Jedro

Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II., III., IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. zadeve: ... z dne 30. 11. 2020 in št. dokumenta: ... z dne 16. 5. 2019 (I. tč. izreka). Tožniku je priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 718,34 EUR na mesec od 31. 7. 2012 dalje (II. tč. izreka) in toženi zavod zavezalo, da mu v 15 dneh plača razliko med že izplačanimi zneski pokojnine in s sodbo odmerjeno višjo pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od zneskov razlik pokojnine, zapadlih od 31. 7. 2012 do 21. 7. 2019 od 22. 7. 2019 dalje do plačila ter od razlik pokojnine, zapadlih od 22. 7. 2019 dalje od prvega naslednjega dne po zapadlosti vsakomesečne razlike v plačilo do plačila (III. tč. izreka). Tožbeni zahtevek, da se pri odmeri pokojnine upošteva vključenost v zavarovanje za čas opravljanja prakse od leta 1961 do 1963; zavarovalno dobo v Zvezni republiki Nemčiji od 1. 11. 1981 do 30. 4. 1982, od 1. 1. 1984 do 31. 10. 1984, od 1. 1. 1985 do 30. 4. 1985 in od 1. 6. 1985 do 31. 1. 1986 ter višino dohodkov iz delovnega razmerja v Zvezni republiki Nemčiji od 1. 11. 1981 do 30. 11. 1997, od katerih so bili plačani prispevki nemškemu nosilcu zavarovanja, je zavrnilo (IV. tč. izreka). Toženca je zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne 112,00 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. tč. izreka).

2. Prvostopenjsko sodbo v II., III., IV. in V. točki izreka izpodbija tožnik zaradi kršitev 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), 1. odst. 339. člena ZPP, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe ter ugoditev celotnemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

V pokojninsko dobo se mora šteti opravljanje praktičnega vajeniškega dela med letom 1961 in 1963 v trajanju 36 mesecev v obrti A. in 2 meseca v B. v ..., saj so bili plačani prispevki. Ne soglaša s sodiščem, da se praktično delo ne všteva v pokojninsko dobo. Predlagane dokaze je pavšalno zavrnilo. V kolikor bi ga zaslišalo in kot pričo D. D., bi mu dalo možnost pojasniti, da pri vajeniškem delu ni šlo za teoretično izobraževanje ali pripravništvo. Kršen je 8. člen ZPP, ker sodišče kljub plačanim prispevkom ne pojasni neupoštevanja dobe ter člena 61. in 62. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1). Sklicuje se na 126. člen Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, po katerem se je v zavarovalno dobo všteval čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu. Po 5. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-1) pravic ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Ker sodišče ni upoštevalo materialnega ter preiskovalnega načela in zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo skladno z 287. členom ZPP, je prišlo do napačnih zaključkov. Kršena je pravica do socialne varnosti iz 50. člena in enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije4 (Ustava).

Na podlagi 6. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti5 (Uredba) je toženec upošteval nemško zavarovalno dobo od 1. 11. 1981 do 31. 1. 1986 s presledki, razen v delih, ko se je prekrivala s slovensko. Iz obdobij prekrivanja je upošteval slovensko dobo, čeprav bi bilo upoštevanje nemške ugodneje, saj so bili prispevki v Nemčiji štirikrat višji. Ni zahtevalo izračuna starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen ob upoštevanju plač v Zvezni republiki Nemčiji, niti ni jasno, kako je prišlo do zaključka, da je ugodnejši sorazmerni del od samostojne starostne pokojnine. Pokojninska osnova ni pravilno izračunana, saj se v 18-letno obdobje upoštevajo slovenske plače, namesto višjih plačil v nemški pokojninski sklad.

Čas od 17. 9. 1981 do 30. 4. 1987, ko je bil vključen v zavarovanje kot arhitekt, bi se moral šteti za prostovoljno zavarovanje, saj je imel tedaj stalno prebivališče v Nemčiji, bil tam zaposlen, prejemal plače in bil zavarovan. Vključitev v obe zavarovanji ni pravična niti smotrna, saj se plačuje za dve pravici, črpa pa eno. Pristojni organ bi ga moral opozoriti na podvajanje in zaščititi ekonomski interes. Ureditev, ki omogoča tovrstno interpretacijo ne temelji na pravični medgeneracijski solidarnosti. Z izpodbijanima odločbama in sodbo sta kršeni vzajemnost in solidarnost iz 3. člena ter značilnost pravic iz 5. člena ZPIZ-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba v izpodbijanem delu izdana ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ni kršena 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. O pravno relevantnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter vsebino listin, zato ni niti zatrjevane kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe je utemeljen z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. Sodišču prve stopnje ni mogoče uspešno očitati kršitve načela materialne resice iz 61. člena, niti preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1. **Upravni postopek in že pravnomočna odprava izpodbijanih odločb**

5. Gre za spor zaradi višje pokojninske dajatve od priznane v predsodnem postopku. Z drugostopenjsko odločbo z dne 30. 11. 2020 je bilo delno ugodeno pritožbi in odločba z dne 16. 5. 2019 o starostni pokojnini v znesku 714,89 EUR od 31. 7. 2012 dalje spremenjena tako, da je bila od istega datuma pokojnina priznana v znesku 715,85 EUR na mesec. Na zahtevo, podano na zapisnik 25. 4. 2019, je tožniku priznana samostojna starostna pokojnina kljub temu, da je glede na osnutek odločbe z dne 5. 4. 2019 (B/1) ugodnejši sorazmerni del slovenske starostne pokojnine v znesku 717,37 EUR mesečno od 31. 7. 2012 dalje.

6. S prvostopenjsko sodbo sta upravni odločbi pravnomočno odpravljeni, saj sodba v tem delu ni izpodbijana. V 8. tč. obrazložitve sodbe je razlogovano, da je bila v upravnem postopku samostojna pokojninska dajatev odmerjena v nasprotju s 3. odst. 52. člena Uredbe 883/2004, čeprav je ugodnejša sorazmerna starostna pokojnina. Stališče prvostopenjskega sodišča je, da zahteva za samostojno starostno pokojnino ni bistvena, saj ni mogoče šteti, da bi šlo za izbirno pravico, ki bi tožniku omogočala ravnanje v lastno škodo. Ker je ugodnejša odmera sorazmernega dela namesto samostojne starostne pokojnine, je na podlagi 81. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi odpravilo v I. tč. izreka sodbe.

**Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve**

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-1, Uredbi ES št. 883/2004 in Uredbi ES 987/2009. V 6. in 7. tč. obrazložitve sodbe citiranih pravnih podlag pritožbeno sodišče ne povzema znova. Izpostavlja le, da se po 12. členu Uredbe zavarovalne dobe, dopolnjene v eni državi članici prištejejo k zavarovalni dobi v skladu z zakonodajo katerekoli druge države članice, če je to potrebno zaradi uporabe 6. člena Uredbe, a le pod pogojem, da se dobe ne prekrivajo. V skladu z a. tč. 1. odst. 52. člena Uredbe pristojni nosilec izračuna samostojni znesek dajatve na podlagi nacionalne zakonodaje, ali po b. tč. 2. odst. sorazmerni del z izračunom teoretičnega ter dejanskega zneska pokojnine, ko se za pridobitev pravice upošteva skupna zavarovalna doba, dopolnjena doma in v tujini. Oseba je glede na 3. odst. 52. člena Uredbe upravičena, da od nosilca zavarovanja države članice prejema višjega od zneskov, izračunanih v skladu s pododstavki 1(a) ali (b).

**K pritožbi zoper II. tč. izreka sodbe**

8. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v zadevi izpolnjen pogoj pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1. Pokojninsko dajatev je na podlagi 39. člena v zvezi s 406. členom ZPIZ-1 pravilno odmerilo od pokojninske osnove, izračunane na podlagi mesečnega povprečja plač iz 18. zaporednih let med 1977 do 2008 (18. tč. obrazložitve), ki znaša 1.175,92 EUR. Tožnik je do dneva uveljavitve pravice dopolnil 65 let in 8 mesecev starosti ter 39 let, 2 meseca in 25 dni skupne slovensko-nemške pokojninske dobe, od tega 348 mesecev slovenske dobe. Ker po 50. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 znaša odmerni odstotek 77,25 %, znese odmera pokojnine 908,40 EUR, povečane za 6,8 % pa 970,17 EUR. Sorazmerni del starostne pokojnine, izračunan po formuli 970,17 EUR x 348 / 470 mesecev = 718,34 EUR mesečno.6 Pritožba zoper ugoditveno II. tč. izreka o odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 718,34 EUR na mesec od 31. 7. 2012 dalje ne more biti uspešna.

**K pritožbi zoper III. tč. izreka sodbe**

9. Enako velja za neobrazloženo pritožbo zoper III. tč. izreka sodbe o odrejenem plačilu razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s sodno odločbo odmerjeno višjo sorazmerno pokojninsko dajatvijo vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki s pavšalno pritožbo vsebinsko niti ni prerekana.

**K pritožbi zoper IV. tč. izreka sodbe**

10. Ob zavrnjeni pritožbi zoper ugoditveno II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe o dosojenem višjem sorazmernem delu starostne pokojnine ter odrejenem plačilu razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ostaja neuspešna tudi pritožba zoper zavrnilno IV. tč. prvostopenjske sodbe.

Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je tožnikovo stališče na vštevnosti praktičnega vajeniškega dela med leti 1961 do 1963 v trajanju 36 mesecev v zavarovalno dobo. Za ta del tožbenega zahtevka ni nobene zakonske podlage, kot v tč. 15 in 16 obrazložitve sodbe pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal Zakon o pokojninskem zavarovanju7 (ZPZ/57) in ne TZPZ/64.8 Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona.9 Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage, zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi10 je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere,11 ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57. 11. Pri dokaznem zaključku o nevštevnosti vajeništva v zavarovalno dobo ni prišlo do kršitve 8. člena ZPP, niti do kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP zaradi zavrnitve zaslišanj predlaganih prič. Glede na ureditev zavarovanja po ZPIZ/57 so dokazni predlogi utemeljeno zavrnjeni, saj je šlo za neprimerno dokazno sredstvo za dokazovanje pokojninske dobe za čas praktičnega dela med vajeništvom v letih 1961 do 1963, za katero sploh ni bilo zakonske podlage. Pritožba sicer pravilno navaja, da so glede na 4. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju12 (ZPIZ-2) in enako 5. člen ZPIZ-1, pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, razen v primerih, ki jih določa zakon. Vendar v postopku pred sodiščem prve stopnje le zato, ker pri odmeri sporne pokojninske dajatve ni bil upoštevan praktični del vajeniške dobe ni prišlo do kršitve citiranih načelnih določb niti posledično ni moglo priti do kršitev 50. ali 22. člena Ustave RS.

12. Pritožba nadalje ni utemeljena zoper zavrnjeno upoštevanje v Zvezni republiki Nemčiji dopolnjene pokojninske dobe od 1. 11. 1981 do 31. 1. 1986 s presledki, ki se prekriva s slovensko pokojninsko dobo niti zoper zavrnjeni zahtevek, da se pri izračunu pokojninske osnove upošteva višje dohodke, prejete v Zvezni republiki Nemčiji od 1. 11. 1981 do 30. 11. 1997. Ker za nobenega od zahtevkov ni zakonske podlage, sta v 2. in 3. alineji IV. tč. izreka prvostopenjske sodbe utemeljeno zavrnjena. Pravilnih razlogov iz 11., 12. in 14. tč. obrazložitve pritožbeno sodišče ne ponavlja znova.

**K pritožbi zoper V. tč. izreka sodbe**

13. Glede na izid postopka ostaja brezuspešna tudi pritožba zoper stroškovno V. tč. izreka prvostopenjske sodbe, s katero je toženi zavod na podlagi 154. člena ZPP zavezan, da tožniku v 15 dneh povrne 112,00 EUR stroškov postopka.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

14. Iz navedenih dejanskih, materialnih, procesnih in ustavnopravnih razlogov je potrebno pritožbo zoper II., III., IV. in V. tč. prvostopenjske sodbe na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Do preostalih pritožbenih izvajanj od tega, da bi vključenost v zavarovanje kot arhitekta bilo potrebno šteti za prostovoljno zavarovanje, da bi ga toženec moral opozoriti na podvajanje zavarovanja, mu s tem omogočiti zaščito ekonomskega interesa ter nekaterih drugih, ki za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso relevantna, se pritožbenemu sodišču glede na 360. člen ZPP posebej ni bilo potrebno niti opredeljevati.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 33/1991 kot tudi 22. člen Ustave RS. 5 UL L 200, 7. 6. 2004 in nadaljnjih. 6 Glej list. 19-20 sodnega spisa. 7 Ur. l. SFRJ, št. 51/1957. 8 Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju je bil sprejet in objavljen v Ur. l. SFRJ; št. 51/64. 9 Ko je zavarovanca med delovnim razmerjem gospodarska organizacija, zavod ali državni organ poslala na šolanje. 10 Npr. zadeva Psp 54/2013 in druge. 11 Po Zakonu o zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. SFRJ, št. 22/62. 12 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.