Jedro

Pogoji za priznanje poklicne bolezni kot vzroka invalidnosti so določeni v 32. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) ter v Samoupravnem sporazumu o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. SFRJ, št. 38/83). Iz ZPIZ izhaja (1. odst. 32. čl.), da mora biti za priznanje poklicne bolezni izkazan daljši neposredni vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. Navedeni sporazum pa v 41. tč. še jasneje poudarja, da morajo biti pri paralizi živcev, če naj se ta prizna kot poklicno obolenje, izkazani tako dolgotrajni prisilni nefiziološki položaji telesa, kot tudi prenapenjanje. Torej sta tako prenapenjanje kot dolgotrajni prisilni nefiziološki položaji telesa določena kumulativno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se kot vzrok III. kategorije invalidnosti prizna poklicna bolezen. Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče so pogoji za priznanje poklicne bolezni kot vzroka invalidnosti določeni v 32. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) ter v Samoupravnem sporazumu o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. SFRJ, št. 38/83), ki sta veljala tudi v času toženčevega postopka. Že iz zakona izhaja (1. odst. 32. čl.), da mora biti za priznanje poklicne bolezni izkazan daljši neposredni vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. Navedeni sporazum pa v 41. tč. še jasneje poudarja, da morajo biti pri paralizi živcev, če naj se ta prizna kot poklicno obolenje, izkazani tako dolgotrajni prisilni nefiziološki položaji telesa, kot tudi prenapenjanje. Torej sta tako prenapenjanje kot dolgotrajni prisilni nefiziološki položaji telesa določena kumulativno. To dvoje torej predstavlja pozitivno delovno anamnezo, ki jo seznam določa kot pogoj, prav tako kumulativno ob nadaljnjih dveh pogojih in sicer klinični sliki ter nevrološkem izvidu. Prvostopenjsko sodišče je tudi po mnenju pritožbenega sodišča po obširno izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da navedeni pogoj, torej pozitivna delovna anamneza, v obravnavani zadevi ni izkazan. Prvostopenjsko sodišče res ni ugotavljalo, kakšna objektivna stopnja zunanjih vplivov bi bila potrebna za nastanek poklicne bolezni, kar poudarja pritožba. Vendar glede na že citirano določbo 1. odst. 32. čl. zakona ter 41. tč. navedenega seznama, v konkretnem primeru, ko so bili neposredni vplivi delovnega procesa, ki jih je podrobno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, minimalni in le kratkotrajni, čemur vsemu pritožba ne oporeka, za opisano ugotavljanje, za katerega se zavzema pritožba, po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebe. Prvostopenjsko sodišče je pogoje tožničinega svojega dela mehanski delavec IV. ter zlasti pri fazah graviranje in vrtanje po šabloni, ki sta pomembni za konkreten primer, podrobno razčistilo in na tej podlagi prišlo do pravilnih zaključkov, ki jim pritožba prav tako ne oporeka. Dela so bila razgibana, tožnica ni trajno uporabljala stereotipnih gibov in ni bila v dolgotrajnih prisilnih fizioloških položajih telesa, niti ni delala pod pritiski zunanjih predmetov. Motor gravirnega stroja povzroča približno takšne tresljaje kot brivski aparat, kot je izpovedal mojster J. F., zaslišan na obravnavi dne 3.2.1998. Tožnica, ki je po poročilu delodajalca na delu mehanski delavec IV. dejansko delala približno 6 let (od leta 1986 do leta 1992), je po lastni izpovedbi na obravnavi 22.10.1996 zadnja 3 leta od vseh štirih področij dela iz navedenega poročila največ gravirala. Vendar ne vseskozi, saj je, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in čemur tudi pritožba ne oporeka, gravirni stroj po ves teden stal in je tožnica delala le če so bila naročila in sicer na navedenem stroju po 8 ur dnevno le mesec ali mesec in pol, kot je sama izpovedala na navedeni obravnavi, ko je poudarila tudi, da je prav v tem obdobju prihajalo do pomanjkanja dela in da je delodajalec lahko zagotovil le minimalen obseg dela. Glede na vse obrazloženo ter glede na rezultat celotnega obširno izvedenega dokaznega postopka je imelo prvostopenjsko sodišče tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj podlage za zaključek, da ni izkazan eden od dveh kumulativno predpisanih pogojev iz 41. tč. že navedenega seznama, torej dolgotrajnost prisilnih in nefizioloških položajev telesa. Pritožbeno sodišče pa še poudarja, da tega, da bi bilo pri navedenem delu podano prenapenjanje, ki je prav tako kumulativno predpisan pogoj iz že navedene točke, ne navaja ter ne dokazuje niti tožnica, niti to ne izhaja iz celotnega dokaznega postopka. Nenazadnje velja poudariti tudi, da je prvostopenjsko sodišče preizkusilo tudi, ali je bil tožničin sodelavec S. G. invalidiziran zaradi bolezni ali zaradi poklicne bolezni. Sam je izpovedal, da je bila pri njem kot vzrok invalidnosti določena bolezen, IK II. pa je v dodatnem mnenju z dne 19.1.1999 pojasnila, da je šlo pri njem za drugo obolenje in v drugačnem obsegu. Delodajalec pa je v dopisu sodišču z dne 4.9.1996 med drugim pojasnil, da poklicnih obolenj ni bilo nikoli in da so delavci tudi po več desetletij dela v finomehanični delavnici odhajali v pokoj s polno pokojninsko dobo. Glede na vse že obrazloženo tudi ne more biti pravno relevantno pritožbeno sklicevanje na stališče zdravnika (dr. P.) v izvidu z dne 16.12.1994 o tem, da naj bi bilo tožničino obolenje v zvezi s poklicno zaposlitvijo, posebej še, ker iz izvida ne izhaja, da bi bili pogoji dela ter celoten čas dela tožnice pri graviranju navedenemu zdravniku znani. Pritožba tudi poudarja, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bil ugotovljen razlog bolezni in zato zaključuje, da je bolezen lahko povzročila samo prisilna drža na delovnem mestu pod statičnimi in dinamičnimi obremenitvami, kar je, kot navaja pritožba, ugotovila že specialistka medicine dela. S tem v zvezi pritožbeno sodišče glede na že citirane določbe zakona ter navedenega seznama poudarja, da za presojo pravilno določenega vzroka invalidnosti ni relevantno, iz kakšnih drugih razlogov je prišlo do obolenja, pač pa, ali so izkazani že navedeni pogoji za priznanje poklicne bolezni kot vzroka invalidnosti, torej za konkreten primer (tč. 41 seznama) prenapenjanje ter dolgotrajni prisilni nefiziološki položaji telesa. Specialistka medicine dela dr. M. G. pa je na glavni obravnavi dne 16.6.1999 izpovedala, da ne ve, če je imela ob podaji mnenja, na katerega se sklicuje pritožba, podatek o tem, koliko časa je tožnica delala na gravernem stroju ter da zagotovo ne bi dala takega mnenja, torej da gre za poklicno obolenje, če bi imela podatek, da je na tem stroju tožnica delala le 6 mesecev (skupno) ter da je sicer individualno, koliko časa mora nekdo delati pod določenimi neugodnimi vplivi, zagotovo pa mora delati pod takimi vplivi leto ali dve, da se bolezen lahko šteje kot poklicna bolezen. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.