Jedro

Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe glede vprašanja, kdo je v predmetni upravni zadevi zaprosil za BPP (in je tako stranka upravnega postopka), toženka pa je (glede na izrek izpodbijane odločbe in že pojasnjene okoliščine zadeve) v upravnem postopku najmanj preuranjeno zaključila, da je za BPP tožnica zaprosila v svojem imenu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. Bpp 243/2021-2 z dne 18. 1. 2022, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožničina prošnja za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 2961/2021 z dne 15. 11. 2021 (v nadaljevanju odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani), zavrne.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnjena prošnja prosilca A. A., ki ga kot skrbnica zastopa tožnica, za dodelitev BPP v obliki oprostitve plačila stroškov izvedenca ustrezne stroke v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 1609/2019, zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke. Toženka je vpogledala v vpisnik tega sodišča in ugotovila, da je bila zoper navedeno odločbo vložena tožba, ki se pred tem sodiščem vodi pod opr. št. I U 1913/2021. Toženka, sklicujoč se na 8. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pojasnjuje, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP, s čemer je zakonodajalec želel preprečiti t. im. veriženje prošenj. To ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Prav tako za veriženje ne gre zgolj v primerih, ko prosilec zaproša za BPP za vložitev tožbe zoper odločbo, ki jo je izdal organ za BPP tega sodišča, pač pa tudi v primerih, ko odločbo oziroma sklep izda organ drugega sodišča. Glede na navedeno tožničina prošnja že po samem zakonu ni utemeljena, zato jo je toženka zavrnila.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uvodoma navaja, da je skrbnica A. A. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 5. alineje 8. člena ZBPP, ki je očitno neskladen s 14., 15., 22. in 25. členom Ustave ter 6. in 13. členom EKČP. Tožnica je kot prava neuka skrbništvo za A. A. prevzela predvsem z namenom, da se mu za zastopanje v upravnih in sodnih postopkih zagotovi brezplačnega odvetnika, vendar ji to pravico onemogočajo 5. alineja 8. člena ZBPP, 6. alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP, 22. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in četrta alineja 86. člena Zakona o pravdnem postopku, kar je naslovnemu sodišču splošno znano. Glede na pravno neukost skrbnica A. A. sodišče prosi, da pred odločitvijo uporabi 156. člen Ustave, saj je iz napadene odločbe razvidno, da v postopkih dodelitve BPP kljub izpolnjevanju pogojev niso zagotovljena pravna sredstva. Poleg navedenega izpodbijana odločba odstopa od dosedanje prakse toženke (odločba Bpp 43/2007 z dne 11. 4. 2007).

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka odločila, da se zavrne tožničina prošnja za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani.

7. Iz vložene tožbe na več mestih izhaja, da tožnica tožbo vlaga z namenom uveljavljanja pravic A. A., katerega skrbnica je. Iz vložene tožbe je obenem mogoče smiselno razumeti, da je tožnica tudi prošnjo za dodelitev BPP, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, vložila z namenom uveljavljanja pravic A. A., tj. kot njegova skrbnica, ne pa v svojem imenu. Tožnica v tožbi namreč izrecno izpostavlja svoj položaj skrbnice A. A., ki ga je (kot navaja) prevzela predvsem z namenom zagotoviti slednjemu brezplačnega odvetnika za zastopanje v upravnih in sodnih postopkih, kar pa ji določbe BPP onemogočajo.

8. Sodišče z vpogledom v prošnjo, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ugotavlja, da tožnica z njo prosi za nujno BPP v smislu postavitve odvetnika, ki bo vložil tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, saj je ta napačna in protizakonita ter neskladna z ugotovitvami tega sodišča v postopkih, I U 398/2021-11 in I U 1039/2021-23. Iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki jo je tožnica priložila prošnji, izhaja, da je bilo s to odločeno o prošnji prosilca A. A., ki ga tožnica zastopa kot skrbnica. Sodišče sodi, da bi toženka že na podlagi predstavljenih navedb in predloženih listin mogla sklepati, da tožnica prošnje za BPP ne vlaga v svojem imenu, pač pa kot skrbnica A. A., o prošnji katerega je bilo odločeno z za tožnico sporno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani.

9. Z vpogledom v izpodbijano odločbo sodišče ugotavlja, da bi iz nje utegnilo izhajati, da je tudi toženka štela, da je tožnica prošnjo dejansko vložila v imenu (in kot skrbnica) A. A. Toženka namreč v izpodbijani odločbi tudi sama ugotavlja, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnjena prošnja prosilca A. A., ki ga tožnica zastopa kot skrbnica (in torej ne tožničina prošnja), prav tako toženka navaja, da je vpogledala v U vpisnik tega sodišča, pri čemer iz izpisa iz vpisnika (ki je del upravnega spisa zadeve) v zadevi I U 1913/2021 izhaja, da je tudi tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil A. A., ki ga tožnica zastopa kot skrbnica (in torej ne tožnica). Kot slednje bi bilo tudi iz argumentacije toženke v izpodbijani odločbi, ki se nanaša na t. im. veriženje, mogoče sklepati, da slednje pripisuje A. A., o prošnji za BPP katerega je bilo odločeno z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ne pa tožnici, pri kateri (ker ni bila stranka v navedenem postopku, pač pa zgolj skrbnica tožnika) do veriženja že pojmovno ni moglo priti.

10. Vendar pa v nasprotju z navedenim tako iz uvoda kot iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka štela, da je prošnjo za BPP vložila tožnica v svojem imenu, ne pa kot skrbnica A. A. (ki v navedenih delih odločbe ni naveden kot prosilec).

11. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe glede vprašanja, kdo je v predmetni upravni zadevi zaprosil za BPP (in je tako stranka upravnega postopka), toženka pa je (glede na izrek izpodbijane odločbe in že pojasnjene okoliščine zadeve) v upravnem postopku najmanj preuranjeno zaključila, da je za BPP tožnica zaprosila v svojem imenu. Iz predstavljenih razlogov izpodbijane odločbe z vidika tožbenih očitkov ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

12. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Ker so že ugotovljene kršitve narekovale odpravo izpodbijane odločbe, se sodišče do ostalih tožbenih navedb tožnice ni opredeljevalo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev pravil postopka tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.