Jedro

Rok iz 367. člena OZ varuje učinke pretrganja zastaranja. Ko sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil oškodovanec napoten, da odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi, odloči na seji, na kateri sodbe ne razglasi, začne rok treh mesecev iz 367. člena OZ teči, ko je oškodovancu vročena odločba sodišča druge stopnje.

ZKP v prvem odstavku 129. člena ne ureja vprašanja zastaranja civilnopravnega zahtevka, o katerem kazensko sodišče sploh ni odločilo. V okviru civilnopravnega zahtevka je čas nastopa pravnomočnosti pomemben zaradi dopustnosti začetka pravdnega postopka, v katerem oškodovanec uveljavlja civilnopravni zahtevek. Skladno z določbo prvega odstavka 103. člena ZKP smejo upravičenci do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi. Dokler pa upravičenec takšen zahtevek uveljavlja v kazenskem postopku, iz razloga litispendence ni dopustno vložiti tožbe pred pravdnim sodiščem.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se zadrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Ker sodba sodišča druge stopnje, s katero je bila tožnica v kazenskem postopku napotena na pravdo, ni bila razglašena na seji, se je tožnica šele z vročitvijo sodbe sodišča druge stopnje lahko seznanila s tem, da je bila sodba sodišča prve stopnje potrjena. Zastaralni rok ni mogel pričeti teči pred dejansko seznanitvijo z odločbo o napotitvi na pravdo. Odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 360. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ugovor zastaranja utemeljen. Razsodilo je, da rok iz 367. člena OZ, ki ni zastaralni rok in zato zanj ne veljajo pravila o zadržanju zastaranja, začne teči od trenutka pravnomočnosti odločbe o napotitvi, ki je pri kazenskih odločbah enak za vse stranke v postopku. Tega določa prvi odstavek 129. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Presodilo je, da v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale odstop od jasnega pravila 367. člena OZ in 129. člena ZKP. Rok iz 367. člena OZ je dovolj dolg, da lahko upnik, ki je že sodeloval v predhodnem postopku in je v njem zahtevek tudi že uveljavljal, reagira in si zagotovi, da je zastaranje pretrgano že od začetka predhodnega postopka. Tožnica je bila na pravdo napotena že s sodbo sodišča prve stopnje z dne 28. 2. 2022 in ne šele z odločbo o pritožbi. Tožnica bi morala tožbo vložiti najkasneje 23. 3. 2023. Ker jo je vložila 3. 4. 2023, zastaranje z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka ni bilo pretrgano. Zastaralni rok je začel teči najmanj že v letu 2009, kar pomeni, da je zahtevek zastaran.

Dopuščena revizijska vprašanja

3.Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 93/2024 z dne 10. 12. 2024 dopustilo revizijska vprašanja:

−Ali je trimesečni rok za vložitev tožbe po 367. členu OZ zastaralni ali prekluzivni rok?

−Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da začne trimesečni rok za vložitev tožbe po 367. členu OZ teči, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena ZKP) in še preden oškodovanec izve za pravnomočnost sklepa o napotitvi?

−Ali neseznanitev z nastopom pravnomočnosti kazenske sodbe zapolnjuje pravni pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ), ki zadrži začetek teka trimesečnega roka iz 367. člena OZ do oškodovančevega prejema pisnega odpravka sodbe višjega sodišča?

Povzetek revizijskih navedb

4.Tožnica navaja, da je rok iz 367. člena OZ zastaralni rok. Ker ga je sodišče druge stopnje zmotno opredelilo kot prekluzivni rok, je posledično zmotno izključilo uporabo pravil o zadržanju teka zastaralnih rokov. Sicer pa je začetek teka tega roka treba šteti od dne, ko je bila tožnici vročena sodba sodišča druge stopnje, saj je le tako zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih pred sodiščem. Sodišče je določbe 367. člena OZ razlagalo pretogo. Pravila o zastaralnih rokih je treba uporabiti glede na okoliščine posameznega primera dovolj prožno, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljenje zahtevkov. Razlaga, ki jo je zavzelo sodišče druge stopnje, ni skladna z ustavo.

5.Toženec v odgovoru na revizijo navaja, da je gramatikalna razlaga določbe 367. člena OZ, upoštevaje prvi odstavek 129. člen ZKP, jasna. Rok iz 367. člena OZ ni zastaralni rok, za katerega bi veljala pravila zadržanja zastaranja. Seznanitev stranke z napotitvijo na pravdo ni pomembna. Pomemben je le trenutek pravnomočnosti sodbe. Ni mogoče razlagati, da rok treh mesecev ni zadosti dolg in da bi se ta moral podaljševati ter da tožnica ni mogla pravočasno reagirati, da bi vložila tožbo v roku. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z načeli pravne varnosti, zaupanja v pravo in z ustavno pravico glede jasnosti in določnosti zakonov. Sicer pa je tožeča stranka velika gospodarska družba, ima svoj pravni oddelek, zastopajo jo odvetniki in ni mogoče sklepati, da je bila zavedena ali pa da ni vedela, da je kazenska sodba pravnomočna, in da ni vedela za zakonske določbe glede predmetnega roka.

Obseg revizijskega preizkusa

6.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

Relevantno dejansko stanje

7.Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so:

−Tožnica je premoženjskopravni zahtevek zoper toženca uveljavljala v kazenskem postopku pravočasno.

−Sodišče prve stopnje je v kazenskem postopku dne 28. 2. 2022 izdalo oprostilno sodbo in tožnico kot oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

−Zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili državna tožilka in tožnica. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in oprostilno sodbo potrdilo. Sodba na seji sodišča druge stopnje ni bila razglašena.

−Sodišče prve stopnje je sodbo sodišča druge stopnje prejelo 23. 12. 2022, tožnici je bila vročena 3. 1. 2023. Sodba je postala pravnomočna 23. 12. 2022.

−Tožnica je odškodninsko tožbo vložila 3. 4. 2023. Z njo je od toženca uveljavljala povračilo škode na podlagi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah.

Utemeljenost revizije

8.Revizija je utemeljena.

9.OZ v 367. členu določa: (1) Če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo. (2) Isto velja v primeru imenovanja prednika in uveljavljanja pobota terjatev v pravdi, pa tudi, če sodišče ali drug organ napoti upnika, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku.

10.Že umestitev citiranega člena v OZ pokaže, da je treba rok iz 367. člena OZ razlagati v okviru instituta zastaranja. Vendar ta rok ni zastaralni rok. Te zakon določa v drugem odseku 4. oddelka IV. poglavja Splošnega dela. Rok iz 367. člena OZ varuje učinek pretrganja zastaranja, do katerega je prišlo že pred tem. Predpogoj za uporabo 367. člena OZ je, da je zastaranje terjatve začelo teči, nato pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ). Nadalje, splošno pravilo iz drugega odstavka 366. člena OZ določa, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen. Izjema od tega pravila je določena v 367. členu OZ, ki določa, da je zastaranje pretrgano, če sodišče tožbo zavrže iz razloga, ki se ne tiče same stvari (sem spadajo na primer zavrženje zaradi nepristojnosti, formalne pomanjkljivosti vloge, neizčrpanost predhodnih postopkov, ki so določeni kot procesna predpostavka v drugem zakonu). Isti učinek na zastaranje kot pri zavrženju tožbe iz prvega odstavka zakon določa tudi za tri procesne situacije, ki so navedene v drugem odstavku 367. člena OZ. Mednje po ustaljeni sodni praksi spada tudi napotitev kazenskega sodišča, da naj oškodovanec svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi. V primerih iz 367.
0lena OZ torej velja pravilo, da je zastaranje pretrgano
7ee v trenutku vlo
7eitve prve tobe ali procesnega dejanja iz drugega odstavka 367.
0lena OZ, to je retroaktivno,
0de o1kodovanec v roku iz 367.
0lena OZ vlo
7ei tobo zoper dolenika.

11.Jezikovna razlaga zakonske dolobe je le prva stopnja, ki doloa mogoi besedni pomen pravnega pravila, in hkrati stopnja, ki doloa zunanjo mejo, ki jo razlagalec ne sme prestopiti. Pomembne pa so tudi druge metode, zlasti logina, s katero preverjamo pomen, ki smo ga dobili z gramatikalno razlago, teleoloka (namenska) razlaga, ki se navezuje na vsebinsko argumentacijo, in sistematina razlaga, ki doloa pomen jezikovnih znakov glede na njihovo ume1enost v zunanji in notranji pravni sistem. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upo1tevnih zakonskih dolob se lahko sodi1 opre na vse splo1no sprejete metode pravne razlage. Med ve mogoimi razlagami pa mora nato pri odloanju uporabiti tisto, ki je skladna z ustavo.

12.Ker rok iz 367.
0len OZ spada v okvir instituta zastaranja, je treba tudi pri razlagi te zakonske dolobe upo1tevati splo1no ureditev instituta zastaranja. Tonica pravilno opozarja, da stroga gramatikalna razlaga, po kateri se rok rauna dobesedno od nastopa pravnomonosti dolobe, lahko pripelje do situacije, ko rok iz 367.
0lena OZ potee, 1e preden upravienec sploh izve za pravnomono odloitev sodi1a. Po gramatikalni razlagi v zadevi, kot je ta (sodba sodi1a druge stopnje ni bila razgla1ena na seji senata), rok iz 367.
0lena OZ zane tei na podlagi dejstva, ki je za upravienca nezaznavno, in je dejansko vedno kraj1i od zakonsko doloenega roka. Zato je ob tak1ni razlagi dejanska dolina roka, ki varuje pravico upnika (ki jo je upnik
7ee predhodno pravono varoval s pravono vloitvijo zahtevka, konkretno: uveljavitvijo premoenjskopravnega zahtevka), vedno razlina od primera do primera in odvisna od hitrosti administrativnega postopanja sodi1a (povedano enostavno: kako hitro po prejemu drugostopenjske odloitve sodi1e prve stopnje opravi vroitev odlobe o1kodovancu). Tak1na razlaga je neustavna, ker upnikovo pravico, ki je varovana v okviru 23.
0lena Ustave RS, oa oziroma jo lahko celo povsem izvotli.
0e zakon doloa rok, v katerem mora naslovnik zakonske dolobe opraviti doloeno procesno dejanje, potem mora imeti pravico ta rok v celoti izkoristiti. Evropsko sodi1e za clovekove pravice (v nadaljevanju ESP) in Ustavno sodi1e, ki se v svojih odloitvah glede zastaranja terjatev mono navezuje na judikaturo ESP, sta vpra1anje zastaranja
7ee velikokrat pretresali. Med drugim sta povedali, da uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoa uinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do sodi1a, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti in pravinega vodenja postopka.

13.Vrhovno sodi1e je
7e opozorilo na povezavo med materialnim in procesnim vidikom zastaranja. Zastaranje je nesporno materialnopravni institut, katerega temeljni uinek pa je izrazito procesen. Zastaranje terjatve namre ne uinkuje na temeljno materialnopravno upravienje, temve na zahtevek za izpolnitev (to je pravovarstveni zahtevek), ki preneha. Zato je treba dolobo 367.
0lena OZ, ki je materialnopravne narave, razlagati skupaj s pravili ZPP; ko gre za odloanje o premoenjskopravnem zahtevku, pa tudi z ZKP. ZPP v 320.
0lenu doloa, da (prvi odstavek) je sodi1e vezano na svojo sodbo, ko je sodba razgla1ena,
0de ni bila razgla1ena, pa ko je odpravljena; (drugi odstavek) nasproti strankama ima sodba uinek 1ele od dneva, ko jima je vroena. Tudi o odloitvi o premoenjskopravnem zahtevku mora kazensko sodi1e o1kodovanca obvestiti. Napotitev na pravdo iz tretjega odstavka 103.
0lena ZKP je le pouk upraviencu, da sme svoj zahtevek uveljavljati v pravdnem postopku. Iz razloga, ki je utemeljen v stvari sami, torej izhaja, da lahko o1kodovanec ravna skladno s pravnim poukom 1ele takrat, ko je seznanjen s pravnomono odloitvijo.

14.ZKP v prvem odstavku 129.
0lena doloa, da sodba postane pravnmona,
0de se ne more izpodbijati s pritobo.
0e je bila zoper sodbo vloena pritoba, nastopi pravnmonost z dnem, ko sodi1e prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodi1a druge stopnje.
0e je sodi1e druge stopnje odloitev o pritobi - sprejeto po opravljeni obravnavi ali seji senata, o kateri so bili v redu obve1eni toilec, obdolenec in zagovornik - razglasilo, nastopi pravnmonost z dnem razglasitve sodbe. Citirana doloba je ume1ena v poglavje ZKP o izvr1itvi kazenskih odlob. Pravnmonost sodbe je pomembna iz ve razlogov, na primer ker je pogoj za njeno izvr1ljivost, prav tako je as pravnmonosti pomemben za ugotovitev uinkov sodbe (na primer res iudicata, s pravnmonostjo obsodilne sodbe je ovrena domneva nedolnosti). Vendar kazenskopravna doloba o trenutku nastopa pravnmonosti sodbe ne ureja vpra1anja zastaranja civilnopravnega zahtevka, o katerem kazensko sodi1e sploh ni odloilo. V okviru civilnopravnega zahtevka je as nastopa pravnmonosti pomemben zaradi dopustnosti zaetka pravdnega postopka, v katerem o1kodovanec uveljavlja civilnopravni zahtevek. Skladno z dolobo prvega odstavka 103.
0lena ZKP sme upravienec do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev premoenjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi. Dokler pa upravienec tak1en zahtevek uveljavlja v kazenskem postopku, iz razloga litispendence ni dopustno vloiti tobe pred pravdnim sodi1em.

15.Prav takšno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v tej zadevi (odgovor na drugo revizijsko vprašanje), je bilo sprejeto tudi v pravni teoriji in sodni praksi glede 390. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se vsebinsko ni razlikoval od 367. člena OZ. Vrhovno sodišče še posebej izpostavlja sodbo II Ips 584/95 z dne 9. 10. 1997, v kateri je v sedmem odstavku obrazložitve izrecno izpostavilo čas vročitve pravnomočne kazenske sodbe oškodovancu. Do enake razlage 243. člena hrvaškega Zakona o obaveznim odnosima, ki je po vsebini enak 367. členu OZ, je prišlo tudi Vrhovno sodišče Republike Hrvaške.

16.Vrhovno sodišče na prvo revizijsko vprašanje odgovarja, da rok iz 367. člen OZ varuje učinke pretrganja zastaranja. Odgovor na drugo revizijsko vprašanje je, da v primeru, ko sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje - s katero je bil oškodovanec napoten, da odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi - odloči na seji, na kateri sodbe ne razglasi, začne rok treh mesecev iz 367. člena OZ teči, ko je oškodovancu vročena odločba sodišča druge stopnje.

17.Vrhovnemu sodišču zaradi povedanega na tretje dopuščeno revizijsko vprašanje ni treba odgovarjati.

18.V konkretni zadevi zgoraj podana odgovora na revizijski vprašanji pomenita, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča druge stopnje ni bila razglašena na seji senata. Tožnica je za sodbo sodišča druge stopnje izvedela šele, ko jo je prejela, to je 3. 1. 2023. Rok treh mesecev iz 367. člena OZ se do vložitve odškodninske tožbe, to je 3. 4. 2023, še ni iztekel. Okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče druge stopnje, nekatere od njih toženec v odgovoru na revizijo ponavlja (da je tožnica velika družba, ki ima pravno pisarno in sodeluje z odvetniškimi pisarnami), pri razlagi dolžine zakonskega roka niso pravno pomembne, saj zakonska določba zaradi njene splošnosti naslavlja vse upnike, to je ne glede na njihovo pravno subjektiviteto, velikost, pravno podkovanost. Na podlagi pravila iz 367. člena OZ je zato treba v tej zadevi šteti, da je bilo zastaranje pretrgano že s pravočasnim uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Posledično je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

19.Odločitev o stroških revizijskega postopka se zadrži za končno odločitev.

20.Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2014 z dne 29. 10. 2015, 10. točka obrazložitve.

2Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997.

3Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-849/14-49 z dne 27. 9. 2018, 41. točka obrazložitve. Zobec, J. (2015). Procesni vidik zastaranja v Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 151.

4Sodba ESČP v zadevi Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014.

5Sodba ESČP v zadevi Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009.

6Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023.

7Horvat, Š. (2004). V Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, str. 240.

8Horvat, Š. (2004). Str. 276 in 277.

9Zgaga Markelj, S. (2023).V Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, urednik Miha Šepec, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, str. 609.

10Blagojević, B. T, Krulj, V. (1983). V Komentar zakona o obligacionim odnosima, I. knjiga, drugo izdanje, Savremena administracija, str. 1156 in 1157.

11Sklep Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Rev. 1257/08-2 z dne 16. 2. 2010; 13. točka obrazložitve.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 129, 129/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 320

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 367

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.