6. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 169/06 in Ks 168/06 z dne 8. 3. 2006 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 310/2005 z dne 21. 7. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. K 12/05 z dne 8. 7. 2005 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom, navedenim v 1. točki izreka, je bil zavrnjen pritožnikov predlog za odpravo pripora. Pritožnik izpodbija tudi pravnomočni sklep, s katerim mu je bil pripor podaljšan ob razglasitvi sodbe.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje napačno uporabo prava in kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave ter 5., 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja, da se v priporu nahaja že od 26. 10. 2004 dalje, kar naj bi predstavljalo že več kot eno tretjino izrečene zaporne kazni, zato je po njegovem mnenju prišlo do kršitve sojenja v razumnem roku. Pritožnik še zatrjuje, da se od 1. 3. 2006 dalje nahaja v priporu brez sodne odločbe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj pripor zoper njega odpravi.

B. ─ I.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kopru št. K 12/05.

4.Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je v času vložitve ustavne pritožbe že potekla. Pritožnik je od 10. 4. 2006 že na prestajanju kazni zapora. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko z ustavno pritožbo izpodbijani akti ne veljajo več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03).

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

6.Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) zavzelo stališče, da je treba trajanje pripora presojati z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave.

7.Pritožnik kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave utemeljuje le z navedbo, da je bil v priporu od 26. 10. 2004, kar naj bi predstavljalo več kot eno tretjino izrečene zaporne kazni. Po oceni Ustavnega sodišča so navedbe pritožnika, s katerimi utemeljuje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, presplošne, saj ne navede nobene konkretne okoliščine in dejstva, ob upoštevanju katerih bi sodišče pri presoji še razumnega trajanja pripora tega lahko morebiti odpravilo. Zatrjevanje kršitve človekove pravice zgolj z nezadovoljstvom zaradi odločitve sodišč in z navajanjem svojega videnja ter ocene zadeve za izkaz kršitve človekove pravice ne zadošča. Zgolj dejstvo, da se je pritožnik nahajal v priporu od 26. 10. 2004 do 10. 4. 2006, samo po sebi še ne zadostuje za sklep, da je pripor trajal nerazumno dolgo. To je pritožniku pojasnilo tudi sodišče, ko je ocenilo, da se doba že prestanega pripora pokaže še v mejah razumnega trajanja pripora. Glede na navedeno za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno ne gre.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ustavno sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi se posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali so sicer podane procesne predpostavke za vložitev ustavne pritožbe, to je izčrpanost pravnih sredstev, glede na to, da je bil pravni pouk sodišča o tem, da pritožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena, napačen (1. točka izreka).

9.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da je bil od 1. 3. 2006 dalje v priporu brez izdane sodne odločbe. Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Že v odločbi št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS, V, 186) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da uveljavljanje kršitve pravice do osebne svobode, ki naj bi bila storjena s tem, da je bil pritožnik v priporu določen čas brez izdane sodne odločbe, ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijane priporne sklepe. Priporni sklep lahko za pritožnika učinkuje šele od njegove vročitve pritožniku in se zato ne more nanašati na čas odvzema prostosti pred tem. V tem primeru gre lahko le za to, da je bila z morebitnim nezakonitim ravnanjem, ki naj ne bi imelo podlage v sodni odločbi, kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. Po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v upravnem sporu pristojno sodišče. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik navedenega sodnega varstva ni izčrpal, zato je treba ugotoviti, da v tem delu pred vložitvijo ustavne pritožbe ni izčrpal razpoložljivih pravnih sredstev.

B. ─ II.

10.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sklep o podaljšanju pripora, ki je postal pravnomočen 21. 7. 2005. Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.

11.Iz podatkov kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Kopru št. K 12/05 izhaja, da je bil pritožniku izpodbijani sklep Višjega sodišča vročen 22. 7. 2005. Dne 23. 7. 2005 je začel teči 60 dnevni rok, ki se je iztekel 20. 9. 2005. Ustavna pritožba, vložena 15. 3. 2006, je torej prepozna, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (2. točka izreka).

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer