Jedro

Dejstvo, da je bil plačilni nalog izdan enemu od tožnikov in da je bil ta plačilni nalog vročen skupni pooblaščenki obeh tožnikov, ne pomeni, da je bil plačilni nalog izdan oziroma vročen tudi za drugega tožnika. Odločitev, da sodna taksa ni bila plačana, zato so nastopile sankcije zaradi njenega neplačila, je tako preuranjena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v 1. točki izreka, kolikor se nanaša na drugo tožnico, v 2. točki izreka pa v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (točki 1. glede prvega tožnika) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožnikov za obročno plačilo sodne takse in postopek ustavilo.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da sta vložila tožbo in določila vrednosti posameznih nedenarnih zahtevkov, ob vložitvi pa sta plačala tudi sodno takso. Okrajno sodišče se je za nepristojno izreklo na podlagi določitve nove vrednosti spornega predmeta na podlagi ugovora tožencev, ki imata interes, da tožnika plačata čim višjo sodno takso. Sporni predmet v tem sklepu ni bil pravilno določen, vendar proti njemu nista imela pritožbe. Plačilni nalog za doplačilo sodne takse je bil izdan samo za prvega tožnika, za drugo tožnico pa ne, zato je njen predlog za obročno plačilo sodne takse pravočasen. Ker sta tožnika dva, je njuna obveznost nerazdelna. Plačilni nalog, naslovljen na enega, ne more učinkovati na osebne pravice drugega, zato ni podlage za uporabo 105. a člena ZPP. Nadalje navajata, da sta plačala sodno takso glede na navedbo vrednosti spornega predmeta iz tožbe v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZPP in bi bilo treba šteti, da je sodna taksa plačana za vsaj del tožbenih zahtevkov. Ker jih sodišče ni ovrednotilo po 41. členu ZPP, ni mogoče presoditi, v katerem delu in za kateri zahtevek je bila taksa plačana pravočasno, zato fikcija v tem delu ne more učinkovati. Tožnik mora imeti možnost, da za pravočasno plačan del sodne takse dobi sodno varstvo. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sklep o nepristojnosti okrajnega sodišča, pred katerim sta tožnika vložila tožbo, pravnomočen. Res je, da proti odločitvi o zvišanju vrednosti spornega predmeta (ki je bila vsebovana v istem sklepu) ni posebne pritožbe, vendar bi lahko tožnika vrednost spornega predmet izpodbijala v pritožbi proti odločitvi o stvari nepristojnosti,1 pa tega nista storila. V določeno vrednost spornega predmeta tako pritožbeno sodišče ne more več poseči, zato na te pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Ob vložitvi tožbe in drugih, v prvem odstavku 105. a člena ZPP naštetih vlog mora biti plačana sodna taksa, in sicer najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem mora biti stranka opozorjena na posledice, če takse v roku ne plača (drugi odstavek 105. a člena ZPP). V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka 105. a člena ZPP: če sodna taksa v roku ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o ustavitvi postopka, ki je vsebovana v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa (pravilno bi moralo odločiti: „Šteje se, da je tožba umaknjena.“ oziroma, še bolje: „Ugotovi se, da je tožba umaknjena.“), sprejelo kot posledico odločitve iz 1. točke izreka. S to je zavrglo predlog tožnikov za obročno plačilo sodne takse in, ker je obenem ugotovilo, da tožnika sodne takse nista plačala, zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 105. a člena ZPP. Pravilnost odločitve iz 2. točke izreka je torej odvisna od tega, ali to drži. 8. Pritožnika ne zanikata, da je bil plačilni nalog, naslovljen na prvega tožnika, izdan in pravilno vročen. To sicer izhaja tudi iz podatkov v spisu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da proti temu plačilnemu nalogu prvi tožnik ugovora ni vložil, zato je postal pravnomočen. To pomeni, da znaša višina sodne takse, ki je v njem določena, kar se tiče prvega tožnika, 1.434 EUR. Ker prvi tožnik sodne takse ni doplačal,2 prav tako pa v istem roku ni podal predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obročno plačilo sodne takse, vloženega 31. 5. 2018,3 pravilna. Višje sodišče je zato pritožbo prvega tožnika, kolikor z njo izpodbija 1. točko izreka sodišča prve stopnje, zavrnilo in sklep v navedenem obsegu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pač pa pritožnika pravilno opozarjata, da plačilni nalog za doplačilo sodne takse drugi tožnici ni bil nikdar izdan, še manj vročen. Iz podatkov v spisu nasprotno ne izhaja. Zgolj dejstvo, da je bil plačilni nalog izdan njenemu sotožniku in njegov plačilni nalog vročen njuni skupni pooblaščenki, ne pomeni, da je bil plačilni nalog izdan oziroma vročen tudi zanjo (primerjaj prvi odstavek 14. člena ZST-1). Pritožnica ima zato prav, da njen predlog obročnem plačilu sodne takse ni mogel biti prepozen, zato je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko ga je zavrglo. Višje sodišče je zato pritožbi, kolikor se 1. točka izreka izpodbijanega sklepa nanaša na drugo tožnico, ugodilo, sklep v tem obsegu razveljavilo in zadevo v enakem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

10. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče glede odločitve, vsebovane v 2. točki izreka, zaključuje, da je preuranjena. Če je v tem trenutku že jasno, da so glede prvega tožnika izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 105. a člena ZPP, pa to ni jasno glede druge tožnice. Šele ko bo odločeno o njenem predlogu za obročno plačilo sodne takse oziroma o ugovoru proti plačilnemu nalogu,4 bo lahko sodišče prve stopnje odločilo, kako bo nadalje postopalo s tožbo. V primeru, da bo prišlo do različnih odločitev glede taksne obveznosti, bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče o vrsti sosporništva (materialno/formalno oziroma navadno/enotno) ter presoditi, kako odločitev o taksni obveznosti druge tožnice učinkuje na tožbo, ki sta jo vložila skupaj s prvim tožnikom (drugi odstavek 14. člena ZST-1 in 196. člen ZPP). O tem izpodbijani sklep zaradi zmotnih izhodišč nima nobenih razlogov. Višje sodišče je zato pritožbi tudi v tem delu ugodilo in 2. točki izreka izpodbijanega sklepa razveljavilo za oba tožnika (3. točka 365. člena ZPP) ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek. Napotki za nadaljnje postopanje so razvidni iz gornje obrazložitve.

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 1308/2018 s 17. 10. 2018. 2 Sodna taksa za primarni zahtevek, pri katerem je vrednost spornega predmeta 100.776 EUR, znaša 631 EUR. To pomeni, da ob vložitvi tožbe plačana sodna taksa (459 EUR) ne zadošča niti za primarni zahtevek, če bi imel pritožnik sicer prav, da možna delitev plačila sodne takse za primarni in podredni zahtevek, a so glede na določbo tretjega odstavka 18. člena ZST-1 njegove pritožbene navedbe neutemeljene. 3 Plačilni nalog je bil pooblaščenki prvega tožnika vročen 14. 5. 2018. 4 Po oceni višjega sodišča je navedbe iz predloga namreč mogoče razumeti tudi kot ugovor proti višini sodne takse.