Jedro

Ne gre slediti potenciranemu pritožbenemu poudarjanju obdolženčeve socialne ogroženosti, brezposelnosti in prejemanja socialne pomoči. Gre za okoliščine, ki same zase ne morejo prevladati nad ugotovljenimi obteževalnimi okoliščinami, zlasti ne ob dejstvu obdolženčeve izrazite povratniške naravnanosti.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo I K 14590/2025 z dne 9. 4. 2026 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, za kar mu je izreklo kazen 3 (tri) mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ga je pa na temelju drugega odstavka 105. člena ZKP obremenilo za plačilo zneska 846,07 EUR zavarovalnici B. d.d. iz Ljubljane.

2.Sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločbo o kazenski sankciji, s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča spremeni, pri čemer se zavzema za izrek milejše kazenske sankcije, zlasti izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik odločitvi o kazenski sankciji nasprotuje z navedbami, da sodišče prve stopnje pri njeni odmeri ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin, zlasti obdolženčevega priznanja kaznivega dejanja, obžalovanja, njegovih socialnih razmer in očetovstva mladoletnemu otroku. Meni, da izrečena kazen zapora ni ustrezno individualizirana ter da bi bilo ob upoštevanju okoliščin storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevih osebnih razmer utemeljeno izreči milejšo kazensko sankcijo oziroma kazen zapora izvršiti z delom v splošno korist.

5.Vendar takšnemu pritožbenemu izvajanju ne gre priznati uspeha. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri kazenske sankcije pravilno uporabilo določbe kazenskega zakona ter v okviru predpisanega kaznovalnega okvira za obravnavano kaznivo dejanje opravilo ustrezno individualizacijo. Prav tako je zanesljivo ugotovilo in izčrpno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazni, ter jim pripisalo ustrezno težo. Neutemeljeno zato zagovornik zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obdolženčevega priznanja kaznivega dejanja in izraženega obžalovanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe določno izhaja, da je navedeni okoliščini izrecno štelo kot olajševalni, enako pa tudi dejstvo, da je obdolženec oče mladoletnega otroka, ter okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. V tem oziru je ustrezno ovrednotilo pritožbeno izpostavljeno obdolženčevo tedanje čustveno stanje in dejstvo, da izvršitveno ravnanje ni bilo usmerjeno zoper osebe, temveč zoper tujo stvar. Zato ni podlage za pritožbeno stališče, da bi bilo treba navedenim okoliščinam pripisati večji pomen, kot jim ga je že namenilo sodišče prve stopnje.

6.Prav tako ne gre slediti potenciranemu pritožbenemu poudarjanju obdolženčeve socialne ogroženosti, brezposelnosti in prejemanja socialne pomoči. Gre za okoliščine, ki same zase ne morejo prevladati nad ugotovljenimi obteževalnimi okoliščinami, zlasti ne ob dejstvu obdolženčeve izrazite povratniške naravnanosti. Sodišče prve stopnje je to okoliščino pravilno in razumno ovrednotilo kot obteževalno, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pregledno predstavilo obdolženčevo obsežno predkaznovanost. Pritožba njen pomen neutemeljeno minimizira, saj prezre, da je bil obdolženec že večkrat pravnomočno obsojen tako za istovrstno kot tudi za druga kazniva dejanja, kar kaže, da doslej izrečene kazenske sankcije niso dosegle svojega namena.

7.Ker si zagovornik v jedru pritožbenega izvajanja prizadeva za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, pritožbeno sodišče opozarja, da takšno zavzemanje presega okvir obravnavanega pritožbenega postopka. O alternativnem načinu izvršitve pravnomočno izrečene kazni zapora se namreč odloča ločeno, v posebnem postopku in pod zakonsko določenimi pogoji, zato presoja njihove izpolnjenosti presega okvir tega pritožbenega preizkusa.

8.Ob upoštevanju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde, ugotovljenih olajševalnih okoliščin ter njegove izrazite povratniške naravnanosti kot pomembne obteževalne okoliščine tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrečena kazen zapora primerna in pravična. Relativno kratkotrajna prostostno omejitvena kazen primerno odraža tako zahteve individualne kot generalne prevencije, medtem ko zagovornik s ponujeno pritožbeno argumentacijo v drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih ne more prepričati.

9.Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. za storjeno kaznivo dejanje v odločbi o kazenski sankciji izreklo ustrezno kazen zapora, ki je ne gre spreminjati obdolžencu v korist, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornika odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10.Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).