Jedro

Bodoče negotovo ravnanje toženca ne more biti podlaga za posestno varstvo.

Posest se lahko moti le z dejanji, ki so protipravna. Gre za dejanja, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu oziroma dejanja, za katera stranka nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi.

Tožnika uživata posestno varstvo le v takšnem obsegu, ki ustreza vsebini njune služnostne pravice. V SPZ sicer ni (več) določbe o posesti stvarne služnosti, kar pa ne pomeni, da služnostni upravičenec ne bi imel posestnega varstva. Služnosti upravičenec ima položaj soposestnika (25. člen SPZ), lahko pa izvršuje le tako dejansko oblast nad stvarjo, ki ustreza vsebini njegove služnostne pravice in je zato lahko predmet posestnega varstva le v takšnem obsegu. Vsako poseganje v stvarno služnost ne more pomeniti posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. Poseg mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje vsebine služnosti

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem ugodilnem ter stroškovnem delu razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec tožnika motil v času od 22. 01. 2009 do 27. 01. 2009 v posesti zidu in garažnih vrat, ki stojijo na zahodnem delu parc. št. 68/1 k.o. X s tem, da je preko svojih izpolnitvenih pomočnikov v celoti odstranil garažna vrata višine 2 m in širine 2,4 m ter odstranil del zidu okoli podboja prej stoječih vrat ter na tem mestu zgradil nov betonski obod z vertikalnim betonskim stebrom na sredini. Tožencu je naložilo, da je dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da mora odstraniti vertikalni betonski steber na sredini, v presežku pa je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je v bodoče prepovedalo, da s takšnimi in podobnimi ravnanji posega v posest tožnikov. Hkrati je tožencu naložilo, da tožnikoma povrne stroške pravdnega postopka v znesku 557,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sklepa se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 73/07; UPB3 s spremembami) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je omenjeni prehod v njegovi lasti in da ga poleg tožnikov uporabljajo tudi drugi. Ne more se govoriti o posesti, kvečjemu o soposesti oziroma gre dejansko za „posest služnosti“. Tožnika imata skozi vhod služnost prehoda, v tem obsegu sta ga tudi uporabljala in ga lahko posedujeta le v tem obsegu. Tožnika nista izkazala, da bi bila v posesti motena, saj lahko služnost prehoda še vedno nemoteno izvršujeta in ju pri tem ne ovira. Ponavlja, da je po rekonstrukciji prehod med zidom in stebrom širok 96 cm, vhodna vrata tožnikov v širino pa merijo le 89,5 cm, vrata v klet pa le 76 cm. Pred rekonstrukcijo sin tožnikov B. N. svojega motorja ni nikoli parkiral tam, kot navaja, zato njegovo ravnanje ne more biti predmet posestnega varstva. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, saj je odločilo v nasprotju z nespornimi dejanskimi podatki (izmere vrat). Kršitev postopka pa je storilo tudi s tem, da ni opravilo predlaganega ogleda na kraju samem. Lahko bi preverilo dejanske podatke o širinah vrat, v kolikor vanje dvomi, čeprav tega v razlogih niti ne navaja. V tem delu sklep tudi nima obrazložitve o odločilnih dejstvih. Oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je njegovo ravnanje samovoljno in protipravno, saj je bil izdelan gradbeni načrt po pogojih Z., upravna enota je izdala gradbeno dovoljenje, O. K. pa sofinancirala izdelavo projekta in gradnjo v višini 40 % iz sklada za ureditev mestnega jedra. Vprašljiva je tudi izvršljivost sklepa, saj je steber v sredini postavljen kot podporni steber in bi njegova odstranitev predstavljala poseg v nosilno konstrukcijo, kar terja pridobitev novega gradbenega dovoljenja. Predvideno bodoče motenje (dodatna zožitev vhoda z vgradnjo vrat), s katerim sodišče prve stopnje dodatno utemeljuje potrebnost odstranitve spornega sredinskega stebra, ne more biti podlaga za posestno varstvo. Motenja posesti ni mogoče dokazovati z bodočim in negotovim ravnanjem toženca. Odločitev pa je napačna tudi zato, ker je na glavni obravnavi jasno povedal, da vrat ne namerava vgraditi. Graja tudi stroškovno odločitev in izraža nestrinjanje s sodiščem prve stopnje, da tožnika nista uspela le v neznatnem delu. Njun uspeh je kvečjemu 62,5 %, zato je stroškovna odločitev nepravilna.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: - da sta pravdni stranki in njihovi obiskovalci uporabljali vhod, ki je v naravi predstavljal garažna vrata ter del zidu, v katerega so bila ta garažna vrata vgrajena; - da sta tožnika leta 1977 garažna vrata na zahodnem delu parc. št. 68/1 k.o. X vgradila z lastnimi sredstvi; - da so bila garažna vrata vedno nezaklenjena in so se odpirala navznoter; - da so tožnika in njuna družina vhod uporabljali za vstop v stanovanjsko hišo na naslovu …., ki stoji na parc. št. 67/2 k.o. X in da imajo del stanovanja nad vhodom, ki stoji na parc. št. 68/1 k.o. X, ki je v lasti toženca; - da imajo tožnika in njuna družina skozi sporni vhod pravico do vstopa v stanovanjsko hišo in klet te stanovanjske hiše; - da sta tožnika skozi ta vhod spravljala kurjavo v klet, dovažala gradbeni material (ob adaptaciji hiše) in da je priča B. N. za obstoječo ograjo na notranji strani hodnika parkiral tudi svoje motorno kolo; - da je v obdobju med 22. 01. 2009 in 27. 01. 2009 toženec odstranil garažna vrata ter del zidu okoli podboja prej stoječih vrat in zgradil nov betonski obod z vertikalnim betonskim stebrom na sredini; - da tožnika steber ovira pri dovozu pohištva v stanovanje in pri dovozu drv s samokolnico skozi polovico vhoda; - da sin tožnikov včasih parkira motorno kolo za ograjo v notranjosti prehoda, na parc. 67/2 k.o. X in ne parc. 68/1 k.o. X, kjer tožnika in njuna družina nimajo druge pravice razen pravice prehoda ; - da bi, če bi toženec v vsako polovico vhoda med stebrom in zidovi na vsaki strani vgradil dvoje vrat, s tem še dodatno zožil prehod, štelo, da je toženec motil posest tožnikov („toženec je s samovoljno odstranitvijo garažnih vrat povzročil oviranje dosedanjega načina izvrševanja posesti“) in mu je naložilo, da prejšnje stanje vzpostavi tako, da odstrani vertikalni betonski steber na sredini.

6. Toženec v pritožbi vztraja, da tožnika nista upravičena do posestnega varstva, ker nista posestnika stvari. Lahko sta le soposestnika, saj sta imela le „služnost prehoda“, ki pa zaradi njegovega posega ni ovirana in jo lahko še vedno nemoteno izvajata, tako kot prej.

7. Sodišče prve stopnje je glede na zapis: „Sodišče je moralo uporabiti 35. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Ur. l. RS št. 87/2002 s spremembami), ker je na podlagi izpovedb pravdnih strank in obeh prič ugotovilo, da so vse pravdne stranke in njihovi obiskovalci uporabljali vhod, ki je v naravi predstavljal garažna vrata ter del zidu, v katerega so bila ta garažna vrata tudi vgrajena“ (3. stran obrazložitve), očitno štelo, da sta tožnika soposestnika, čeprav je v nadaljevanju (4. stran obrazložitve) zapisalo, da je toženec „motil posest tožečih strank in njune družine“. Za motilno dejanje v razmerju med soposestniki (35. člen SPZ), šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Sodišče prve stopnje je toženčevo ravnanje ocenilo kot motilno, ker je ugotovilo, da sta tožnika zaradi zoženega prehoda (sredinski steber zožuje prehod) ovirana pri dovozu pohištva v stanovanje in pri dovozu drv s samokolnico. Ugotovitev utemeljuje le z izpovedbo tožnika. Ne opredeli pa se do trditev toženca, pri katerih vztraja v pritožbi, da tožnika ne moreta biti bolj ovirana kot prej, ker je prehod še vedno širši od vhoda v stanovanje oziroma klet tožnikov (po rekonstrukciji je prehod med zidom in stebrom širok 96 cm, vhodna vrata tožnikov v širino merijo le 89,5 cm, vhod v klet je širok le 76 cm, standardna širina samokolnic pa je 70 cm). Toženec je v dokaz predlagal tudi ogled, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da „predložene fotografije jasno izkazujejo dejansko stanje v času pred motilnim dejanjem, v času motilnih dejanj in po zaključku le-teh“. Vprašanje izmer, kar izpostavlja pritožnik, je odločilnega pomena, zato sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi se namreč trditve toženca izkazale za resnične (na podlagi predloženih fotografij to ni mogoče presoditi), tožnika ne bi bila upravičena do posestnega varstva.

8. Zatrjevano morebitno „bodoče motenje“, ki je po tožbenih trditvah (II. točka tožbe) nosilni razlog za zahtevano varstvo posesti (pričakovanje, da bo toženec še dodatno zožal prehod, kar bo onemogočalo prenos pohištva v stanovanjsko hišo tožnikov), ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, kot pravilno opozarja pritožnik, ni pravno upoštevno. Bodoče negotovo ravnanje toženca ne more biti podlaga za posestno varstvo. Za povrh pa je toženec na naroku, kot opozarja, izrecno poudaril, da vrat ne namerava vgraditi.

9. Zatrjevana dejstva (II. točka tožbe), da so bila garažna vrata prej široka 2,4 m, sedaj pa je zaradi sredinskega stebra odprtina zožena (po navedbi tožeče stranke na 95 cm) in da je sporni poseg toženec opravil brez vednosti in soglasja tožnikov, ne nudijo podlage za posestno varstvo.

10. Posest se lahko moti le z dejanji, ki so protipravna. Gre za dejanja, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu oziroma dejanja, za katera stranka nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi. Toženec upravičeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega ugovora, da poseg (zamenjava prej obstoječih garažnih vrat z betonskim obodom in vertikalnim betonskim stebrom na sredini) ni protipraven. Toženec je že v odgovoru na tožbo (1. točka odgovora na tožbo) navajal, da je za rekonstrukcijo vhoda, na Upravni enoti XY pridobil gradbeno dovoljenje, vsa dela so bila zakonita, opravil je vse potrebne postopke, pridobil vse potrebne dokumente in plačal vse pristojbine. Sodišče prve stopnje razen navedbe „dejstvo je, da v sredini prehoda, kjer je sedaj betonski steber, po stališču sodišča tožencu ni dovoljeno postaviti kakršnegakoli fiksnega vertikalnega stebra...“ drugih razlogov, zakaj (očitno) šteje, da je bilo toženčevo ravnanje protipravno, ni navedlo. Manjkajo torej razlogi oziroma so ti nejasni, kar predstavlja uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka so take narave, da jih pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila prvega odstavka 354. člena ZPP ne more odpraviti samo, potrebna pa je tudi dopolnitev dokaznega postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka, sicer pa posebni napotki, glede na obrazloženo, niso potrebni. V izogib morebitnim nepravilnostim v nadaljevanju postopka, pritožbeno sodišče le pripominja, da toženec utemeljeno opozarja, da tožnika uživata posestno varstvo le v takšnem obsegu, ki ustreza vsebini njune služnostne pravice (sodišče prve stopnje na četrti strani obrazložitve pravilno ugotavlja, da tožnika druge pravice, razen pravice prehoda, nimata). V SPZ sicer ni (več) določbe o posesti stvarne služnosti, kar pa ne pomeni, da služnostni upravičenec ne bi imel posestnega varstva. Služnosti upravičenec ima položaj soposestnika (25. člen SPZ), lahko pa izvršuje le tako dejansko oblast nad stvarjo, ki ustreza vsebini njegove služnostne pravice in je zato lahko predmet posestnega varstva le v takšnem obsegu. Vsako poseganje v stvarno služnost ne more pomeniti posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. Poseg mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje vsebine služnosti (primerjaj sklep II Ips 669/2007).

13. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.