Jedro

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 354. člena ZPP je podana samo takrat, kadar sodišče v nasprotju z določbami ZPP zavrne zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik, stranka pa se je zaradi tega pritožila.

Okoliščina, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da je sodišče toženo stranko opozorilo na pravice, ki jih ji nudi ZPP glede uporabe jezika, je kršitev 2. odst. 102. člena ZPP. Kot takšna pa bi lahko bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP pod predpostavko, da je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 570.374,00 SIT s pripadki, zavrnilo pa nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo 5.397,77 DEM, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo uveljavljajoč bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ima prav, da je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 354. člena ZPP podana samo takrat, kadar sodišče v nasprotju z določbami ZPP zavrne zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik, stranka pa se je zaradi tega pritožila. Takšna situacija pa iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, niti je tožena stranka ne zatrjuje. Iz okoliščine, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da je sodišče toženo stranko opozorilo na pravice, ki jih ji nudi ZPP glede uporabe jezika pa ni mogoče izvajati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 354. člena ZPP.

Omenjena okoliščina je sicer kršitev 2. odst. 102. člena ZPP. Kot takšna pa bi lahko bila samo relatvna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP pod predpostavko, da je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa ni in tega tožena stranka niti ne trdi.

Izostanek vročitve odgovora na pritožbo toženi stranki je tudi kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP ampak 1. odst. 354. člena ZPP. Tudi zanjo velja, da bi lahko bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP, če je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Do takšne posledice pa tudi v tem primeru ni prišlo in je tudi tu tožena stranka ne zatrjuje.

Tožena stranka je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, s katerimi je izpodbijala navedbe in dokaze tožeče stranke, pa tudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, na katere je opirala nasprotni tožbeni zahtevek (219. člen ZPP), izredno skopa. Glede na 496.a člen ZPP tega ni mogla nadomestiti v pritožbenem postopku. Razlogov iz omenjenega zakonskega določila, ki bi ji to vendarle omogočili, ni navedla. Zato je sodišče druge stopnje pravilno odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne upoštevajoč pri tem v pritožbi navedena nova dejstva in predlagane nove dokaze. Glede na revizijske navedbe pa revizijsko sodišče še dodaja, da na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati sodbe sodišča druge stopnje uveljavljajoč zmotno uporabo materialnega prava, če je bilo to na morebiti zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno. Za takšnim zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava se skriva samo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to pa tožena stranka v pretežnem delu revizije počenja. Uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odst. 385. člena ZPP).

Upoštevajoč dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga kot pravilno ugotovljenega sprejema tudi sodišče druge stopnje, je bilo materialnopravno pravilno odločeno tako o tožbenem zahtevku kot tudi o nasprotnem tožbenem zahtevku. Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka dala na razpolago material za delo, vpletanje 1. odst. 601. člena ZOR v rešitev spora ni možno. Pravilno je bil uporabljen tudi 211, člen ZOR. Na podlagi zmotno izvršenega preplačila (dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje) tožena stranka ne more dobiti več, kot je po pogodbi upravičena. Kolikšno je bilo preplačilo pa je dejansko vprašanje.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi niso podani tisti revizijski razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.