki, če je za razvezo pogodbe kriv leasingojemalec. Pojasnilo je, zakaj ji te pravice v sodbi citirane določbe Splošnih pogojev ne dajejo. Drugi odstavek XIV. člena Splošnih pogojev je razložilo na način, da se od ugotovljenega pozitivnega pogodbenega interesa toženke (tj. 12.073,03 EUR) odšteje ocenjena vrednost predmeta leasinga do te višine, presežek pa pripada toženi stranki. Dodalo je, da je tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti izgubila pravico odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico, ter zato nima pravice do tega dela ocenjene vrednosti vozila. Pojasnilo je še, da v opisanem kontekstu ne gre za neupravičeno pridobitev leasingodajalca na škodo leasingojemalca in da je zadržanje presežka ocenjene vrednosti za toženo stranko kot lastnico predmeta leasinga upravičeno.

**Revizijske navedbe**

10. Revidentka navaja, da je kot leasingojemalka vložila tožbo zoper toženo stranko kot leasingodajalko, s katero je zahtevala plačilo presežka v višini 20.190,32 EUR, ki je nastal med vrednostjo vrnjenega predmeta leasinga in višino odškodnine za pozitiven pogodbeni interes leasingodajalke. Ocenjuje, da je stališče pritožbenega sodišča življenjsko in pravno nevzdržno ter v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj lahko leasingodajalec obdrži več vreden predmet leasinga oziroma zadrži razliko kupnine (nad višino svoje škode – op. Vrhovnega sodišča), medtem ko je mnenje povprečnega lesingojemalca, da v položaju, ko je večinoma že poplačal predmet leasinga, ob razvezi prejme razliko, ki ostane po poplačilu dolga leasingodajalcu. V nadaljevanju podaja primer izračuna, v katerem je z leasingom financiranih le 20% vrednosti vozila, pri čemer poudarja, da je taka pogodba s sporno Pogodbo o leasingu nepovezana. Trdi sicer, da je sporna Pogodba o leasingu tipična pogodba o leasingu. Med povzemanjem dejanskega stanja med drugim navaja, da je cenilec ocenil, da je vrednost vozila ob vrnitvi znašala 25.600,00 EUR, nesporna terjatev tožene stranke do tožeče stranke 9.809,68 EUR in je torej tožena stranka na podlagi razdrte pogodbe prejela koristi v višini razlike 15.790,32 EUR, ki jih ni izplačala tožeči stranki. V nadaljevanju navaja, da je Vrhovno sodišče že izoblikovalo stališče, da je treba pri presoji upoštevati tudi kogentne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o prodaji na obroke in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) glede prepovedi _legis commisoriae_, sklicujoč se na 132. člen SPZ in odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004. Opozarja na temeljna načela OZ; načelo enakopravnosti udeležencev, načelo vestnosti in poštenja, načelo enake vrednosti dajatev in prepoved povzročanja škode. Nadalje očita, da je sodišče sporne in nejasne določbe splošnih pogojev razlagalo v škodo tožeče stranke kot leasingojemalca. Po pojasnilih glede zahtevkov leasingodajalca ob razdrtju pogodbe, izpostavlja, da prihaja do bistvenih razlik pri leasingojemalcih, ki so pred razdrtjem pogodbe plačali več, kot je vreden predmet leasinga ob razdrtju pogodbe. V nasprotnem primeru, ko temu ni tako, razliko, ki se ne poplača iz ostanka vrednosti premeta leasinga, plača leasingojemalec, kar je zanj pričakovan rezultat ob sklepanju pogodbe. V primeru, ko leasingojemalec dolguje manj, pa leasingodajalcu ostane dodatna vrednost, kar za leasingodajalca pomeni, da dobi plačilo po leasing pogodbi plus še več vrednost vozila, torej nepričakovan rezultat ob sklenitvi pogodbe, saj (leasingojemalec – op. Vrhovnega sodišča) plača več, in to vrednost, ki je ne more predhodno predvideti. Nadalje očita, da stališče pritožbenega sodišča pomeni, da je bila v pogodbi določena pogodbena kazen, kar iz pogodbe ne izhaja, in tako ni zakonske podlage, da bi tožena stranka obdržala premoženje, ki ga je prejela, četudi je za takšno situacijo kriva tožeča stranka. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno pravico do enakega varstva pravic. Nadalje navaja, da ima zakonito pravico v določilih OZ o neupravičeni pridobitvi, da zahteva svoje premoženje, ki ga je plačala v denarju toženi stranki. Navaja, da ni zahtevala ali imela terjatve iz naslova lastništva vozila, ampak iz naslova denarnih sredstev, ki jih je na podlagi razdrte pogodbe plačala toženi stranki, za kar ima zakonsko podlago v pravilih vračanja, tožena stranka pa bi morala zatrjevati in dokazovati svoj vrnitveni zahtevek in da ji je bila povzročena škoda ter da lahko obdrži vsa plačana sredstva in vrednost vozila.

**Glede dovoljenosti revizije**

11. Tožeča stranka za izpodbijanje II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje, v kateri je to zavrnilo pritožbo tožene stranke, nima pravnega interesa, saj zase ugodnejše odločitve ne more doseči. Revizija v tem delu torej ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku [v nadaljevanju ZPP]).

12. S III. točko izreka je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe ter odmero stroškov, tj. zoper III. in IV. točko izreka. To odločitev je tožeča stranka izpodbijala iz razloga, ker naj bi sodišče prve stopnje za poračun medsebojnih terjatev uporabilo napačen datum in naj bi bila ugotovitev višine terjatve tožeče stranke na ta dan prenizka, zaradi česar naj bi bil presežek, ki ga je s tožbo zahtevala tožeča stranka, znašal več. Posledično naj bi bil tudi zmotno izračunan odstotek uspeha tožeče stranke in napačno odmerjeni pravdni stroški. Revizija je v tem delu izven dometa pravnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena. Zato v tem delu ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

13. Vrhovno sodišče je zato revizijo v navedenem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

**Presoja utemeljenosti revizije** _**Uvodno**_

14. Revidentka (leasingojemalka) je zahtevek utemeljevala z dejstvom, da je ocenjena vrednost vrnjenega vozila v času po razvezi Pogodbe o finančnem leasingu presegala obveznosti, ki jih je tožeča stranka dolgovala toženi stranki (leasingodajalki) iz naslova povračila škode in stroškov zaradi razveze pogodbe, do katere je prišlo zaradi kršitve pogodbe s strani revidentke. Na ta presežek se nanaša dopuščeno vprašanje. Ker sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena (371. člen ZPP), je navedeno okvir, v katerem sme Vrhovno sodišče zasnovati odgovor na dopuščeno vprašanje.

15. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da niso upoštevne revizijske trditve o pogodbi, pri kateri bi se z „leasingom financiralo le 20% vrednosti vozila.“ Revidentka sama navaja, da je taka vsebina pogodbe „s predmetnim postopkom nepovezana“ in da je sporna Pogodba o leasingu tipična pogodba o finančnem leasingu. Ko je tako, v obravnavanem primeru Vrhovnemu sodišču v okviru dopuščenega vprašanja ni treba odgovarjati na (pod)vprašanje: ali je pogodba, pri kateri pretežni del investicije nakupa predmeta leasinga financira leasingojemalec, lahko združljiva z razmerji, ki se oblikujejo na podlagi pogodb, poimenovanih pogodba o finančnem leasingu, pri katerih stvar, ki jo dobi v uporabo leasingojemalec, financira leasingodajalec2 (v celoti ali v pretežnem delu) in ne leasingojemalec.

_**K zatrjevani prepovedi komisornega dogovora**_

16. Revidentka trdi, da je „kupovala predmet leasinga, le financirala ga je na način, da je sklenila leasing in svojo obveznost zavarovala s predmetom leasinga.“ Te trditve ne utemeljijo opornih točk za primerjavo tu obravnavanega položaja z vsebino razmerij, ki se oblikujejo, ko osebni dolžnik zastavi svojo stvar v zavarovanje terjatve zastavnega upnika. Izhodišče za presojo zato ne more biti, da je sporna Pogodba o leasnigu urejala položaj, v katerem bi leasingojemalec s predmetom leasinga (katerega lastnik je po neizpodbijanih razlogih sodbe sodišča druge stopnje, leasingodajalec, tj. tožena stranka), zavaroval svojo obveznost iz navedene pogodbe.

17. Revidentka naslavlja (med drugim) prepoved komisornega dogovora (prvi odstavek 132. člena SPZ) in navaja, da je pogodba neveljavna, če sodišče ne nudi varstva zahtevku na plačilo tu obravnavanega presežka. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004; trdi še, da je „v sodni praksi že delno uveljavljeno stališče, da je potrebno leasing pogodbe vedno presojati tudi skozi določbe 132. člena SPZ.“

18. Ker zakonsko pravo določa sankcijo ničnosti pogodbenih določil, ki bi nasprotovala tej prepovedi, mora Vrhovno sodišče najprej odgovoriti na navedeni vprašanji.

19. Prepoved komisornega dogovora ureja prvi odstavek 132. člena SPZ. Ta določa, da sta pogodbeni določili, (i) da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana in (ii) o prodaji zastavljene stvari po vnaprej določeni ceni, (iii) nični, (iv) razen če ta zakon določa drugače. Iz te določbe torej izhaja, da je nično pogodbeno določilo, ki temu nasprotuje. Prepoved komisornega dogovora iz 132. člena SPZ s sankcijo ničnosti onemogoči, da bi upnik z dogovorom izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ker je dolžnik v denarni stiski, saj ima predmet zastave praviloma višjo vrednost kot zavarovana terjatev.3 V sodni praksi je bila prepoznana podobnost te prepovedi v položaju kombinacije prodajne in povratne prodajne pogodbe (med drugim) v odločitvi Vrhovnega sodišča II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004 (na katero se sklicuje revidentka). Navedena kombinacija je bila v okoliščinah primera z ekonomsko socialnega vidika namreč podobna operaciji prodaj in vzemi v najem (_sale and lease back_), ker je bil dogovorjen prehod lastninske pravice dolžnika na določeni stvari na upnika.4 Pomembno je bilo, da pogodbe niso vsebovale ustreznih varovalk, ki bi preprečile zlorabo in ki jo prepoved komisornega dogovora sankcionira z ničnostjo. Omogočale so dokončni prenos lastninske pravice na upnika, če dolžnik ne bi uspel plačati dolgovanih obrokov in to brez povrnitve presežka vrednosti prodane stvari, zaradi česar je bila v navedeni zadevi ugotovljena ničnost spornih pogodb.

20. Toda položaj se pri poslih kot je operacija _sale and lease back_ oziroma kombinacija pravnih poslov s podobnim učinkom v bistvenem razlikuje od položajev, ki se zasnujejo pri običajni pogodbi o finančnem leasingu. Pri operaciji _sale and lease back_ je zaradi dogovora o prodaji dolžnikove stvari upniku lahko položaj podoben tistim, v katerih je komisorni dogovor prepovedan. V tem položaju je bil dolžnik lastnik stvari in je lastninsko pravico prenesel na upnika, da bi si tako zagotovil denarna sredstva. Zato se izpostavi pomen varstva dolžnika pred možnostjo upnika, da zaradi morebitne dolžnikove finančne stiske izkoristi svoj močnejši položaj, tako da si z dogovorom „prilasti“ dolžnikovo stvar, katere dejanska vrednost presega njegovo terjatev. Za te položaje je tako (med drugim) značilno, da določena stvar preide iz premoženjske sfere dolžnika v premoženjsko sfero upnika (ko dolžnik potrebuje denarna sredstva).

21. Običajna pogodba o finančnem leasingu je zasnovana na drugačnih okoliščinah. Predmet leasinga, ki ga je izbral bodoči leasingojemalec, je običajno upnik – leasingodajalec (kot financer) kupil od tretjega, ki ga je izbral bodoči leasingojemalec, in na njem je prvi na podlagi prodajne pogodbe pridobil lastninsko pravico, kar je šele omogočilo sklenitev pogodbe o finančnem leasingu. To pomeni, da v običajnih okoliščinah predmet leasinga, nakup katerega je v celoti ali v pretežnem delu financiral leasingodajalec, ni prešel nanj kot upnika iz dolžnikove premoženjske sfere, da bi si slednji prav s tem zagotovil denarna sredstva. Pri običajni pogodbi o finančnem leasingu se v pogledu lastništva predmeta leasinga z razvezo pogodbe zaradi neplačevanja leasing obrokov nič ne spremeni. V primeru razveze pogodbe zaradi dolžnikove neizpolnitve je upnik – leasingodajalec ostal lastnik stvari, kar je bil že ob sklenitvi običajne pogodbe o finančnem leasingu in za razliko od prej navedenih položajev lastninska pravica nanj ni prešla iz dolžnikove premoženjske sfere, temveč je upnik (za dolžnika) predmet lastninske pravice kupil od tretjega.

22. Različnost položajev še dodatno izhaja tudi iz tega, da pri običajni pogodbi o finančnem leasingu ob njenem predčasnem prenehanju velja, da ima (drugače kot pri zastavni pravici, katere ureditev zaobjema prepoved komisornega dogovora), leasingodajalec, če pogodba ne določa, da je leasingodajalec predmet leasinga dolžan prodati, proste roke glede tega, ali in kako bo predmet leasinga unovčil.5 Možnost razpolaganja s predmetom leasinga po predčasnem prenehanju pogodbe sicer ne krni dolžnosti leasingodajalca, da si skrbno prizadeva za zmanjšanje škode, ki jo je povzročila morebitna kršitev pogodbe s strani leasingojemalca (prim. četrti odstavek 243. člena OZ).

23. Ker revidentka ni navajala okoliščin, ki bi se prilegale tistim iz zadeve II Ips 427/2003, obravnavani primer ni analogen primeru iz navedene zadeve. Argumentov v prid pavšalnega revidentkinega stališča, da je „v sodni praksi že delno uveljavljeno stališče, da je potrebno leasing pogodbe vedno presojati tudi skozi določbe 132. člena SPZ,“ revizijsko sodišče ni našlo. Glede na navedeno revizijsko sodišče ni opravilo presoje z vidika zahtev, konkretneje varovalk, opredeljenih v odločitvi Vrhovnega sodišča II Ips 427/2003, ki bi lahko preprečile ugotovljeno ničnost v tistem primeru presojane pogodbe. Upoštevati je namreč treba, da učinek sodnega precedensa lahko seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji.6

24. Vrhovno sodišče dodaja naslednje. Nasprotovanje prepovedi komisornega dogovora povzroči ničnost (gl. prvi odstavek 132. člena SPZ in odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 427/2003). Vendar revidentka svojega zahtevka na plačilo tu obravnavanega presežka ni zasnovala, izhajajoč pri tem iz sankcije ničnosti in zahtevkov, urejenih na zakonski ravni za primer ničnosti (prim. prvi odstavek 87. člena OZ). Prav tako ni podala trditev v zvezi z morebitno delno ničnostjo sporne Pogodbe o finančnem leasingu.

**Presoja z vidika pogodbenega prava ter domnevnega obogatitvenega in reparacijskih zahtevkov po razvezi pogodbe** _Uvodno_

25. Zakonske določbe o prodaji na obroke se v razmerjih leasinga (in vezanih posojil), kjer v tem razmerju ne nastopa na eni strani potrošnik in na drugi strani podjetje, ne uporabljajo, saj OZ ni prevzel vsebine 550. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je za omenjene pogodbe napotil na uporabo pravil o prodaji na obroke.7 Uporaba teh pravil v konkretnem primeru tako ne pride v poštev.

26. V obravnavanem primeru je upoštevno interpretacijsko pravilo iz 83. člena OZ, ker je tožena stranka pripravila Splošne pogoje, ki so sestavni del sporne Pogodbe o leasingu. Zato bi lahko bile upoštevne revizijske trditve o spornosti in nejasnosti pogodbenih določb XIV. člena Splošnih pogojev. Vendar tožeča stranka ni konkretizirala, katera izmed določb XIV. člena Splošnih pogojev (ta člen je naslovljen Razveza pogodbe s strani VSB [leasingodajalca], člen je razčlenjen na odstavke, tretji odstavek še na alineje) je sporna in nejasna ter zakaj naj bi bila nejasna in sporna. Vrhovno sodišče na te revizijske trditve z vidika navedenega interpretacijskega pravila zato ne more podati konkretnega odgovora.

27. Revidentka je glede obstoja in vsebine avtonomnega prava, tj. glede vsebine sporne Pogodbe o leasingu, nosila trditveno breme.8 Vendar ni konkretno opredelila določb Pogodbe o leasingu in vsebine, iz besedila pogodbe izpeljanih pravil, ki bi bila po njenem mnenju lahko odločilnega pomena za utemeljenost njenega zahtevka. Ko je tako, lahko revizijsko sodišče preizkusi stališče pritožbenega sodišča, da pogodba tožeči stranke ne daje pravice do tu obravnavanega presežka, z vidika pogodbenih določb, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče. 28. Revidentka se sklicuje na načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načelo vestnosti in poštenja, načelo skrbnosti, načelo enake vrednosti dajatev in načelo prepovedi povzročanja škode. Vendar ne konkretizira vsebine teh načel, ki bi lahko bila upoštevna v tu obravnavanem položaju, niti ne naslavlja konkretnih očitkov, da je bila vsebina teh načel z razlogi izpodbijane sodbe spregledana ali morda popačena.

29. Revizijsko sodišče ni prezrlo, da je tožena stranka (v pritožbi) navedla, da je vedno v primeru nastanka presežka vrednosti pri prodaji predmeta leasinga presežek nakazala na račun leasingojemalca. Vendar je v postopku trdila tudi, da vozila, tj. predmeta leasinga, zaradi treh rubežev, tj. prepovedi odtujitve in razpolaganja, vpisanih v RZPP, ni mogla prodati. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da so rubeži toženi stranki onemogočili razpolaganje in da si je aktivno prizadevala, da bi bili rubeži izbrisani. S tem v zvezi je treba pojasniti še, da tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala z dejstvom morebitnega presežka po prodaji vozila (da bi bilo vozilo prodano, ni trdila nobena stranka); in ta položaj ni zaobsežen z dopuščenim revizijskim vprašanjem.

_Očitki z vidika domnevnega obogatitvenega in reparacijskih zahtevkov_

30. Revidentka v reviziji navaja, da je z odstopom od Pogodbe o finančnem leasingu, ta prenehala obstajati, zato je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi stranki vse, kar je na podlagi takšne pogodbe prejela. Poleg tega navaja še, da ima zakonito pravico, da zahteva svoje premoženje, ki ga je v denarju plačala toženi stranki. Opira se tudi na zakonito pravico iz naslova neopravičene pridobitve in trdi, da ni razumljivo stališče, da zadržanje tu obravnavanega presežka s strani tožene stranke ni neupravičena pridobitev.

31. S tem odpira vprašanje upoštevnosti 111. člena OZ in določb o neopravičeni pridobitvi (190. in nasl. členi OZ). Pravice in obveznosti strank v primeru, ko pride do razveze pogodbe o finančnem leasingu (na ta položaj se nanaša tudi dopuščeno revizijsko vprašanje), so le delno pogodbeno urejene v sporni Pogodbi o leasingu. Zato bi lahko bila upoštevna tudi določba 111. člena OZ, ki ureja učinke razvezane pogodbe in posebej določa še, da razveza pogodbe ne razbremenjuje obveznosti povrnitve morebitne škode.

_Izhodišča za presojo_

32. Po zakonski ureditvi iz razveze dvostranske pogodbe izhajata dve vrsti obveznosti, to so reparacijske obveznosti, urejene v 111. členu OZ, in pa (morebitna) odškodninska obveznost zaradi kršitve pogodbe (na katero napotuje tudi besedilo prvega odstavka 111. člena OZ), ki je sicer urejena v 239. do 246. členu OZ. Za ti dve vrsti obveznosti veljajo različna pravila in omejitve, vsako pa je treba presojati v skladu s pravili, ki veljajo zanjo. Reparacijske obveznosti so objektivna posledica razveze pogodbe.9

33. Reparacijske obveznosti imajo obogatitveno naravo. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se presojajo tudi ob smiselni uporabi pravnih pravil, ki urejajo neupravičeno pridobitev.10 Vendar upoštevati je treba tudi, da institut neupravičene pridobitve zamejujejo drugi instituti obligacijskega prava, zlasti pogodba in delikt,11 poleg njiju tudi pravila stvarnega prava.12 Pravo neupravičene obogatitve naj namreč skrbi za harmonijo znotraj pravnega reda, ga dopolnjuje in izpopolnjuje, ne sme pa ogrožati njegove notranje skladnosti in rušiti ravnotežja.13 Zato je treba vedno posebno pozornost nameniti tudi odgovoru na vprašanje, ali institut neupravičene obogatitve v okoliščinah primera morda lahko izvotli pomen drugih upoštevnih pravil obligacijskega prava. Povedano drugače, odgovora na vprašanje morebitnega obstoja predpostavk splošnega obogatitvenega zahtevka ni mogoče obravnavati ločeno od drugih upoštevnih pravil obligacijskega prava, med njimi vprašanja pravil pogodbenega prava. Smisel in namen obogatitvenih zahtevkov namreč ni obid teh pravil niti ogrožanje upravičenega pričakovanja, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene, skladno z dogovorom (_pacta sunt servanda_ – prvi odstavek 9. člena OZ). Če dopustimo, da obogatitveni zahtevki stopijo na mesto pogodbeno urejenih položajev, glede katerih z vidika njihove veljavnosti ni pomislekov, za nazaj predrugačimo vsebino pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti pogodbenih strank in s tem okrnimo pomen pogodbenega prava za avtonomno urejanje razmerij.

34. Po drugem odstavku 239. člena in prvem odstavku 243. člena OZ ima leasingodajalec od leasingojemalca, ki je s kršitvijo pogodbe zakrivil njeno razvezo, pravico zahtevati povrnitev navadne škode in izgubljenega dobička, kar se ponavadi označuje kot pozitivni pogodbeni interes; z denarno odškodnino, naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo, tj., če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.14 _Presoja_

35. Kakršnakoli terjatev, ki bi jo tožeča stranka lahko imela na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ v položaju razveze pogodbe (na kar merijo njene revizijske trditve), je morala biti zaradi kasnejšega stečaja nad tožečo stranko na podlagi prvega odstavka 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) _ex lege_ pobotana z nasprotnimi terjatvami tožene stranke, ki med drugim vključujejo tudi morebitno terjatev po četrtem odstavku 111. člena OZ (iz trditev revidentke ni mogoče razbrati, zakaj temu ne bi bilo tako kljub revidentkini uporabi predmeta leasinga v času trajanja Pogodbe o leasingu). Revidentka bi tako z dajatveno tožbo, izhajajoč pri tem iz ureditve reparacijskih zahtevkov v 111. členu OZ, lahko zahtevala presežek, ki bi v njeno korist morda nastal po tem pobotu.

36. Vendar glede tega presežka ni podala trditev. Kot je bilo že obrazloženo, se njen dajatveni tožbeni zahtevek opira zgolj na dejstva iz časa ob oziroma po razvezi Pogodbe o leasingu, medtem ko se revizijske trditve o njeni zakonski pravici zahtevati to, kar je plačala toženi stranki na podlagi te pogodbe pred njeno razvezo, ozirajo na čas pred razvezo te pogodbe. Dodati je treba, da revizijske trditve v zvezi z reparacijskim zahtevkom tožeče stranke na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ presegajo dani okvir dopuščenega revizijskega vprašanja. To pomeni, da revizijske trditve, ki poudarjajo pomen revidentkinega zahtevka iz naslova njenih plačil po Pogodbi o leasingu pred razvezo te pogodbe, zaradi razlogov procesne narave ne morejo biti upoštevne.

37. Revidentka trdi, da bi morala tožena stranka trditi in dokazovati, da je imela vrnitveni zahtevek in odškodninski zahtevek do tožeče stranke, ki naj bi ji omogočal, da je zadržala plačana sredstva in vrednost vozila. Vendar, kot je bilo že obrazloženo, je bilo v okoliščinah obravnavanega primera na tožeči stranki trditveno breme glede domnevnega presežka v njeno korist po _ex lege_ pobotanju nasprotnih terjatev pravdnih strank.

38. Revidentka sama trdi, da je predmet leasinga po razvezi Pogodbe o leasingu vrnila toženi stranki. Ta njena vrnitvena dolžnost ni bila predmet spora. Sodišči sta pri presoji upoštevali, da je bilo vozilo vrnjeno toženi stranki po razvezi Pogodbe o leasingu.

39. Obveznost vrnitve predmeta leasinga je v kontekstu reparacijskih zahtevkov po razvezi pogodbe na zakonski ravni urejena v drugem odstavku 111. člena OZ. V tem kontekstu je obveznost vrnitve predmeta leasinga objektivna posledica razveze pogodbe. Dolžnost vrnitve vozila je sicer ena izmed običajnih pogodbeno urejenih posledic razveze pogodbe o finančnem leasingu zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani leasingojemalca (ta vrnitvena dolžnost med pravdnima strankama v obravnavanem primeru ni bila sporna). To leasingojemalčevo dolžnost sproži razveza konkretne pogodbe. Leasingodajalec po razvezi pogodbe namreč ni več dolžan (proti plačilu) prepuščati rabe vozila leasingojemalcu, saj je odpadla pravna podlaga, s katero je na svoji stvari to obveznost ustanovil (prim. prvi odstavek 111. člena OZ). Leasingodajalčeva korist, ki se kaže v predčasno vrnjenem vozilu, v kontekstu zakonske ureditve instituta neupravičene ureditve sama zase ni neupravičena; kadar zanjo obstaja pogodbena podlaga, zoper njo z vidika zakonske ureditve (drugi odstavek 111. člena OZ) ni pomislekov. Na nastanek ali na vsebino te vrnitvene obveznosti tu obravnavani presežek nima vpliva.

40. Korist leasingodajalca, ki se kaže v predčasno vrnjenem vozilu, je upoštevna v kontekstu odškodninske obveznosti leasingojemalca. Na zakonski ravni je predmet urejanja v tretjem odstavku 243. člena OZ. Skladno z načelom, naj se upnikov položaj zaradi kršitve ne izboljša, je pri izračunavanju škode treba upoštevati tudi okoliščine po kršitvi in po določbi tretjega odstavka 243. člena OZ upoštevati morebitne koristi, ki jih je upnik pridobil (_compensatio lucri cum damno_).15 To pomeni, da se vrednost koristi, skladno tej določbi, odšteje od obveznosti povzročitelja škode. Tudi če je vrnitev predmeta leasinga v primeru odstopa od pogodbe zaradi kršitve leasingojemalca pogodbeno dogovorjena, to v kontekstu odškodninske obveznosti ne spremeni dejstva, da gre za posledico kršitve pogodbe.

41. Za ocenjeno vrednost predčasno vrnjenega vozila se po Splošnih pogojih zmanjša dolgovana odškodnina (prim. drugi odstavek XIV. člena Splošnih pogojev). To pogodbeno določbo je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi. Njen domet je opredelilo, izhajajoč iz njenega besedila. Upoštevalo je, da se besedilo omejuje na »odštevanje« ocenjene vrednoti predčasno vrnjenega vozila od odškodnine in zato sklenilo, da ta pogodbena določba ne daje podlage za nastanek terjatve leasingojemalca do leasingodajalca iz naslova morebitnega presežka ocenjene vrednosti vozila nad odškodnino. Proti tej razlagi ni pomislekov. Princip poračuna koristi z odškodnino (_compensatio lucri cum damno_) namreč ne konstituira zahtevka oškodovalca v razmerju do oškodovanca, temveč zavezuje le k ustreznemu upoštevanju pri odmeri odškodnine (prim. tretji odstavek 243. člena OZ). Takšno razumevanje odreka pomen okoliščini, da korist predčasne vrnitve vozila, izražena v denarni vrednosti, morda v okoliščinah primera presega odškodnino, ki bi jo bila pogodbi nezvesta stranka dolžna plačati zaradi kršitve pogodbe.

42. S tem v zvezi revizijsko sodišče dodaja naslednje. Kot sledi iz sodbe sodišča prve stopnje je bila ocenjena vrednost avtomobila na dan 18. 2. 2020 v obravnavanem primeru upoštevana pri izračunu denarne odškodnine tožene stranke iz naslova razveze Pogodbe o leasingu. Tožeča stranka je namreč uspela z ugotovitvenim zahtevkom, s katerim je uveljavljala, da ne obstoji v stečaju prijavljena terjatev tožene stranke iz naslova odškodnine zaradi razveze sporne Pogodbe o leasingu (sodišče druge stopnje je v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in to odločitev potrdilo). Princip _compensatio lucri cum damno_ torej v obravnavanem primeru ni bil prezrt. 43. Glede na navedeno je položaj predčasnega prenehanja Pogodbe o leasingu sprožil nastanek reparacijskih in odškodninskih zahtevkov. Vendar revidentkino sklicevanje na dolžnost vrnitve pred razvezo pogodbe z njene strani opravljenih plačil zaradi razlogov procesne narave ni upoštevno, njena vrnitvena dolžnost glede predmeta leasniga pa ni bila sporna. Poleg tega je treba imeti pred očmi, da je revidentka sama s svojimi opustitvami povzročila razlog za predčasno prenehanje Pogodbe o leasingu. To pomeni, da je možnost uveljaviti izpolnitvene zahtevke in s tem realizacijo svojega pogodbenega interesa, preprečila s svojimi opustitvami revidentka sama. V tej luči ni videti, kako bi lahko revizijske trditve, da je končni rezultat za leasingojemalca (in torej tudi za revidentko) „plačilo po leasing pogodbi plus plačilo več vrednosti vozila glede na obveznosti,“ kar je „nepričakovan rezultat ob sklepanju pogodbe,“ pripomogle k utemeljitvi obstoja pravne podlage za tožbeni zahtevek, obstoj katere je pritožbeno sodišče izključilo.

44. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentki, da lastninska pravica tožene stranke na vozilu (predmetu leasinga) ne obsega morebitnega njenega upravičenja, da obdrži denarna sredstva, ki jih je prejela od tožeče stranke. Lastninska pravica na predmetu leasinga namreč nima nobenega vpliva na nastanek reparacijskih zahtevkov leasingojemalca v razmerju do leasnigodajalca ob predčasnem prenehanju pogodbe o finančnem leasingu. Že je bilo pojasnjeno, da so reparacijski zahtevki objektivna posledica razveze pogodbe. Toda to, da pritožbeno sodišče v razlogih pojasnjuje, da je zadržanje tu obravnavanega presežka za toženo stranko upravičeno, ker je ona lastnica predmeta leasinga, ne pomeni, da s tem hkrati z lastništvom predmeta leasinga izključuje obstoj reparacijskih zahtevkov leasingojemalcev po predčasnem prenehanju pogodbe finančnem leasingu. Takšno razumevanje razlogov izpodbijane sodbe bi bilo zmotno. Spomniti je treba, da je pritožbeno sodišče svojo odločitev utemeljilo z okoliščino, da tožeči stranki pogodba ne daje pravice do tu obravnavanega presežka, tj. presežka, ki temelji zgolj na dejstvih iz obdobja ob in po razvezi pogodbe, in da tudi »ne gre za neopravičeno obogatitev leasingodajalca na škodo leasingojemalca.«

45. Argumentacija pritožbenega sodišča, ki odreka obstoj pravne podlage za obveznost tožene stranke, da plača tu obravnavani presežek, pojmovno ni združljiva z institutom pogodbene kazni (prim. 247. člen OZ in nasl). Poleg tega izpodbijana odločitev ne temelji na stališču, ki bi odrekalo dolžnost tožene stranke, da zaradi razveze Pogodbe o leasingu vrne premoženje, ki ga je prejela od tožeče stranke. Drugačne revizijske trditve so zmotne. Revidentka na odločitev sodišča druge stopnje naslavlja očitek arbitrarnosti, ker naj ne bi bila »v ničemer utemeljena v zakonskih določilih.« Vendar je to stališče revizije pavšalno in ne omogoča konkretnega odgovora.

46. Dejstvo, da vrednost vrnjenega predmeta leasinga, ki je z njim zlita, presega odškodnino za škodo, ki je zaradi kršitve pogodbe in razveze pogodbe nastala leasingodajalcu, samo zase v okoliščinah primera ne utemelji zahtevka leasingojemalca iz naslova neopravičene obogatitve za plačilo tu obravnavanega presežka v razmerju do leasingodajalca.16 Spomniti je treba, da je pritožbeno sodišče presodilo, da revidentki pogodba ne daje pravice do tu obravnavanega presežka, a revidentka tega stališča pritožbenega sodišča ni izpodbijala z opredelitvijo določb pogodbe in vsebine le-teh, ki bi tako njeno pravico morda urejale. Če bi v okoliščinah primera pritrdili utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, bi (revizijsko) sodišče z institutom neopravičene obogatitve poseglo v pogodbeno opredeljeno vsebino pravic in obveznosti pravdnih strank. To ni sprejemljivo, ker smisel in namen obogatitvenih zahtevkov, kot je bilo že obrazloženo, ni niti obid niti dopolnjevanje pogodbeno urejene vsebine.

47. Navedeno stališče ne zaobjema položaja, v katerem leasingojemalčeva plačila leasingodajalcu iz obdobja pred razvezo pogodbe presegajo zahtevke slednjega iz naslova uporabnine in škode zaradi razveze pogodbe. Za presojo o presežku take narave v korist leasingojemalca v obravnavanem primeru ni bilo trditvene podlage in dopuščeno vprašanje ter odgovor nanj se na tak morebiten presežek ne nanašata.

48. Odgovor na dopuščeno vprašanje je tako pritrdilen. Vendar, poudariti je treba, da odgovor na revizijsko vprašanje ni utemeljen z okoliščino, da je leasnigodajalec lastnik predmeta leasniga, temveč z odsotnostjo pravne podlage za obveznost leasnigodajalca, da v okoliščinah primera plača tu obravnavani presežek.

49. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Vrhovno sodišče je zato revizijo v delu, v katerem je ni zavrglo, na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (II. točka izreka).

50. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe in sklepa. Odločitev iz prve točke izreka je bila sprejeta soglasno. Za odločitev iz druge točke izreka so glasovali sodnica in sodnika dr. Miodrag Đorđević, dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Damjan Orož, sodnik Franc Seljak je dal odklonilno ločeno mnenje.

1 Terjatev tožene stranke naj bi po navedbah tožeče stranke znašala 9.809,68 EUR, medtem ko je tožena stranka v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila terjatev v znesku 10.504,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 dalje. 2 Prim. P. Grilc, Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava, GV, Ljubljana, 1996. 3 Prim. M. Tratnik M. Juhart idr., S_tvarnopravni zakonik (SPZ): s komentarjem_, 1. natis. Ljubljana: GV založba, 2004, str. 603. 4 Gl. sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 427/2003 (v točki 2.1.1.). 5 Prim. M. Damjan, Prenehanje pogodbe o leasingu in usoda predmeta leasinga, v D. Možina, ur. _Razsežnosti zasebnega prava: liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik_, Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta, Ljubljana 2017, str. 201. 6 Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-545/11 z dne 7. 6. 2012, 13. točka obrazložitve. 7 Prim. S. Ilovar Gradišar v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003 <2004>, str. 367, 371 in 372. 8 Gl. npr. sodbe VSRS III Ips 1/2022 z dne 10. 5. 2022. tč. 12, III Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, tč. 15, in III Ips 10/2022 z dne 13. 12. 2022, tč. 14. 9 Prim. M. Juhart v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 590. 10 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 34/2012 z dne 17. 6. 2014 (13. točka). 11 Prim. D. Možina, Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, v D. Možina, ur. Razsežnosti zasebnega prava: liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta, Ljubljana 2017, str. 143. 12 Prim. K. Lutman, Neupravičena obogatitev, Lexpera, GV založba , Ljubljana 2020, str. 342. 13 Prav tam. 14 Prim. D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 268 in D. Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten 3/2003, str. 219, 220. 15 D. Možina, nav. delo str. 270 in D. Jadek Pensa, nav. delo str. 220. 16 V nemškem pravnem prostoru se zastopa stališče, da je leasingodajalec v položaju razveze pogodbe upravičen do realizacije koristi, ki se kaže zaradi predčasne prekinitve pogodbe kot višja vrednost predmeta leasinga od tiste, ki bi jo imel ob normalnem teku stvari; in da morebitni presežek nad leasingodajalčevim pogodbenim izpolnitvenim interesom, ki iz tega izvira, izkazuje, da je leasingodajalec ekonomski in pravni lastnik predmeta leasinga. Avtor se ob tem sklicuje na odločitev nemškega Zveznega vrhovnega sodišča VIII ZR 313/93 . Glej Westphalen F. von, _Der Leasingvertrag_, 7., neu bearbeitete Auflage, Verlag Dr. Otto Schmidt KG, Köln 2015, str. 663).

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA FRANCA SELJAKA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2023121809104461 "Povezava na pdf dokument")